Jedro

Sodelovalna dolžnost v postopkih mednarodne zaščite obvezuje tako prosilca kot toženko, vendar obveznost slednje, da na lastno pobudo upošteva informacije v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici nastopi šele, ko ni mogoče, da zanje ne bi vedela.

Izrek

Pritožba zoper I. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 725/2024-13 z dne 19. 4. 2024 se zavrne in se navedena točka izreka sodbe in sklepa potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve,št. 2142-532/2024/8 (1221-15) z dne 29. 3. 2024, s katerim je navedeni organ tožene stranke zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Bolgariji kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III.1 S sklepom je zavrnilo tudi tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper I. točko sodbe in sklepa vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in sklep toženke odpravi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Pritožnik se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da se je toženka prepričljivo, popolno in obrazloženo opredelila do trditev, ki jih je podal v postopku do izdaje sklepa. Navaja, da ne more vedeti, kakšno bo ravnanje bolgarskih organov z njim v prihodnosti, temveč izhaja iz preteklih izkušenj. Te pa kažejo na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zato bi morala toženka podatke o trenutnih razmerah v Bolgariji posebej skrbno preveriti in pridobiti dodatna zagotovila.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik povsem splošno nasprotuje ugotovitvam izpodbijane sodbe in se sklicuje na dokaze, do katerih se je opredelilo že sodišče prve stopnje. Navedeni pritožbeni očitki so v odsotnosti kakršnekoli utemeljitve, zakaj naj bi bila izpodbijana stališča napačna, nekonkretizirani do te mere, da se Vrhovno sodišče do njih niti ne more opredeliti. Lahko le pritrdi sodišču prve stopnje, ki je s sklicevanjem na razloge sklepa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) in ob upoštevanju ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča najprej pojasnilo, da je za ugotavljanje zatrjevanih sistemskih pomanjkljivosti pomembno, da se te nanašajo na bolgarski azilni postopek ter pogoje za sprejem prosilcev in ne na ravnanja bolgarskih policistov z migranti, ki niso prosilci za mednarodno zaščito, neposredno po nezakonitem prečkanju državne meje, in nato dokazno ocenilo še tožnikove trditve o ravnanju oziroma opustitvah uradnih oseb po namestitvi v kamp in tamkajšnjih razmerah.

6. Štelo je, da so te trditve preskope, presplošne, ponekod (npr. glede stikov z uradnimi osebami in tožnikovem zdravstvenem stanju) protislovne in nasploh malo verjetne (13. točka obrazložitve in nasl.), kolikor je njihov nadaljnji preizkus sploh mogoč, pa izpostavljene pomanjkljivosti ne dosegajo posebej visokega praga resnosti (21. in 22. točka obrazložitve). Zato je presodilo, da tožnik s svojimi navedbami ni uspel vzbuditi dvoma, da bo med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, niti ni nastopila toženkina obveznost preverjanja aktualnih podatkov o stanju bolgarskega azilnega sistema in pridobivanja posebnih zagotovil. Ne gre torej za to, da se toženka in sodišče ne bi opredelila do njegovih osebnih izkušenj, temveč za to, da se z navedeno presojo ne strinja.

7. Te presoje pa pritožnik ne more izpodbiti zgolj s ponavljanjem tožbenih navedb. Posledično je neutemeljeno tudi pritožnikovo prepričanje o obveznosti toženke preverjati trenutne razmere v Bolgariji in pridobiti dodatna zagotovila. V zvezi s tem Vrhovno sodišče pojasnjuje še, da sodelovalna dolžnost v postopkih mednarodne zaščite obvezuje tako prosilca kot toženko, vendar obveznost slednje, da na lastno pobudo upošteva informacije v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici nastopi šele, ko ni mogoče, da zanje ne bi vedela.2 Da bi za tak primer v obravnavani zadevi šlo, pritožnik ne zatrjuje. Na mestu je tudi poudarek sodišča prve stopnje, da je imel tožnik možnost, da svoje trditve konkretizira in poda morebitna dodatna pojasnila, ki bi mu bila v prid, na naroku za glavno obravnavo, na katerega je bil pravilno vabljen, vendar ni pristopil, niti ni opravičil svojega izostanka.

8. Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Sodba SEU C-392/22 z dne 29. 2. 2024, 76. - 78. točka obrazložitve.