Jedro

Če se je kakšen del premoženja izmaknil procesu lastninskega preoblikovanja, potem ni pripadel privatiziranemu podjetju. Prešel je sprva na Slovensko razvojno družbo, in je sedaj njegov imetnik tožeča stranka kot njena pravna naslednica. Posebne okoliščine tega primera jasno kažejo na to, da je bil namen navedene določbe ZZLPPO dosežen, četudi terjatev ni bila navedena v otvoritveni bilanci. Terjatev do inozemskega dolžnika je bila namreč v postopku privatizacije večkrat navedena v različnih listinah, med drugim tudi v posebni prilogi k programu lastninskega preoblikovanja podjetij.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 2.779,77 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo 1.110.843,53 EUR z zamudnimi obrestmi. Trdila je, da je pravna naslednica Slovenske razvojne družbe. Vesoljna pravna prednica tožene stranke se naj bi lastninsko preoblikovala na temelju odločbe z dne 9. 3. 1995. To odločbo naj bi izdala Agencija RS za prestrukturiranje in privatizacijo (ARSPIP). Temelj za privatizacijo pravne prednice tožene stranke naj bi bila otvoritvena bilanca po stanju na dan 1. 1. 1993. Pravna prednica tožene stranke naj bi v otvoritveni bilanci ne navedla terjatve do alžirskega sopogodbenika S., zato naj bi ta terjatev ne bila sestavni del privatiziranega premoženja pravne prednice tožene stranke.

2. Tožena stranka naj bi (kot pravna naslednica nekdanjega družbenega pravnega podjetja) terjatev 10. 2. 2016 izterjala od pravnega naslednika alžirskega sopogodbenika.

3. Ker terjatev do alžirskega sopogodbenika ni bila upoštevana v otvoritveni bilanci, naj bi na temelju prvega odstavka 6. člena Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravni oseb v lasti Slovenske razvojne družbe; v nadaljevanju: ZZLPPO) prešla na tožečo stranko. To terjatev je torej v tem postopku uveljavljala tožeča stranka.

4. Tožena stranka se je branila s trditvijo, da je bila terjatev upoštevana v otvoritveni bilanci. Poleg tega je tudi trdila, da sta bila v postopku privatizacije udeležena tako ARSPIP kot tudi Republiški devizni inšpektorat. Oba sta vedela za obstoj terjatve. Tožena stranka naj bi je nikakor ne skrivala. Terjatev do alžirskega sopogodbenika naj bi bila izrecno navedena v „Prilogi št. 4“ z dne 10. 1. 1995 z naslovom „Terjatve iz naslova izgradnje investicijskih objektov – Tovarna ..., Alžirija“. Ta priloga naj bi podajala vse razloge za odpis v času privatizacije. Odpis terjatve naj bi bil pravno dopusten, pravni temelj zanj pa v 35. členu Uredbe o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja (Ur. l. RS, št. 24/93 s kasnejšimi spremembami; v nadaljevanju: Uredba). Zaradi odpisa terjatve naj bi bilo ovrednotenje te terjatve na 0 tedanjih SIT. Odpis naj bi bil utemeljen. Od odpisa terjatve in privatizacije pravnega prednika tožene stranke do izterjave terjatve naj bi preteklo še nadaljnjih 20 let. 5. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek (1. odstavek 6. člena ZZLPPO).

6. Presodilo je, da je tožeča stranka pravna naslednica Slovenske razvojne družbe, ki je na temelju ZZLPPO prevzela celoten družbeni kapital, ki ni bil predmet lastninjenja po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju: ZLPP). Tožena stranka je pravni naslednik nekdanjega družbenega podjetja R. To podjetje se je lastninsko preoblikovalo na temelju odločbe ARSPIP z dne 9. 3. 1995 (priloga A2).

7. Po presoji prvostopenjskega sodišča terjatev, ki jo sedaj uveljavlja tožeča stranka, ni bila prikazana v Obrazcu I in ni bila prikazana v Tabeli 1/B tega obrazca. V Tabeli 1/B so namreč bili prikazani popravki vrednosti terjatev iz poslovanja s tujino (prvostopenjska sodba, r. št. 25). Vendar pa sta bila s terjatvijo seznanjena tako ARSPIP kot tudi Republiški devizni inšpektorat. S terjatvijo tožene stranke do alžirskega sopogodbenika je bila ARSPIP natančno seznanjena na temelju Priloge št. 4. Z njo je bil tudi seznanjen Republiški devizni inšpektorat na temelju njemu predloženih bilanc stanja na dan 31. 12. 1992, v katerih so bile zajete tudi terjatve do alžirskega sopogodbenika. Takšen sklep je prvostopenjsko sodišče napravilo na temelju pisma Republiškega deviznega inšpektorata z dne 15. 12. 1994. Za delovno enoto pravnega prednika tožene stranke v Alžiriji je bila napravljena bilanca stanja na dan 31. 12. 1992 (prvostopenjska sodba, r. št. 25).

8. ARSPIP je pri izdaji odločbe o privatizaciji upoštevala in presojala tudi obstoj in vrednost terjatve do alžirskega sopogodbenika. Seznanjena je bila tudi z računovodskim načinom vodenja terjatve (prvostopenjska sodba, r. št. 26). Terjatev je bila odpisana s popravkom vrednosti na vrednost 0 SIT (prvostopenjska sodba, r. št. 24). V celotnem postopku odločanja ARSPIP so bile terjatve do inozemskih sopogodbenikov eno osrednjih vprašanj, glede katerih se je vodil postopek. Obstoj in vrednost terjatev sta presojala tako Republiški devizni inšpektorat kot tudi ARSPIP. Če pa bi bila tožena stranka ne bi pravilno izpolnila Obrazca I in obeh tabel v tem obrazcu (Tabele 1/A in 1/B) bi jo morala ARSPIP pozvati na popravo. Tega ni storila in je kljub temu izdala odločbo, s katero je dovolila lastninsko preoblikovanje. Odločba ARSPIP je pravnomočna. Nanjo je sodišče vezano in nanjo ne sme posegati. O terjatvi ne more več odločati (prvostopenjska sodba, r. št. 26 in 28).

9. O eventualnih procesnih pobotnih ugovorih tožene stranke prvostopenjsko sodišče ni odločalo, ker že zahtevku tožeče stranke ni ugodilo (prvostopenjska sodba, r. št. 32).

10. Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka. V pritožbi se izrecno strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da sta se ARSPIP in Devizni inšpektorat seznanila s terjatvijo pravnega prednika tožene stranke tako, kot to izhaja iz Dopolnitve vloge za odobritev programa lastninskega preoblikovanja z dne 11. 1. 1995, ki ji je bila priložena Priloga 4 in obrazec otvoritvene bilance s prilogami. Omenjeni dokumenti tudi po mnenju tožeče stranke dokazujejo, da je bila terjatev dokončno odpisana in izločena iz poslovnih knjig podjetja zaradi njene neizterljivosti. Iz obeh listin naj bi jasno in nedvoumno izhajalo, da je pravni prednik tožene stranke terjatev do alžirskega sopogodbenika odpisal zaradi njene neizterljivosti (pritožba, r. št. 18).

11. Po pravnem mnenju tožeče stranke naj bi bilo za pravilno odločitev edino pomembno, ali je bila terjatev do alžirskega sopogodbenika upoštevana v otvoritveni bilanci z dne 1. 1. 1993, ali ne. ARSPIP naj bi o terjatvi niti ne mogla odločati, ker je ni bilo v otvoritveni bilanci. Kot pravni temelj navaja pritožba 35. člen Uredbe. Nepomembne naj bi bile vrednost terjatve in vse ostale okoliščine. Prvostopenjsko sodišče naj bi v r. št. 25 svoje obrazložitve tožeči stranki pritrdilo, da namreč terjatev ni bila zajeta v Obrazcu I in ni bila prikazana v Tabeli 1/B. V pritožbi navaja tožeča stranka kot primere pravno pravilnih odločitev v podobnih zadevah odločbi VSL I Cp 4099/2009 in VSK II Cpg 137/2018 in še nekatere druge. Ravnanje tožene stranke, ki je najprej odpisala terjatev, kasneje pa je terjatev izterjala, naj bi pomenilo obid zakonskih določb o lastninjenju, ker naj bi omogočal neupravičeno obogatitev. Prikrajšan naj bi bil družbeni kapital. 12. Prvostopenjsko sodišče naj bi nepravilno odločilo glede odpisa terjatev. Po zakonu o računovodstvu naj bi bila mogoča dva različna odpisa terjatev. Prvi naj bi bil odpis terjatev s popravkom vrednosti. Drugi odpis naj bi bil dokončni odpis, ki naj bi pomenil dokončen izbris terjatve iz poslovnih knjig. Pravni prednik tožene stranke naj bi opravil dokončen odpis terjatve in ne odpisa terjatve s popravkom vrednosti. Pravni prednik tožene stranke naj bi v Tabelah 1/B za zaporedna leta 1989, 1990 in 1991 označil s križcem, da v času od 31. 12. 1989 do 31. 12. 1992 ni izvedel nobenega odpisa terjatev iz poslovanja z inozemstvom nad 60 dni in ni izkazal nobenih popravkov terjatev. Torej naj bi bila terjatev dokončno in neposredno odpisana že pred 31. 12. 1989. 13. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila tako, da je v njej navaja svojo trditev, da je bila terjatev pravnega prednika tožene stranke upoštevana v otvoritveni bilanci, kar naj bi bilo prepričljivo utemeljeno v izpodbijani sodbi. To naj bi prvostopenjska sodba ugotovila v zadnjem stavku r. št. 26. V upravnem postopku opravljeni nadzor stanja v obrazcu I se naj bi nanašala na terjatev, ki jo sedaj uveljavlja tožeča stranka. Odločba o privatizaciji z dne 9. 3. 1995 naj bi izrecno navedla, da je tožena stranka izdelala otvoritveno bilanco na temelju z Uredbo predpisane metodologije. Po mnenju tožene stranke 2. odstavek 35. člena Uredbe ni niti dopuščal dokončnega odpisa, temveč le odpis s popravki.

14. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi (353. člen ZPP). Materialnopravni zahtevek tožeče stranke namreč ni utemeljen (1. odstavek 6. člena ZZLPPO v povezavi s 1. odstavkom 35. člena Uredbe).

15. Pravni temelj za lastninsko preoblikovanje je bil sicer v ZLPP. Lastninsko preoblikovanje podjetij se je opravilo tako, da je družbeno podjetje ocenilo svoje premoženje. Ocenilo ga je v otvoritveni bilanci, ki je morala biti sestavljena v skladu z Uredbo, katere polno ime bo pritožbeno sodišče zapisalo še enkrat: „Uredba o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja“. V otvoritveni bilanci naj bi bilo ocenjeno vse premoženje družbene pravne osebe. Za vrednost tega premoženja se naj bi kasneje poiskali družbeniki. Le tisti deli premoženja, ki so bili upoštevani v bilančni (povsem) vrednostni oceni, naj bi bili potem tudi postali del premoženja privatizirane bivše družbene pravne osebe. Lastninsko preoblikovanje se je opravilo z odločbo, ki jo je izdala ARSPIP.

16. Seveda se je lahko dogodilo, da kateri od delov premoženja ni bil upoštevan v otvoritveni bilanci. Razlogi so bili lahko različni, kot je razvidno iz kasnejše sodne prakse: od namernega prikrivanja dela premoženja do spleta naključij. Takšni deli premoženja, niso bili privatizirani. V naravi je lahko šlo za stvari ali pravice vključno z denarnimi terjatvami kot vrsto pravic.

17. Za neprivatizirane dele premoženja je določal 1. odstavek 6. člena ZZLPPO, da preidejo v last in upravljanje Slovenske razvojne družbe. Sedaj je njihov imetnik tožeča stranka kot pravna naslednica prej navedene družbe. Formulacija 1. odstavka 6. člena ZZLPPO je bila sicer zapletena, vendar je iz nje izhajalo prav pravkar zapisano: za „... družbeni kapital, … ki preide v last in upravljanje Slovenske razvojne družbe … šteje premoženje … oseb …, ki se lastninsko preoblikujejo ali so se preoblikovale na podlagi ZLPP …, če to premoženje ni bilo upoštevano v otvoritveni bilanci po stanju na dan 1. 1. 1993 v skladu z uredbo o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja ...“.

18. Namen 1. odstavka 6. člena ZZLPPO je bil jasen in je odločilen tudi za odločitev v tej zadevi. Če se je kakšen del premoženja izmaknil procesu lastninskega preoblikovanja, potem ni pripadel privatiziranem podjetju (tako odločba VS RS, opr. št. II Ips 316/2010 in že prej odločba US RS, opr. št. U-I-302/98). Prešel je sprva na Slovensko razvojno družbo, in je sedaj njegov imetnik tožeča stranka kot njena pravna naslednica.

19. Določba 1. odstavka 6. člena ZZLPPO sicer ni določala, da bi s to normo zajeti del premoženja samodejno prešel na SRD. Bila pa je pravni temelj za za zahtevek za prenos dela premoženja, ali vsaj obogatitve, na tožečo stranko. Takšen zahtevek je tožeča stranka tudi postavila.

20. Posebne okoliščine tega primera jasno kažejo na to, da je bil namen navedene določbe ZZLPPO dosežen.

21. Pritožba ima prav, da mora sodišče presoditi po vsebinski plati, kakšen pomen ima opustitev navedbe dela premoženja v otvoritveni bilanci (na dan 1. 1. 1993). Četudi je bila o lastninskem preoblikovanju pravnega prednika tožene stranke že izdana odločba, namreč presoja pravnega pomena opustitve navedbe dela premoženja še ne more biti nedopustna. Dokončna in pravnomočna je namreč odločba toliko, kolikor se nanaša na dopustitev lastninskega preoblikovanja, ne pa tudi, ali se nanaša tudi na tisti del premoženja, ki iz same otvoritvene bilance niti ni bil razviden.

22. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka prejela poplačilo terjatve do alžirskega sopogodbenika 10. 2. 2016 (prvostopenjska sodba, r. št. 31). Te ugotovitve ne izpodbija nobena od strank. Poleg tega je med strankama tudi še v pritožbenem postopku nesporna vrsta pomembnih ugotovitev prvostopenjskega sodišča. Te bo pritožbeno sodišče tudi povzelo, in tudi na nepovzete se pritožbeno sodišče sedaj sklicuje. Med drugim tožeča stranka v pritožbi sama izrecno priznava, da sta se v času pred izdajo odločbe o privatizaciji (z dne 9. 3. 1995) s sporno terjatvijo seznanila tako ARSPIP kot tudi Devizni inšpektorat (pritožba r. št. 18). S tem je zgolj postalo nedvomno, da tožeča stranka ne izpodbija v tej sodbi že povzetih ugotovitev, kdaj in na kakšen način sta se navedena državna organa ukvarjala s terjatvijo. Prav tako nobena od strank ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča v r. št. 25, namreč da terjatev pravnega prednika tožene stranke ni bila zajeta v Obrazcu I in ni bila prikazana v Tabeli 1/B. Na to ugotovitev je pritožbeno sodišče vezano.

23. Kolikor tožena stranka v svojem odgovoru na pritožbo trdi, da je bila sporna terjatev upoštevana v otvoritveni bilanci, se pri tem sklicuje na prvostopenjsko sodbo in izrecno na zadnji stavek v r. št. 26. V njem je prvostopenjsko sodišče zapisalo zgolj svoje pravno sklepanje, da je otvoritvena bilanca upoštevala terjatev do alžirskega sopogodbenika. Iz obrazložitve pa je razvidno da zato, ker je bila navedena v otvoritveno bilanco spremljajočih listinah in ne v bilanci sami.

24. Pritožbeno sodišče je presodilo, da je ne glede na okoliščino, da tožena stranka v Obrazcu I in v Tabeli 1/B ni upoštevala terjatve, ta okoliščina ni toliko pomembna, ker se nanaša izključno na knjiženje terjatve. Odločilno pa je, da je bila po vsebinski plati upoštevana v postopku pred ARSPIP. Terjatev nikakor ni ostala spregledana in se tudi ni izmaknila lastninskemu preoblikovanju. Obe državni oblastvi sta namreč dobro vedeli za obstoj terjatev do inozemstva. Tudi tožena stranka je vse podatke, vključno s precej nepomembnimi, razkrila obema prej navedenima oblastvoma. Glede tega bo pritožbeno sodišče zgolj na kratko povzelo odločilna dejstva, ki jih je vsa ugotovilo prvostopenjsko sodišče in jih izčrpno povzelo v prvostopenjski sodbi, r. št. 12 do 22. Pritožba teh ugotovitev niti ne napada, saj se z njimi v bistvenem delu celo izrecno strinja (prvostopenjska sodba, r. št. 18).

25. ARSPIP je prekinil prvi in tudi neuspešni postopek odobritve lastninskega preoblikovanja tožene stranke (priloga A25) s sklepom z dne 20. 5. 1994. Razlog je bil, da ARSPIP ni mogel oceniti realnosti terjatev in obveznosti iz poslovanja, ki se nanašajo na inozemstvo. Na temelju 3. odstavka 35. člena Uredbe je bil podan predlog o pregledu deviznega poslovanja v toženi stranki Republiškemu deviznemu inšpektoratu. Navedeni državni organ je potem opravil nadzor nad zunanjetrgovinskim in deviznim poslovanjem tožene stranke in je o njem 28. 6. 1994 izdal zapisnik. Navedeni zapisnik je v r. št. 22 obravnaval prav terjatve tožene stranke, ki jih je imela do alžirskega sopogodbenika. V zapisniku so bile navedene tudi podrobnosti glede nastanka terjatev in težav pri vnovčitvi. Terjatev do alžirskega sopogodbenika je bila opredeljena tudi po višini (14.417.288,97 USD). Prvi postopek lastninskega preoblikovanja tožene stranke se je končal prav zato, ker tožena stranka v otvoritveni bilanci pod oznako AOP 065 ni vključila terjatve do delovnih enot v inozemstvu in ker je bila (posledično) cenitev vrednosti tožene stranke nepravilna. Terjatev do alžirskega sopogodbenika ni bila spregledana niti v tem, sicer neuspešnem privatizacijskem postopku.

26. Kasneje (12. 9. 1994) je Republiški devizni inšpektorat pravnemu predniku tožene stranke naložil izdelavo otvoritvene bilance po stanju na dan 1. 1. 1993 tako, da se naj v bilanco vključijo poslovne enote v inozemstvu, in je odločil tudi o podrobnostih glede načina uresničitve tega naročila. Vse to se je nanašalo tudi na terjatve do alžirskega sopogodbenika pravnega prednika tožene stranke. ARSPIP sicer sprva ni bil zadovoljna z drugo vlogo pravnega prednika tožene stranke za odobritev programa lastninskega preoblikovanja (z dne 15. 11. 1994). Izrecno je v pismu z dne 6. 12. 1994 zahtevala pojasnilo, kaj je s terjatvami do inozemstva.

27. Republiški devizni inšpektorat je v pismu z dne 15. 12. 1994 (priloga B4) potrdil, da je bila njegova odločba z dne 12. 9. 1994 izvršena toliko, kolikor je potrebno za lastninsko preoblikovanje pravnega prednika tožene stranke. To pa še ni bilo vse. S pismom z dne 20. 12. 1994 potrdil še, da je pravni prednik tožene stranke izvršil odločbo z dne 12. 9. 1994 tako, da je v otvoritveno bilanco vključil v poslovnih enotah v inozemstvu ustvarjeni nerazporejeni dobiček iz preteklih let in tekočega leta.

28. Poseben pomen ima v zvezi s terjatvami do alžirskega sopogodbenika Priloga št. 4. Pravni prednik tožene stranke je 11. 1. 1995 ARSPIP poslal dopolnitev vloge za odobritev programa preoblikovanja (priloga A11). Tej vlogi je pravni prednik tožene stranke priložil Prilogo št. 4 (v spisu priloga A12). Ta priloga podrobno navaja okoliščine v zvezi z nastankom in izterljivostjo terjatve do alžirskega sopogodbenika. Med drugim navaja tudi, da obstajajo težave pri izterjatvi plačil in pa razloge, zaradi katerih je pravni prednik tožene stranke odpisal svojo terjatev do alžirskega sopogodbenika. Vrednost terjatve pravnega prednika tožene stranke je tako znašala po mnenju samega pravnega prednika tožene stranke nič (0) in enako je ocenjeval njeno vrednost pravni prednik tožene stranke že prej v postopku pred Republiškim deviznim inšpektoratom (prvostopenjska sodba, r. št. 26). Takšna je bila tudi ocena vrednosti terjatve pravnega prednika tožene stranke pri pripravi otvoritvene bilance (prvostopenjska sodba, r. št. 26). Njen sestavni del je tudi postavka AOP 065. 29. Prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi svoje sodbe ni posebej utemeljilo, zakaj se naj bi Republiški devizni inšpektorat in ARSPIP strinjala z oceno vrednosti terjatve 0. Za odločanje to sicer niti ni pomembno. Pritožnica namreč ne izpodbija ugotovitvi, da je ARSPIP za oceno vrednosti terjatve na nič vedela, niti, da je na temelju takšne ocene terjatve odobrila lastninsko preoblikovanje.

30. Sklepanje prvostopenjskega sodišča logično in ga je mogoče razumeti iz konteksta njegove obrazložitve. ARSPIP je ustavila prvi postopek privatizacije prav zaradi terjatev do inozemstva, med katere je spadala tudi terjatev do alžirskega sopogodbenika. Eden od razlogov za zavrnitev je bil prav v tem, da niso bile upoštevane terjatve delovnih enot v inozemstvu, kar je posledično vodilo do nepravilne ocene vrednosti kapitala pravnega prednika tožene stranke. To je tudi posledično pomenilo, da otvoritvena bilanca ni bila izdelana v skladu z Uredbo, kar je bil nadaljnji razlog za končanje prvega postopka privatizacije. Terjatev do alžirskega sopogodbenika je bila v drugem postopku razkrita vključno z vsemi podrobnostmi. Napravljeni sta bili tako nova ocena vrednosti premoženja pravnega prednika tožene stranke (cenitev z dne 7. 11. 1994, priloga A13) kot je bila tudi razkrita ocena konkretne terjatve do alžirskega sopogodbenika. Ta je znašala 0. Tako ARSPIP kot tudi Republiški devizni inšpektorat ocenam nista nasprotovala. Njuno ravnanje si je težko razlagati drugače kot strinjanje z oceno samo. Takšen sklep je toliko bolj očiten prav zato, ker je bil prvi postopek privatizacije neuspešen prav zaradi terjatev do inozemstva, ARSPIP pa je drugi program lastninskega preoblikovanja podjetij sprejel in privatizacijo odobril. 31. Drugi postopek za odobritev Programa lastninskega preoblikovanja podjetja se je začel na temelju vloge z dne 15. 11. 1994. V tem postopku je pravni prednik tožene stranke v Prilogi št. 4 ne le ponovno sporočil obstoj terjatve do alžirskega sopogodbenika, temveč tudi ponovno opozoril na njeno neizterljivost in posledično na njeno brezvrednost. Priloga 4 je bila priložena dopolnitvi vloge z dne 11. 1. 1995 (priloga A11, prvostopenjska sodba, r. št. 20), poslana pa ARSPIP. ARSPIP je oceno očitno sprejel, saj je 9. 3. 1995 dovolil lastninsko preoblikovanje pravnega prednika tožene stranke in kasneje še vpis preoblikovanja v sodni register. ARSPIP je torej o terjatvi končno lahko odločal in tudi je odločil, saj je bil seznanjen tako z obstojem terjatve, kot tudi z oceno vrednosti.

32. Kot je že bilo obrazloženo, se noben del premoženja pravnega prednika tožene stranke, kljub temu da terjatev ni bila navedena v otvoritveni bilanci, ni izmaknil niti postopku pred ARSPIP, niti pred Deviznim inšpektoratom. Zaradi nepravilnega zapisa v Obrazcu I in v Tabeli 1/B ni bil prikrajšana niti SRD, na katerega bi sicer moralo preiti spregledano premoženje na temelju 6. člena ZZLPPO. Zaradi teh posebnih okoliščin je pritožbeno sodišče presodilo, da nepravilen zapis v Obrazcu I in v Tabeli 1/B, ne pomenita okoliščine, zaradi katere bi bil lahko utemeljen tožbeni zahtevek tožeče stranke. Četudi to za odločanje ni pomembno velja dodati, da je bila računovodska ocena vrednosti na 0 očitno utemeljena. Terjatev je bila namreč izterjana šele približno 20 let po zaključenem lastninskem preoblikovanju.

33. Pritožbeno sodišče je odločilo drugače, kot je odločilo VSK v zadevi z opr. št. II Cpg 137/2018. Gre očitno za isto tožečo stranko in za isto terjatev do alžirskega sopogodbenika, vendar pa za drugo toženo stranko. Tudi v tej zadevi tožena stranka ni navedla terjatve v svoji bilanci. Odločilna drugačna okoliščina pa je zapisana v r. št. 14 obrazložitve sodbe. Terjatev tožene stranke v tej zadevi ni bila razvidna niti iz v zvezi s programom lastninskega preoblikovanja predloženih listin, niti ni bila terjatev omenjena v besedilnem delu. Končno velja spomniti tožečo stranko, da je sodišče vezano na ustavo in zakone (125. člen Ustave), torej ni vezano na sodbe drugih sodišč. Pritožbeno sodišče v tej zadevi že zato ni vezano na v zadevi z opr. št. VSL I Cp 4099/2009 zavzeto pravno mnenje, niti ne na pravno mnenje v ostalih zadevah, ki jih je naštevala tožeča stranka v svoji pritožbi v r. št. 13. K temu pritožbeno sodišče le še dodaja, da je bilo tudi dejansko stanje v prej navedeni zadevi že povsem drugačno. Tožena stranka v navedeni zadevi namreč ni upoštevala dela premoženja v otvoritveni bilanci, ker zato v trenutku sestave bilance niti še ni imela razloga.

34. Ravnanje pravnega prednika tožene stranke tudi ni bilo obid zakonskih določb. Če bi bil pravni prednik ne razkril obstoja terjatve, bi nemara bilo mogoče začeti iskati razloge v prid obidu zakona, za katerega pa bi bilo potrebno še zatrjevati namen. Tako pa ne obstaja za obid celo niti takšna najmanjša opora.

35. Ni prišlo niti do neupravičene obogatitve. Ocenjena vrednost terjatve (na 0) je bila namreč povsem v skladu s takrat znanimi okoliščinami. Odpis neizterljivih terjatev je namreč takratna zakonodaja dopuščala (gl. npr. 1. odstavek 35. člena Uredbe o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja) in torej tudi lastninsko preoblikovanje podjetja, četudi je imelo kakšno neizterljivo terjatev. Takšna obogatitev je bila torej dopustna. Kot takšna ni mogla biti neupravičena.

36. Brez pomena je, ali naj bi bil odpis domnevno narejen s popravkom vrednosti ali kot dokončen odpis. Iz obrazložitve prvostopenjskega sodišča ni mogoče sklepati, da bi bila ena ali druga vrsta odpisa odločilna okoliščina za njegovo odločitev. Celo niti iz pritožbe ni mogoče sklepati, kakšen naj bi bil morebitni pravni pomen domnevno zmotne presoje prvostopenjskega sodišča glede vrste odpisa. Končno pritožba niti ne navaja, da bi bil odpis kot takšen neutemeljen iz vsebinskih razlogov. Glede na besedilo 1. odstavka 35. člena navedene uredbe je bilo mogoče sklepati, da prideta v poštev obe vrsti odpisov. Če bi bil napravljen odpis s popravkom vrednosti, bi to pač vodilo do popravka vrednosti celotne terjatve. Glede na okoliščine pa je bil odpis vsekakor utemeljen že v času nastanka otvoritvene bilance. Za materialnopravno pravilno odločitev je namreč pomembno le, kako presoditi okoliščino, da terjatev do alžirskega sopogodbenika ni bila navedena v Obrazcu I in tudi ne v Tabeli 1/B, kjer so prikazani popravki vrednosti terjatev iz poslovanja z inozemstvom. Pomembno je torej bilo le, kako presoditi, da odpis, naj je bil takšen ali drugačen, ni razviden iz zapisa na obeh listinah. Odgovor na to pravno vprašanje pa je pritožbeno sodišče že dalo.

37. Ker s pritožbo ni uspela, mora pritožnica sama nositi svoje pritožbene stroške. Nasprotni stranki pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 154. in 1. odstavek 165. člena ZPP).

38. Tožena stranka je upravičena do povrnitve nagrade za delo odvetnika v višini 3.750 OT (tar. št. 21 (1) v povezavi s tar. št. 18 (1) OdvT), do povrnitve materialnih stroškov v višini 47,50 OT in do povrnitve DDV. Skupaj je torej, v denarju, upravičena do povrnitve 2.779,77 EUR. Ta znesek bo morala povrniti tožeča stranka v 15 dneh od vročitve te sodbe. V primeru zamude bo morala dolžnica plačati še zakonske zamudne obresti, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve odločbe (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ).