Jedro

Tožena stranka je s tožnikom sklenila tri pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi zaradi povečanega obsega dela v pravni službi, do katerega je prišlo zaradi izvedbe določenega projekta. Ta projekt je bil končan s potekom zadnje tožnikove pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pri toženi stranki prišlo do povečanega obsega dela zaradi izvedbe projekta ter da so obstajali razlogi za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, ker naj bi tožnik opravljal tista pravniška dela, ki jih ni mogla opravljati določena oseba zaradi obremenjenosti z delom pri projektu. Tožena stranka je tako dokazala, da je obstajal zakoniti razlog za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, to je začasno povečan obseg dela, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da je delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki dne 31. 1. 2013 nezakonito prenehalo.

2. Ugotovi se, da je bila pogodba o zaposlitvi med tožečo in toženo stranko z dne 6. 4. 2012 sklenjena za nedoločen čas.

3. Ugotovi se, da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehalo dne 31. 1. 2013, temveč je trajalo do 30. 11. 2014 z vsemi pravicami, ki bi tožeči stranki pripadale na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 4. 2012. 4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za ves čas od 1. 2. 2013 do 30. 11. 2014 obračunati bruto znesek nadomestila plače v višini vsakokratnega mesečnega zneska 2.049,33 EUR bruto, od teh bruto zneskov obračunati in plačati davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo ter po odvodu davkov in prispevkov od teh zneskov iz naslova plače izplačati tožeči stranki neto zneske plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov, in sicer od vsakega 10. dne v mesecu dalje za pretekli mesec do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi v znesku 20.493,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9. 5. 2013 dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo“ (I. točka izreka).

Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da je delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki dne 31. 1. 2013 nezakonito prenehalo.

2. Ugotovi se, da je bila pogodba o zaposlitvi med tožečo in toženo stranko z dne 6. 4. 2012 sklenjena za nedoločen čas.

3. Ugotovi se, da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 4. 2012. 4. Tožena stranka je tožečo stranko dolžna pozvati nazaj na delo, jo razporediti na njeno dosedanje delovno mesto „svetovalec VIII (m/ž) pod šifro ...“ ter ji od 1. 2. 2013 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi, sklenjeni dne 6. 4. 2012, v 8 dneh pod izvršbo.

5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za ves čas od 1. 2. 2013 do poziva na vrnitev tožeče stranke nazaj na delo obračunati bruto znesek nadomestila plače v višini vsakokratnega mesečnega zneska 20.493,30 EUR bruto, od teh bruto zneskov obračunati in plačati davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo ter po odvodu davkov in prispevkov od teh zneskov iz naslova plače izplačati tožeči stranki neto zneske plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov, in sicer od vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.“ (II. točka izreka).

Odločilo je še, da tožeča in tožena stranka sami krijeta svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Uveljavlja bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 286. člena ZPP. Tožena stranka je šele na naroku za glavno obravnavo 6. 2. 2015 predlagala glede na izpovedbo priče A.A. glede obsega dela, ki naj bi bila diametralno nasprotna od izpovedbe priče B.B., da sodišče zasliši pričo dr. C.C. zaradi razjasnitve dejstev. Tožnik je dokaznemu predlogu nasprotoval, iz razloga, da je prepozen. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je dokazni predlog tožene stranke pravočasen. Priča A.A. na naroku 6. 2. 2015 ni izpovedala ničesar novega glede obsega dela, ki ga je opravljala v pravni službi, česar tožnik ni že predhodno trdil in izpovedal. Sodišče prve stopnje je pričo zaslišalo in se v izpodbijani sodbi v celoti oprlo na njeno izpovedbo in s tem storilo kršitev določb ZPP o prekluziji, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Priča dr. C.C., zaposlena kot strokovna direktorica, ki ni neposredno nadrejena zaposlenim v Sektorju D. naj bi „najbolj natančno izpovedala“ o spornih dejstvih v zvezi s projektom E., načinom zaposlovanja pri toženi stranki in razlogih za zaposlitev tožnika in A.A.. Izpodbijana sodba je v bistvenih delih (11. in 15. točka) oprta ravno na izpovedbo dr. C.C., zato je kršitev pravil o prekluziji vplivala na njeno zakonitost. Bistvena kršitev pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker niti tožnik niti tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji nista zatrjevala, da so posamezne faze projekta sovpadale s sklepanjem posameznih pogodb o zaposlitvi s tožnikom.

Sodišče prve stopnje je celotno obrazložitev sodbe zgradilo na dejstvu, da je obstajal povečan obseg dela na pravnih delih pri toženi stranki zaradi obremenjenosti pravnice B.B. zaradi projekta E., ta zaključek pa je utemeljilo zgolj na izsekih izpovedb posameznih prič, ki so bile pristranske v korist tožene stranke. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do trditev tožnika, da je projekt E. v prvi vrsti gradbeni projekt ter da so bila pravna dela, za katera je bila zadolžena B.B., že ob sklenitvi prve pogodbe o zaposlitvi s tožnikom v večjem delu že opravljena. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do trditev tožnika v zvezi z vlogo podjetja F., kakor se ni opredelilo do trditev in dokazov tožnika, ki jih je postavil v zvezi s sistemom zaposlovanja pri toženi stranki, v skladu s katerim se je nove delavce zaposlilo najprej za določen čas za obdobje dveh let (bodisi z eno bodisi z več zaporednimi pogodbami).

Sodišče prve stopnje tudi ni vsebinsko presojalo nobenega listinskega dokaza, saj jih je le naštelo med izvedenimi dokazi. Tožnik je trdil, da projekt E. dejansko ni predstavljal razloga za njegovo zaposlitev pri toženi stranki za določen čas, temveč je bil ta razlog s strani tožene stranke preprosto izmišljen za potrebe tega postopka in se je tožnik s tem, da naj bi bil zaposlen zaradi projekta E. in posledično preobremenitve B.B., seznanil šele preko vlog tožene stranke v tem postopku.

Tožnik uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj s podano obrazložitvijo ni mogoč objektiven preizkus sodbe. Poleg tega je sodišče prve stopnje kršilo pravila o prosti dokazni oceni, saj praktično ni opravljalo dokazne ocene, temveč je iz konteksta iztrgalo posamezne dele izpovedb posameznih prič in na podlagi omenjenega pritrdilo trditvam tožene stranke. Sodišče prve stopnje ni presojalo verodostojnosti celotne izpovedbe priče dr. C.C., ki je v svoji izpovedbi navidezno prepričljivo znala med vsemi pričami največ povedati o tem, kakšno delo in v kakšnem obsegu sta opravljala tožnik in A.A. v pravni službi, čeprav je priča zaposlena kot strokovna direktorica, ki po organizaciji nima pristojnosti nad pravno službo in ji pravna služba tudi ne odgovarja. Neverodostojnost priče se kaže tudi v njeni izpovedi, ko sploh ne ve, kaj sta tožnik in A.A. v resnici počela in kakšne pogodbe o zaposlitvi sta imela sklenjene.

Tožnik uveljavlja tudi bistveno kršitev pravil postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov, in med samimi temi zapisniki.

Zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas mora biti podan ob vsaki sklenitvi pogodbe za določen čas. Izpodbijani sodbi manjkajo ugotovitve o obstoju zakonitega razloga pri vsaki od treh sklenjenih pogodb o zaposlitvi. Tožena stranka, na kateri je trditveno in dokazno breme je vseskozi trdila, da je bil razlog za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas projekt E., ki je povzročil preobremenjenost edine pravnice pri toženi stranki B.B..

Med strankama nikoli ni bilo spora, da je projekt G. pri toženi stranki v resnici obstajal, tožnik tudi ni zanikal sodelovanja B.B. pri projektu E.. Ni dvoma, da je takšen projekt povečal obseg dela pri toženi stranki kot celoti, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Vendar to ni vprašanje relevantno za konkretni postopek. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotavljati, ali je projekt E. povzročil začasno povečan obseg del na pravnih delih pri toženi stranki, da bi posledično dejansko sploh lahko povzročil potrebo po zaposlitvi dveh novih pravnikov v pravni službi tožene stranke. Na podlagi izpovedb prič, na katere se tožnik sklicuje v pritožbi (dr. H.H., I.I., B.B., J.J.), katerih izpovedbe je sodišče prve stopnje povzelo le delno, naj bi potrdile, da se je s projektom v večji meri ukvarjala vodja pravne službe B.B.. Meni, da iz izpovedb omenjenih prič ni mogoče zaključiti, da je bila B.B. „vodja“ projekta E., saj je dejansko pokrivala zgolj pravni segment. Od vsega, kar bi glede na izpovedbe prič lahko predstavljalo povečan obseg pravnih del pri toženi stranki, tako ostaja zgolj poročanje in sodelovanje z ministrstvi s strani B.B.. Tožnik ponovno poudarja, da ne skuša posegati v avtonomne odločitve tožene stranke kot delodajalca glede presoje kadrovskih potreb in organizacije delovnega procesa pri toženi stranki, temveč zgolj pojasnjuje in dokazuje, da pri toženi stranki dejansko ni bil zaposlen iz razloga začasno povečanega obsega dela.

Da dejanski razlog za zaposlitev tožnika ni bil projekt E., izhaja že iz izpovedbe B.B., če jo obravnavamo kot celoto. Ugotovitev sodišča, da je prej zaposlenima pravnikoma sporazumno in več mesecev pred zaposlitvijo tožnika prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, po mnenju sodišča prve stopnje ne kaže na potrebo po trajni zaposlitvi novih pravnikov. Tožnik meni ravno nasprotno.

Glede zaposlitve več pravnikov v pravni službi navaja, da iz pogodbe o zaposlitvi A.A. izhaja, da je bila zaposlena na delovnem mestu „svetovalec VIII“ v pravni službi tožene stranke in da ni bila nikoli razporejena v sektor K.. Izdano pooblastilo A.A., da izvaja pravna dela v okviru sektorja K., pa pomeni, da je dejansko opravljala redna dela pravnice v pravni službi in enako kot tožnik razbremenila takrat edino pravnico pri toženi stranki B.B. pri pravnih delih. Glede na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da sta se pri toženi stranki istočasno zaposlila dva pravnika, ki sta opravljala redno delo pri toženi stranki, tožena stranka sama pa trdi, da je zaradi povečanega obsega dela zaradi projekta E., zaposlila le tožnika.

Glede sistema zaposlovanja in obljub, tožnik navaja, da se strinja s sodiščem prve stopnje, da se na podlagi obljub ne more iztožiti delovnega razmerja. Takšne obljube pa kažejo, da istočasno zaposlenima pravnikoma pri toženi stranki ni bilo predstavljeno, da naj bi projekt E. predstavljal razlog za njuno zaposlitev. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 286. člena ZPP. Pritožba izpostavlja, da je tožena stranka šele na naroku za glavno obravnavo 6. 2. 2015 predlagala zaslišanje priče dr. C.C., sodišče prve stopnje pa ni obrazložilo, zakaj je dokazni predlog tožene stranke pravočasen. Po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka s predlaganjem novega dokaza ni prekludirana v smislu 286. člena ZPP. Glede na potek postopka pred sodiščem prve stopnje se je šele z zaslišanjem priče A.A. izpostavilo vprašanje obsega dela posameznih zaposlenih v pravni službi in v sektorju K. pri toženi stranki. Poleg tega lahko sodišče izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev (prvi odstavek 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji). Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da tožnik kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljal takoj, ko je to mogoče. V pritožbi pa ni izkazal, da teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogel navesti (prvi odstavek 286.b člena).

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP , ki naj bi bila podana, ker s podano obrazložitvijo ni mogoč objektiven preizkus sodbe. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev, svojo odločitev je jasno in argumentirano obrazložilo, zato jo je mogoče v celoti preizkusiti.

8. Tožnik tudi neutemeljeno uveljavlja, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena, ker naj bi bilo podano nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov, in med samimi temi zapisniki. S temi ugovori tožnik dejansko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ne predstavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

9. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal transformacijo pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik s toženo stranko sklenil prvo pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 2. 2011 do 28. 2. 2012 in za polovični delovni čas za delovno mesto „koordinator“; drugo pogodbo o zaposlitvi je sklenil za čas od 1. 3. 2012 do 31. 1. 2013 za polni delovni čas na delovnem mestu „koordinator“; tretja pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena 6. 4. 2012 za čas od 6. 4. 2012 do 31. 1. 2013 za polni delovni čas na delovnem mestu „svetovalec“. Tožniku je delovno razmerje prenehalo z dnem 31. 1. 2013. Tožnik je pogodbe o zaposlitvi sklenil zaradi povečanega obsega dela zaradi projekta E., razlog povečani obseg dela pa je bil naveden tudi v vsaki od spornih pogodb. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da je obstajal zakoniti razlog za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, to je začasen obseg dela, zato je primarni in podredni tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

11. Pogodba o zaposlitvi se v skladu z 10. členom v obravnavanem obdobju veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) praviloma sklene za nedoločen čas, vendar so v 52. členu ZDR taksativno našteti določeni razlogi, iz katerih je izjemoma dopustno skleniti tudi pogodbo o zaposlitvi za določen čas. V skladu z 3. alinejo prvega odstavka 52. člena ZDR se lahko pogodba o zaposlitvi za določen čas sklene tudi v primeru začasno povečanega obsega dela. Če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom, se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (54. člen ZDR). Delodajalec sicer, razen v primerih, ki jih določa ZDR ter v primerih iz druge, četrte, pete in dvanajste alineje prvega odstavka 52. člena ZDR, z istim delavcem ali za isto delo ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas, katerih neprekinjeni čas trajanja bi bil daljši kot dve leti (drugi odstavek 53. člena ZDR). Tožnik je v postopku na prvi stopnji zatrjeval, da je bil razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas le navidezen, zato so bile sklenjene v nasprotju z določbami ZDR, posledično pa se je delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi 54. člena ZDR transformiralo iz določenega v nedoločen čas.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva v tem sporu, ta pa so predvsem naslednja: - tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi treh zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas od 1. 2. 2011 do 31. 1. 2013; - pogodbe o zaposlitvi za določen čas so bile sklenjene zaradi začasno povečanega obsega dela v pravni službi, do katerega je prišlo zaradi projekta G.; - tožena stranka je pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnikom sklenila zato, da je pravnico B.B. v večji meri zaposlila na tej operaciji, manj zahtevna opravila pa je pokrivala z zaposlitvijo pravnikov za določen čas; - projekt G. je bil končan s potekom zadnje pogodbe o zaposlitvi tožnika za določen čas.

13. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je pri toženi stranki prišlo do povečanega obsega dela zaradi izvedbe projekta G. ter da so obstajali razlogi za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, ker naj bi tožnik opravljal tista pravniška dela, ki jih ni mogla opravljati B.B. zaradi obremenjenosti z delom pri projektu G.. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je dejansko prišlo do povečanega obsega dela v pravni službi, ki ga je opravljala B.B., temelji predvsem na izpovedbi prič B.B., dr. C.C., J.J. ter I.I.. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena izvedenih dokazov, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pravilna in v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne temelji le na dokazni oceni izpovedb nekaterih prič ali le nekaterih delov izpovedb, kot to uveljavlja pritožba, temveč tudi na dokazni oceni preostalih izvedenih dokazov.

14. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 52. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev, da je bilo delovno razmerje za določen čas sklenjeno v nasprotju z zakonom, da je tožniku 31. 1. 2013 nezakonito prenehalo delovno razmerje in da se šteje, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 6. 4. 2012 sklenjena za nedoločen čas.

15. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena, zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

16. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških pritožbenega postopka. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s 154. členom ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo tožene stranke ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato stroške odgovora na pritožbo tožena stranka krije sama (155. člen ZPP).