Jedro

Okoliščina, da se sodišče druge stopnje do določenih pritožbenih navedb ni izrecno opredelilo, ker z njegovega materialnopravnega stališča niso bile odločilnega pomena za odločitev o pritožbi, še ne omogoča zaključka, da sodišče druge stopnje sodbe sodišča prve stopnje ni preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov oziroma, da ima sodba sodišča druge stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti.

Sodišči nižje stopnje sta presodili, da je bil začasno povečan obseg dela zaradi projekta ESS dejanski razlog za sklenitev vseh treh pogodb o zaposlitvi za določen čas. Revizijske navedbe, da tožena stranka ni zadostila svojemu dokaznemu in trditvenemu bremenu glede obstoja zakonitega razloga za sklenitev vseh treh pogodb o zaposlitvi za določen čas, niso utemeljene.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo (primarni) tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje 31. 1. 2013, zahtevek za transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas in zahtevek za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z dnem 30. 11. 2014, zahtevek za reparacijo ter za plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Zavrnilo je (podredni) tožbeni zahtevek za reintegracijo tožnika k toženi stranki namesto sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Presodilo je, da je tožena stranka dokazala obstoj zakonitega razloga za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas s tožnikom.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče ni presodilo pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena, ali nanje ni obrazloženo odgovorilo. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in kršitev ustavnih pravic. Sodišči tudi nista ugotavljali obsoja začasno povečanega obsega dela v pravni službi tožene stranke, ampak sta izhajali iz dejstva, da že sam obstoj projekta pomeni začasno povečan obseg dela. Sodišču druge stopnje očita zmotno presojo v pritožbi uveljavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje predrugačilo oziroma zmotno povzelo izpoved priče. Sodišče bi moralo obstoj zakonitega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ugotavljati za vse tri pogodbe o zaposlitvi. Tudi tožena stranka bi morala zatrjevati in dokazovati obstoj dejanskega zakonitega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas za vsako izmed zaporedno sklenjenih pogodb o zaposlitvi. Posledično naj bi sodišče v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožnik v reviziji navaja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do navedb, ki jih je uveljavljal v pritožbi, in so odločilnega pomena. V pritožbi se je skliceval na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje upoštevalo dejstvo, ki ga nobena izmed strank ni zatrjevala. Skliceval se je tudi na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do njegovih pomembnih navedb, njegove izpovedi in izpovedi priče A. A., ter do listinskih dokazov in na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Do navedenega se sodišče druge stopnje po njegovem zatrjevanju ni opredelilo, zato naj bi bila tudi v izpodbijani sodbi podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 360. člena ZPP in bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako se naj ne bi opredelilo do pritožbenih navedb glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje.

8. Revizijske navedbe niso utemeljene. V obrazložitvi sodbe mora sodišče druge stopnje presoditi (le tiste) navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je v 12. točki obrazložitve izrecno navedlo dejstva, ki jih je štelo za odločilna in presodilo, da jih je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo (tudi v 13. točki obrazložitve) ter se s tem v zvezi izrecno sklicevalo na izpovedi poimensko navedenih prič. Odgovorilo je tudi na pritožbene navedbe o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje (6., 7. in 8. točka obrazložitve).

9. V primeru, ko sodišče prve stopnje naredi vestno in skrbno dokazno oceno, pritožbeno sodišče ni dolžno ponavljati razlogov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Prav tako se ni dolžno izreči o vsaki posamični trditvi stranke iz pritožbe, s katero je skušala izpodbiti sprejeto dokazno oceno in s tem ugotovljeno stanje. Okoliščina, da se sodišče druge stopnje do določenih pritožbenih navedb ni izrecno opredelilo, ker z njegovega materialnopravnega stališča niso bile odločilnega pomena za odločitev o pritožbi, še ne omogoča zaključka, da sodišče druge stopnje sodbe sodišča prve stopnje ni preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov oziroma, da ima sodba sodišča druge stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Pri tem je treba upoštevati, da se je sodišče prve stopnje jasno in določbo opredelilo do izvedenih dokazov in tudi utemeljilo svojo dokazno presojo (med drugim tudi, zakaj ne sprejema navedb in izpovedi tožnika). Očitek kršitve iz drugega odstavka 360. člena ZPP oziroma iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

10. Tožnik pravilno navaja, da je sodišče prve stopnje predrugačilo izpoved priče B. B., ko je navedlo, da je ta potrdila, da je bila C. C. odgovorna za izvedbo projekta ESS, čeprav iz zapisnika naroka z dne 1. 10. 2014 to ne izhaja. Vendar to ni vplivalo na pravilnost sodbe, ker ne gre za odločilno dejstvo. Zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priča B. B. res ni izpovedala, da je bila C. C. odgovorna za izvedbo projekta, je pa potrdila, da je bila članica projektne skupine, odgovorna za izvedbo javnih naročil v zvezi s projektom, kar je za presojo bistveno.

11. Tožnik je s toženo stranko sklenil prvo pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 2. 2011 do 28. 2. 2012, za polovični delovni čas za delovno mesto „koordinator“. Drugo pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas na delovnem mestu „koordinator“ je sicer sklenil za čas od 1. 3. 2012 do 31. 1. 2013, vendar je veljala do 5. 4. 2012, ker je dne 6. 4. 2012 sklenil novo, tretjo pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas na delovnem mestu „svetovalec“ za čas od 6. 4. 2012 do 31. 1. 2013. Delovno razmerje mu je prenehalo s potekom časa zadnje pogodbe o zaposlitvi, dne 31. 1. 2013. V vseh treh pogodbah o zaposlitvi za določen čas je bil kot razlog za sklenitev naveden začasno povečan obseg dela.

12. Sodišči nižje stopnje sta presodili, da je obstajal zakonit razlog za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas, in sicer začasno povečan obseg dela.

13. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je pri toženi stranki zaradi izvedbe projekta energetske sanacije bolnišnice (v nadaljevanju: projekt ESS) prišlo do povečanega obsega dela v pravni službi. Projekt ESS je bil obsežen in financiran tudi iz evropskih sredstev. Vodja pravne službe C. C. je pri projektu ESS sodelovala kot članica projektne skupine. Odgovorna je bila za izvedbo javnih naročil v zvezi s projektom in izdelavo poročil ministrstvom. Zaradi sodelovanja pri projektu vodje pravne službe je tožnik opravljal tista pravniška dela, ki jih ta ni mogla opravljati zaradi obremenjenosti z delom pri projektu ESS. Energetska sanacija je bila končana s potekom zadnje pogodbe o zaposlitvi tožnika. Zato ne drži revizijska navedba, da sodišči nista ugotavljali obstoja začasno povečanega obsega dela v pravni službi, ampak naj bi se pri presoji oprli samo na dejstvo, da se je projekt ESS izvajal. 14. Po tretji alineji prvega odstavka 52. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) se pogodba o zaposlitvi za določen čas lahko sklene v primeru začasno povečanega obsega dela. Pogodba se sklene za čas, ki je potreben, da se delo, katerega obseg je začasno povečan, opravi (prvi odstavek 53. člena ZDR). Sodišči nižje stopnje sta presodili, da je bil začasno povečan obseg dela zaradi projekta ESS dejanski razlog za sklenitev vseh treh pogodb o zaposlitvi za določen čas. Revizijske navedbe, da tožena stranka ni zadostila svojemu dokaznemu in trditvenemu bremenu glede obstoja zakonitega razloga za sklenitev vseh treh pogodb o zaposlitvi za določen čas, niso utemeljene.

15. Revizijske navedbe, da bi morala tožena stranka zatrjevati in tudi dokazati, zakaj je drugo pogodbo o zaposlitvi s tožnikom sklenila za polni delovni čas, za razliko od prve pogodbe o zaposlitvi za polovični delovni čas in v čem je bil povečan obseg dela pri drugi pogodbi o zaposlitvi, niso niti korektne. V tožbi in pripravljalnih vlogah je namreč sam tožnik zatrjeval, da je opravljal delo s polovičnim delovnim časom zaradi hkratnega opravljanja sodniškega pripravništva v delovnem razmerju s polovičnim delovnim časom, povečan obseg dela pa sta sodišči tudi jasno obrazložili. Ta zaključek predstavlja dokazno oceno, ki ne omogoča revizijskega preizkusa (tretji odstavek 370. člena ZPP) .

16. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

17. Ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.