Jedro

Tožnica (po pooblaščencu) je tožbo, ki je bila sicer naslovljena na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, s priporočeno pošiljko poslala na naslov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (tožene stranke). Tožena stranka je nato tožbo posredovala Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, na sodišče je tožba prispela po izteku zakonsko določenega roka za vložitev tožbe. Takšna tožba se zavrže, saj ni mogoče šteti, da je tožnica zaradi očitne pomote tožbo poslala na napačen naslov (na naslov nepristojnega sodišča).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbo kot prepozno vloženo zavrglo.

Zoper sklep je pritožbo vložila tožnica po pooblaščencu zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je tožbo pravilno naslovila na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, ..., ki je stvarno in krajevno pristojno za reševanje zadeve v tem socialnem sporu. Tožnica je po svojem zastopniku pomotoma priporočeno po pošti tožbo z vsemi prilogami poslala na naslov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ... (tožena stranka), kar se po dikciji 8. odstavka 112. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), šteje kot očitna pomota vložnika. Očitno pomoto pri vložitvi tožbe utegne storiti tudi nekdo, ki je vešč prava. To pa pomeni, da je potrebno od primera do primera presojati, ali so podani pogoji iz že citiranega 112. člena ZPP. Čeprav je v tem konkretnem primeru tožnico zastopal odvetnik, nikakor ne gre šteti, da v takšnem primeru ni mogoče uporabiti 112. člena ZPP. V tem primeru gre za očitno napako, saj je bila tožba pravilno naslovljena na naslov sodišča, pomotoma pa posredovana na naslov tožene stranke. Očitna pomota oziroma očitna napaka je nedoločen pravni pojem, o katerem je sodna praksa izrekla, da zakon računa tudi s primeri, da stranke pošiljajo vlogo na nepristojno sodišče. Take napake so posledica nevednosti, očitne pomote (kar je primer tudi v tej zadevi), ali pa tudi malomarnosti. Le kadar so posledice nevednosti ali očitne pomote, je mogoče v skladu z določbo 8. odstavka 112. člena ZPP vlogo šteti za pravočasno. Tožnica se sklicuje tudi na sodno prakso, kot na primer Cp 183/2010. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter ugotovi, da je bila tožba pravočasno vložena.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi. Ob pravilni uporabi materialnega prava je tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožnica po svojem pooblaščencu tožbo, ki je bila sicer naslovljena na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, s priporočeno pošiljko dne 7. 8. 2011 posredovala na naslov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (tožena stranka). Tožena stranka je tožbo, ki jo je prejela 8. 8. 2011 dne 9. 8. 2011 neposredno posredovala Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani. To pa pomeni, da je bila tožba na sodišču vložena dne 9. 8. 2011. Iz dokumentacije v upravnem spisu je razvidno, da je bila dokončna odločba št. ... z dne 5. 7. 2011, zoper katero je bila vložena tožba, tožnici vročena dne 8. 7. 2011 (vročilnica v upravnem spisu).

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) v 2. odstavku 252. člena določa, da sodno varstvo lahko zavarovanec uveljavi v roku 30 od vročitve odločbe, izdane na drugi stopnji. Enak rok je določen tudi v 1. odstavku 72. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004). Glede na datum vročitve dokončne odločbe tožene stranke je z zakonom določen 30-dnevni rok iztekel v ponedeljek, 8. 8. 2011. Tožba, ki je bila na sodišču vložena dne 9. 8. 2011, je bila torej prepozna, zato jo je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom skladno z 274. členom ZPP utemeljeno zavrglo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da gre v tem primeru za očitno in s tem opravičljivo pomoto vložnika. ZPP v 8. odstavku 112. člena določa, da če je bila vloga, ki je vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, se šteje, da je bila pravočasno vložena, če je mogoče vložitev pri nepristojnemu sodišču pripisati nevednosti vložnika, ki nima pooblaščenca iz 3. odstavka 86. člena oziroma iz 3. odstavka 87. člena tega zakona ali očitni pomoti vložnika. Po stališču pritožbenega sodišča ne gre za očitno pomoto, kot to v pritožbi uveljavlja tožnica. Tožba namreč ni bila poslana na naslov nepristojnega sodišča, temveč na naslov tožene stranke. V tem primeru torej ne gre za stanje, kakršno je urejeno v že citiranem 8. odstavku 112. člena ZPP. Ravnanje tožnice, ki jo je zastopal odvetnik, torej oseba, ki je vešča prava, ni mogoče šteti kot očitno pomoto. Tako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo tudi že v več svojih zadevah (kot na primer Psp 98/2011 z dne 6. 4. 2011, Psp 337/2005 z dne 20. 10. 2005).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.