Jedro

Z določbo 6. člena ZZLPPO, na katero se sklicuje revidentka in ki je stopila v veljavo 1. 5. 1998, je zakonodajalec uredil zakonski prenos premoženja, ki ni bilo upoštevano v otvoritveni bilanci po stanju na dan 1. 1. 1993, na tožečo stranko. Upoštevaje stališča Ustavnega sodišča, ki jih je podalo v 10., 11. in 32. točki obrazložitve odločbe U-I-302/98 z dne 14. 10. 1998, gre za zakonski prenos premoženja, ki se je izognilo postopku lastninjenja. Za presojo, ali je v konkretnem primeru šlo za takšno obliko „skritega“ premoženja podjetja, ki naj bi z uveljavitvijo ZZLPPO prešlo na tožečo stranko, je zato odločilen dejanski okvir odločbe Agencije o soglasju, na podlagi katerega se je tožena stranka vpisala v sodni regiter. V prvem odstavku 6. člena ZZLPPO uporabljeno besedno zvezo premoženje, ki ni bilo upoštevano v otvoritveni bilanci po stanju na dan 1. 1. 1993 v skladu z uredbo o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja, je zato treba razlagati kot premoženje, ki ni bilo razkrito Agenciji v programu lastninskega preoblikovanja. Naknadne zakonske podlage ze prenos premoženja v korist tožeče stranke ni mogoče razlagati kot možnost korekcije morebitne nepravilne presoje pristojnih organov v času izvajanja postopkov lastninskega preoblikovanja. Takšna razlaga bi namreč pomenila nedopusten poseg v pridobljene lastninskopravne položaje upravičencev, ki so sodelovali v pravnomočno zaključenem postopku lastninskega preoblikovanja podjetja z družbenim kapitalom.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka v višini 3.334,26 EUR, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala plačilo 1.110.843,53 EUR z zamudnimi obrestmi. Vtoževani znesek naj bi predstavljala vrednost, katero je tožena stranka neupravičeno prejela od alžirskega investitorja kot izpolnitev terjatve, nastale pred lastninskim preoblikovanjem tožene stranke. Zatrjevala je, da naj bi navedena terjatev do tujega investitorja prešla na pravnega prednika tožeče stranke na podlagi določbe 6. člena Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (Uradni list RS št. 30/1998 - v nadaljevanju ZZLPPO), saj ni bila vključena v otvoritveno bilanco, ki je bila podlaga za izvedeno lastninsko preoblikovanje tožene stranke.

2. Tožena stranka je zahtevku nasprotovala, sklicujoč se, da je bila terjatev v otvoritveni bilanci upoštevana.

3. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Na predlog tožeče stranke je Vrhovno sodišče s sklepom III DoR 78/2020 z dne 11. 8. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanja: Ali se premoženje, ki ni bilo upoštevano v otvoritveni bilanci po stanju na dan 1. 1. 1993 v skladu z Uredbo o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja, podjetje pa ga je v postopku lastninskega preoblikovanja razkrilo Agenciji RS za prestrukturiranje in privatizacijo ter Deviznemu inšpektoratu, ne šteje kot družbeni kapital, ki z dnem uveljavitve ZZLPPO preide v last pravnega naslednika Slovenske razvojne družbe?

5. Tožeča stranka je v zakonskem roku vložila revizijo. V njej je uveljavljala napačno uporabo materialnega prava in odstop od uveljavljenih stališč ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ter višjih sodišč. Revizijskemu sodišču je predlagala, da reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži povrnitev revizijskih stroškov tožeče stranke, podrejeno temu pa, da v razveljavljenem delu zadevo odstopi sodišču prve stopnje kot stvarno pristojnemu sodišču. 6. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo Vrhovnemu sodišču predlagala, naj revizijo zavrne. Uveljavljala je povrnitev stroškov revizijskega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Ugotovljeno dejansko stanje v sodbah sodišč prve in druge stopnje, na katero je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP)

7. Tožeča stranka je pravna naslednica Slovenske razvojne družbe, na katero so prešla upravičenja na podlagi določb prvega odstavka 6. člena ZZLPPO.

8. Tožena stranka je pravna naslednica nekdanjega družbenega podjetja s firmo Rudis – izgradnja objektov p. o. Trbovlje, ki se je lastninsko preoblikovalo po določbah Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/1992 - v nadaljevanju ZLPP). V nadaljevanju uporabljena pojma tožeča oziroma tožena stranka je razumeti tudi v pomenu njunih pravnih prednic.

9. Tožena stranka je kot vodilni partner konzorcija1 sklenila pogodbi za postavitev dveh tovarn obutve v Alžiriji. Ker investitor pogodbenih obveznosti ni izpolnil prostovoljno, je tožena stranka vodila sodne in izvensodne postopke. Kot vodilni partner konzorcija je dne 10. 2. 2016 prejela nakazilo v višini 27,285.076,00 USD. Po odbitju stroškov agenta je bil znesek 17,735.299,40 USD namenjen razdelitvi članicam konzorcija glede na odstotek udeležbe v poslu. Vtoževani znesek naj bi predstavljal pripadajoči 7 % delež udeležbe tožene stranke.

10. Tožena stranka je 21. 3. 1994 pri Agenciji Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (v nadaljevanju Agencija) vložila prvo vlogo za odobritev programa lastninskega preoblikovanja podjetja. Agencija je 19. 8. 1994 z odločbo zavrnila program lastninskega preoblikovanja tožene stranke, ker tožena stranka v otvoritveni bilanci ni upoštevala vseh terjatev do kupcev v tujini in da ni pravilno ovrednotila terjatve do kupcev v tujini, denarnih sredstev ter obveznosti do izvajalcev – kooperantov iz drugih poslov.

11. 12. 9. 1994 je Republiški devizni inšpektorat izdal odločbo št. S-142/9-94, s katero je toženi stranki naložil, da izdela otvoritveno bilanco po stanju na dan 1. 1. 1993 na nivoju celotnega podjetja, to je z vključitvijo v bilanco vseh delovnih oziroma poslovnih enot v tujini, dobiček ali izgubo vseh svojih delovnih enot v tujini pa razdeli na svoje podizvajalce, za del, ki pripada njej, pa izstavi ustrezne knjigovodske listine.

12. Po potrditvi Republiškega deviznega inšpektorata, da je njegovo odločbo z dne 12. 9. 1994 delno realizirala, je tožena stranka 15. 11. 1994 pri Agenciji vložila drugo vlogo za potrditev programa lastninskega preoblikovanja, katere priloga je bila tudi dopolnitev cenitvenega poročila, iz katerega je razvidno, da je cenilec ob upoštevanju ugotovitev deviznega inšpektorja, vrednost lastniškega kapitala povečal za ugotovljen saldo inozemskih terjatev.

13. Agencija je v postopku od tožene stranke zahtevala, naj predloži potrdilo Republiškega deviznega inšpektorata o uskladitvi z njegovo izdano odločbo S-142/9-94 ter naj pojasni, kaj je z iraškimi in na sploh tujimi terjatvami.

14. Na podlagi potrdila Republiškega deviznega inšpektorata z dne 20. 12. 1994 in dopolnitve vloge za odobritev lastninskega preoblikovanja z dne 11. 1. 1995, ki je vsebovala prilogo s pojasnilom o alžirskih terjatvah iz naslova izgradnje investicijskih objektov - tovarne čevljev v Alžiriji, je Agencija 9. 3. 1995 izdala odločbo, s katero je odločila, da se tožena stranka lastninsko preoblikuje ter ugotovila nominalno vrednost družbenega kapitala. 6. 2. 1996 pa je Agencija podala še soglasje, na podlagi katerega je bila tožena stranka v sodni register vpisana kot delniška družba.

15. Terjatev do Alžirije je tožena stranka knjigovodsko odpisala. Razloge je Agenciji pojasnila v prilogi, ki je bila priložena vlogi z dne 11. 1. 1995. Tako Republiški devizni inšpektorat kot Agencija sta soglašala z oceno tožene stranke, da je vrednost njenega dela terjatve enaka 0 SIT. Ni pa bila ta terjatev vsebovana v Obrazcu I, na katerem so morala podjetja podatke o tovrstnih terjatvah prikazati in ga priložiti skupaj z otvoritveno bilanco.

**Razlogi za zavrnitev revizije**

16. Tako sodišče prve kot druge stopnje sta stališče, da ni podana podlaga za prehod navedene terjatve na tožečo stranko, oprli na zaključek, da ne gre za skrito terjatev, ki bi se izmaknila procesu lastninskega preoblikovanja v smislu prvega odstavka 6. člena ZZLPPO, saj je bila z obstojem te terjatve seznanjena Agencija v postopku, v katerem je dala soglasje k izvedbi lastninskega preoblikovanja.

17. Vrhovno sodišče takšnemu materialnopravnemu stališču pritrjuje.

18. Postopek lastninskega preoblikovanja je predstavljal enkraten proces, ki je bil izpeljan po spremembi družbenoekonomskega sistema, ki je sovpadala z osamosvojitvijo Republike Slovenije. V tem procesu so bile pojmovne kategorije družbene lastnine in družbenega kapitala, ki so predstavljale vrednotni okvir bivše družbene ureditve, nadomeščene s kategorijami, ki izvirajo iz lastninske pravice kot elementarne in temeljne človekove pravice. Sam proces je zasledoval cilj, da se na zakonsko podprt način pride do nominacije lastninskih upravičenj na tistih premoženjskih kategorijah, ki so bile do tedaj obravnavane v navedenem brezlastninskem pomenu.

19. ZLPP je predstavljal temeljni zakonski okvir za izvedbo lastninskega preoblikovanja v podjetjih z družbenim kapitalom. S tem zakonom je bilo uveljavljeno osnovno načelo, da se ohrani kontinuiteta med pravnimi subjekti, ki so do tedaj delovali kot podjetja z družbenim kapitalom in kasnejšimi gospodarskimi družbami z znanimi lastniki.2 To načelo je bilo v zakonu izraženo v ureditvi vprašanja, katera sredstva podjetij z družbenim kapitalom se upoštevajo v postopku lastninskega preoblikovanja, v katerem bodo upravičenim subjektom priznana lastninska upravičenja v obliki deležev oziroma delnic v takšnem gospodarskem subjektu.

20. Nosilna izhodišča zakona za izpeljavo postopka lastninjenja podjetij so bila zato naslednja:

(1) Pri lastninskem preoblikovanju so se upoštevala vsa sredstva, izkazana v aktivi podjetij (tretji odstavek 3. člena ZLPP), razen tistih sredstev, ki so bila z zakonom izrecno izločena (na primer kmetijska zemljišča in gozdovi po prvem odstavku 5. člena in zavarovano premoženje v denacionalizacijskih postopkih v smislu prvega odstavka 15. člena ZLPP).

(2) Družbeni kapital podjetij, ki je bil predmet lastninskega preoblikovanja, je bilo treba ovrednotiti z metodologijo, ki je bila predpisana z Uredbo o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja (Uradni list RS, št. 24/93 s spremembami – v nadaljevanju Uredba).

(3) Presečni dan za ugotavljanje vrednosti družbenega kapitala je bil 1. 1. 1993. (4) Kontrolno funkcijo pri izvajanju postopkov lastninskega preoblikovanja podjetij je izvajala Agencija, ki je bila pooblaščena, da organizira, izvaja, pospešuje in spremlja privatizacijo v Republiki Sloveniji v skladu s predpisi o lastninskem preoblikovanju podjetij (prva alineja drugega odstavka 5. člena Zakona o Agenciji Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo - Uradni list RS, št. 7/93). Soglasje Agencije, izdano v upravnem postopku, je bilo pogoj za vpis preoblikovanja podjetja v sodni register (tretji odstavek 37. člena ter drugi in tretji odstavek 20. člena ZLPP).

21. Zakonski okvir je zato podjetjem nalagal, da so v program lastninskega preoblikovanja vključila vsa sredstva iz bilančne aktive, ki niso bila zakonsko izvzeta. Nadzorna vloga Agencije je obsegala tako preizkus upoštevanja te obveznosti kot tudi pravilno ovrednotenje sredstev v otvoritveni bilanci. Preprečitev morebitnega odstopanja od načela enakega vrednotenja premoženja, na katerem so preko postopka lastninskega preoblikovanja upravičenci pridobili svoja lastninska upravičenja, pa je ZLPP zagotavljal predvsem z mehanizmom revizijskih postopkov po 48. členu tega zakona, kar je morala upoštevati tudi Agencija pri odločanju o odobritvi programa lastninskega preoblikovanja (tretji odstavek 48.b člena ZLPP).

22. Z določbo 6. člena ZZLPPO, na katero se sklicuje revidentka in ki je stopila v veljavo 1. 5. 1998 (torej po zaključenem postopku lastninskega preoblikovanja tožene stranke), je zakonodajalec uredil zakonski prenos premoženja, ki ni bilo upoštevano v otvoritveni bilanci po stanju na dan 1. 1. 1993, na tožečo stranko. Upoštevaje stališča Ustavnega sodišča, ki jih je podalo v 10., 11. in 32. točki obrazložitve odločbe U-I-302/98 z dne 14. 10. 1998, gre za zakonski prenos premoženja, ki se je izognilo postopku lastninjenja. Za presojo, ali je v konkretnem primeru šlo za takšno obliko „skritega“ premoženja podjetja, ki naj bi z uveljavitvijo ZZLPPO prešlo na tožečo stranko, je zato odločilen dejanski okvir odločbe Agencije o soglasju, na podlagi katerega se je tožena stranka vpisala v sodni regiter. V prvem odstavku 6. člena ZZLPPO uporabljeno besedno zvezo premoženje, ki ni bilo upoštevano v otvoritveni bilanci po stanju na dan 1. 1. 1993 v skladu z uredbo o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja, je zato treba razlagati kot premoženje, ki ni bilo razkrito Agenciji v programu lastninskega preoblikovanja. Naknadne zakonske podlage ze prenos premoženja v korist tožeče stranke ni mogoče razlagati kot možnost korekcije morebitne nepravilne presoje pristojnih organov v času izvajanja postopkov lastninskega preoblikovanja. Takšna razlaga bi namreč pomenila nedopusten poseg v pridobljene lastninskopravne položaje upravičencev, ki so sodelovali v pravnomočno zaključenem postopku lastninskega preoblikovanja podjetja z družbenim kapitalom.

23. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katero je revizijsko sodišče vezano, ne izhaja, da bi šlo za take vrste prikrito premoženje. Sodišči prve in druge stopnje sta se pri tem oprli na ugotovitev, da je že iz zavrnilne odločbe Agencije z dne 19. 8. 1994 razvidno, da je bilo vprašanje (ne)pravilnega upoštevanja terjatev tožene stranke do tujine ključen razlog za odklonitev soglasja Agencije. Tudi v ponovljenem postopku je tožena stranka morala Agenciji dodatno pojasnjevati stanje svojega premoženja prav v zvezi s temi terjatvami. Ker je bila Agencija z obstojem same terjatve seznanjena, je v okviru svojih zakonskih pooblastil ni smela spregledati. Morebitno nepravilno evidentiranje takšnega premoženja v predpisanih bilančnih obrazcih bi bilo lahko zgolj razlog za (ponovno) zavrnitev soglasja. Iz ugotovljenega dejanskega stanja je tako mogoče sklepati, da je bilo za Agencijo sporno predvsem, ali je tožena stranka upravičena razvrednotiti sporno terjatev. Ni šlo torej za vprašanje samega obstoja terjatve, temveč njenega pravilnega ovrednotenja. Uredba je sicer v 35. členu določala merila za ovrednotenje terjatev iz poslovanja s tujino. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču pritožbenega sodišča, da je ob upoštevanju ugotovljenih dejanskih okoliščin soglasje Agencije za lastninsko preoblikovanje tožene stranke razumeti kot njeno strinjanje s pojasnilom tožene stranke glede ocene vrednosti terjatve.

24. Zgolj knjigovodski odpis vrednosti terjatve ne posega v materialnopravno razmerje med toženo stranko kot upnikom in tujim dolžnikom. Terjatev, ki je bila ob izvedbi postopka lastninskega preoblikovanja sicer prikazana kot brez vrednosti, je ostala v premoženjski sferi tožene stranke. Nevsebovanje takšne terjatve v sicer predpisanih obrazcih, ki jih je predložila tožena stranka ob vložitvi predloga lastninskega preoblikovanja, se zato izkaže za neodločilno. Zato je bila sporna terjatev vključena v dejanski okvir odločbe Agencije o izdanem soglasju. Okoliščina, da je tožena stranka iz tega premoženja kasneje ustvarila večjo korist, ne predstavlja relevantnega dejstva za presojo, ali je šlo za prikrito premoženje v času lastninskega preoblikovanja. Materialnopravno zmotno je zato stališče revidentke, da naj bi šlo za neupravičeno obogatitev na škodo družbenega kapitala v primeru, ko naj bi tožena stranka v skladu s tedaj veljavnimi računovodskimi predpisi (ne pa tudi Uredbo) izločila sporno premoženje, po zaključku lastninjenja pa ga unovčila.

25. Neutemeljen je revizijski očitek, da naj bi zavzeto stališče sodišča druge stopnje odstopalo od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča v odločbah, v katerih se je sklicevalo na pomen zajetja premoženja v otvoritveni bilanci podjetja ob lastninskem preoblikovanju.3 Revidentka se pri tem sklicuje tudi na sodbo Višjega sodišča v Kopru II Cpg 137/2018. To sodbo je Vrhovno sodišče preizkusilo s sodbo III Ips 59/2019 z dne 21. 1. 2020 in revizijo zavrnilo. V obeh zadevah gre sicer za istovrsten zahtevek tožeče stranke, s katerim je uveljavljala povrnitev prejetega deleže poplačila terjatve iz pogodbe iz 9. točke te obrazložitve. Vendar se v obravnavani zadevi v primerjavi z odločbo III Ips 59/2019 (ter z drugimi odločbami, navedenimi v opombi 3) ugotovljeno dejansko stanje (na katero je Vrhovno sodišče vezano pri svoji presoji) razlikuje v odločilni okoliščini, da je bila v obravnavani Agencija s spornim premoženjem in z njenim (raz)vrednotenjem seznanjena in ga je tako pri obravnavanju programa lastninskega preoblikovanja upoštevala. To pa hkrati pomeni, da zavzeta stališča sodišč prve in druge stopnje ter Vrhovnega sodišča v tej zadevi ne pomenijo odstopa od ustaljene sodne prakse.

26. Neupoštevni pa so revizijski očitki, ki se nanašajo na razloge sodišča druge stopnje v zvezi z načinom odpisa terjatve, ki jo je uporabila tožena stranka. V tem delu revizijski razlogi presegajo dopuščeno revizijsko vprašanje (371. člen ZPP). Poleg tega pa bi ti razlogi lahko zgolj postavljali pod vprašaj pravilnost postopanja Agencije, ki se je pri izdaji soglasja zadovoljila s pojasnili tožene stranke.

**Odločitev o reviziji**

27. Iz dosedanje obrazložitve je razviden odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje. Pravilo 6. člena ZZLPPO, skrito premoženje preide v last tožeče stranke, je v svojem bistvu sankcija za zlorabe v postopku lastninjenja. Konkretne okoliščine obravnavanega primera ne nudijo teleološke podlage za uresničitev takšne pravne posledice. Zato je revizija tožene stranke neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

28. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

**Glede stroškov postopka**

29. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka v revizijskem postopku ni uspela, mora povrniti tožeči stranki in stranskemu intervenientu potrebne stroške odgovora na revizijo. V skladu z veljavno Odvetniško tarifo (Uradni list RS št. 28/2015) je tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov za sestavo odgovora na revizijo (tar. št. 21/3 OT) v višini 4.500 točk in materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT v višini 55 točk. Glede na vrednost točke (0,6 EUR - Sklep o spremembi vrednosti točke, Uradni list RS 22-926/2019) in upoštevaje 22 % DDV znašajo potrebni stroški tožene stranke 3.334,26 EUR.

1 Notranja razmerja le-tega so bila urejena s Samoupravnim sporazumom o ureditvi medsebojnih razmerij z dne 20. 10. 1981. 2 Glej odločba Ustavnega sodišča U-I-208/99/25 z dne 19. 1. 2001, 19. točka obrazložitve. 3 Revidentka se pri tem sklicuje na odločbe II Ips 179/2010, II Ips 16/2015, III Ips 855/2008, III Ips 43/98 in II Ips 318/2014.