Jedro

Tožeča stranka od tožencev zahteva povrnitev zneska, ki ga je po pravnomočni sodbi plačala policistu kot odškodnino za škodo, ki jo je utrpel pri delu. Okoliščina, da toženca o postopku nista bila obveščena, pomeni, da imata zoper povračilni zahtevek tožeče stranke vse ugovore, kot bi jih imela, če bi ju tožil oškodovanec v odškodninski pravdi. Kljub temu pa ta spor ni odškodninski, zato je tudi trditveno in dokazno breme tožeče stranke drugačno, razlika pa je tudi v tem, da sodišče ne odmerja odškodnine oškodovancu, temveč presoja utemeljenost izplačila odškodnine, in sicer pri višini presoja primernost izplačane odškodnine oškodovancu glede na obseg škode, ki jo je utrpel.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženca skupaj z A. A. dolžna nerazdelno plačati tožeči stranki 44.360,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2003 do plačila, zavrnilo pa je obrestni del zahtevka za čas do 1. 2. 2003. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, sta toženca pravočasno vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navajata, da tožeča stranka ni dala zadostne trditvene podlage glede nematerialne škode oškodovanca, saj je v tožbi le opisala oškodovančeve poškodbe, ničesar pa ni navedla o njegovi škodi (kakšne fizične bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je trpel in kako dolgo). V tožbi je tožeča stranka zapisala drugo dejansko stanje in način poškodovanja oškodovanca, kot pa ga je ugotovilo sodišče. Njene navedbe pa se skladajo s tem, kar trdita toženca, namreč, da je oškodovancu vse relevantne poškodbe povzročil le A. A. Pravnomočna sodba nima ustrezne obrazložitve, da je šlo za pretep, pri katerem sta sodelovala tudi toženca. Šlo je zgolj za fizični obračun med oškodovancem in A. A. in le za en udarec s topim predmetom, ki je pri oškodovancu povzročil poškodbe. Toženca sta bila slučajna sopotnika A.A., v njegovem vozilu sta spala in potem, ko je A. streljal v zrak, sta stekla s kraja dogodka. Tudi če bi res udarjala na tleh ležečega oškodovanca, je bil ta že predhodno poškodovan zgolj od A. A. Toženca sta v pritožbi grajala, da naj bila priča B. od gostilne ... oddaljena 30 m, višje sodišče pa na to ni odgovorilo. Razdalja znaša vsaj 150 m. Navedba, da dva policista ni mogel napasti le en storilec, nima obrazložitve in je zgolj laično predvidevanje. Izpodbijana sodba ne upošteva, da sta bila policista v katastrofalnem stanju in sta prekoračila svoja pooblastila. Nista bila sposobna in razsodna ukrepati oziroma ravnati v skladu s pravili službe. S samim strelom sta prekoračila pooblastila in sta bila odgovorna za nastalo situacijo, v kateri je potem prišlo do poškodovanja oškodovanca. Čemu je C. tekel za tožencema, ko s tem, ko sta tekla stran, nista storila nobenega protipravnega dejanja. O tem inštančno sodišče ne pove ničesar. Priče so potrdile, da je najprej pripeljalo policijsko vozilo in šele za njim Zastava, ki jo je vozil A. A. Policista sta torej počakala vozilo Zastava 101 in ga ustavila in nista vozila za njim, kot trdita. Policist C. je zatrjeval, da je bil poškodovan takoj, ko je izstopil iz avtomobila. To ne drži, temveč je bil udarjen 76 oziroma 72 m naprej v smeri Murske Sobote. B. je povedal, da sta najprej pritekla dva moška, za njima pa še tretji, ki je bil ranjen, to je A. A., torej je bil on tisti, ki je poškodoval C. V nasprotju z njegovo izjavo pa sodišče zapiše, da ni mogoče ugotoviti, kdo je zadnji pritekel. Vsa škoda oškodovancu je bila povzročena z enim udarcem, čemur pritrjuje tudi izvedensko mnenje. S pravnomočno sodbo P 158/98 je bila tožeča stranka obsojena na plačilo 5.489.035,59 SIT (22.905,34 EUR), sedaj pa je bilo tožeči stranki prisojeno kar 44.360,56 EUR. Tožeči stranki je sodišče povsem neutemeljeno priznalo še vse obresti in stroške, ki jih je tožeča stranka kot toženka plačala v pravdni zadevi, o kateri tožencev ni niti obvestila. Če je priznala temelj zahtevka, bi lahko plačala tudi po lastni presoji pripadajočo odškodnino. Obresti gredo izključno v njeno breme, sicer pa so že zdavnaj presegle glavnico. Protispisna je ugotovitev, da je izvedensko mnenje v postopku P 158/98 iz leta 2000 identično z mnenjem v tem postopku in da naj bi bilo slednje za toženca še slabše. V nasprotju z mnenjem iz leta 2000 so v tej zadevi izvedenci epilepsijo kot posledico škodnega dogodka izrecno izključili. Tako je odpadla najtežja in bistvena posledica. Višje sodišče se je z zapisom, da napadi v obliki nenadne slabosti, narasta pritiska, ki ne glede na to, ali gre za epilepsijo ali ne, predstavljajo zmanjšanje oškodovančeve življenjske aktivnosti, postavilo v vlogo izvedencev medicinske stroke in pravnoformalno nevzdržno prisodi do eura enako odškodnino. Sodišče je odločilo drugače, kot pa je tožeča stranka tožila. Tožeča stranka tožbe ni spremenila tako, da sta toženca dolžna skupaj z A. A. nerazdelno plačati vtoževani znesek, bi pa bila dolžna to storiti. Izrek je pomanjkljiv, saj bi bilo treba navesti točne podatke pravnomočne sodbe zoper A. A. z opravilno številko in datumom. Tako je sodba napram A. A. nesklepčna. Tožencema je v inštančnem postopku kršena „ustavna pravica do svojega sodnika“. Prvič je namreč v postopku s pritožbo odločal drug senat sodnikov kot tokrat. Predlagata, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji in je ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). V dejansko stanje, ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje, in dokazno oceno tega sodišča, ki ji pritrdi drugostopenjsko sodišče, zato v revizijskem postopku ni mogoče posegati, Vrhovno sodišče pa je pri preizkusu izpodbijane sodbe v delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, vezano na tako ugotovljeno dejansko stanje. Toženca v reviziji sicer zatrjujeta obstoj revizijsko dovoljenih razlogov, zlasti skušata prikazati, da izpodbijana sodba nima (zadostne) obrazložitve in ni odgovorila na vse njune pritožbene navedbe, vendar želita v resnici doseči spremembo dokazne ocene sodišč druge in prve stopnje in ugotovljenih dejstev o poteku dogodka, v katerem je bil poškodovan pri tožeči stranki zaposlen policist C. C. Tudi tako prikrito izpodbijanje dejanskega stanja v revizijskem postopku ni dovoljeno in zato Vrhovno sodišče na tovrstne navedbe vsebinsko ne odgovarja. To velja zlasti za navedbe o načinu vožnje policistov, razdaljah med zaustavljenim avtomobilom, padcem C. in pričo B., poteku ovinka pred Gostičem ... (večina teh dejstev za odločitev niti ni bistvenih) ter za izpodbijanje končnega zaključka sodišč o udeležbi tožencev v škodnem dogodku. Zgolj zaradi popolnega odgovora na tovrstne revizijske navedbe Vrhovno sodišče dodaja, da sicer sodba sodišča druge stopnje ni obremenjena s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj jo je mogoče preizkusiti, vsebuje pa tudi jasne in konsistentne razloge o tem, da sta v pretepu sodelovala tudi toženca (7. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in ne zgolj A. A., na katerega skušata toženca v tem postopku prevaliti odgovornost za celotno škodo. Tudi na več mestih v reviziji izražena protispisnost je namenjena izpodbijanju dokazne ocene sodišč, ne pa uveljavljanju nasprotja med v razlogih sodb povzete vsebine listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in samimi temi listinami, zapisniki ali prepisi.

7. Tožeča stranka je vložila tožbo, s katero je zahtevala plačilo denarnega zneska od treh tožencev. Zoper (tedaj prvega) toženca A. A. je postala odločitev sodišča prve stopnje pravnomočna že ob prvem sojenju. V nadaljevanju postopka tožeča stranka tožbe res ni prilagajala nastali procesni situaciji, vendar to tudi ni bilo nujno, kot zmotno menita toženca. Ker pa je tožeča stranka že od začetka zahtevala solidarno plačilo, je sodišče prve stopnje moralo (tudi zato, da je ostalo v mejah zahtevka) ob ponovnem odločanju oblikovati izrek sodbe tako, da sta toženca dolžna plačati tožeči stranki prisojeni denarni znesek solidarno s tistim, kar je bilo že prej pravnomočno naloženo tudi A. A. Izrek je zato (edino) pravilen, pa tudi (dovolj) določen, saj gre za odločanje v isti pravdni zadevi v postopku po delni razveljavitvi prve sodbe sodišča prve stopnje. Zato navajanje podatkov o pravnomočni sodbi zoper A. A. ni potrebno, A. A. pa se na novo tudi ničesar ne zavezuje. Toženca zato neutemeljeno uveljavljata „nesklepčnost sodbe“ zoper A. A., sicer pa niti ne moreta braniti morebitnih njegovih interesov v tej pravdi oziroma nadaljevanju pravde, ki teče le še zoper njiju.

8. Toženca v reviziji trdita, da jima je v inštančnem postopku kršena ustavna pravica do „svojega“ (pravilno zakonitega) sodnika, ker je v postopku s pritožbo prvič odločal povsem drug senat sodnikov kot tokrat. Kljub izostanku ustrezne opredelitve uveljavljanega revizijskega razloga Vrhovno sodišče ugotavlja, da višji sodnik poročevalec, ki je prvič sodeloval v senatu pritožbenega sodišča, ob ponovni predložitvi zadeve pritožbenemu sodišču z letnim razporedom sodnikov tega sodišča, dostopnim preko internetnih strani sodišč, ni bil razporejen za delo na civilnem oddelku, pač pa na oddelku za gospodarsko sodstvo. Ker je bil torej razporejen na drugo pravno področje, pravilo o dodeljevanju zadev, po katerem se zadeva, ki je bila razveljavljena, ob ponovni predložitvi pritožbenemu sodišču praviloma dodeli istemu sodniku poročevalcu (tretji odstavek 163. člena Sodnega reda), ni bilo kršeno.

9. V tej pravdni zadevi tožeča stranka od tožencev zahteva povrnitev zneska, ki ga je po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Murski Soboti P 158/98 plačala policistu C. C. kot odškodnino za škodo, ki jo je utrpel pri delu, ter povrnitev v pravdi prisojenih stroškov postopka. Okoliščina, da toženca o postopku nista bila obveščena, pomeni le, da lahko zoper toženo stranko uveljavljata vse ugovore, s katerimi bi lahko dosegla (tudi delno) zavrnitev zahtevka oškodovanca, torej tako ugovore, ki se tičejo podlage, kot tudi ugovore glede višine zahtevka. Ali povedano drugače: toženca imata zoper povračilni zahtevek tožeče stranke vse ugovore, kot bi jih imela, če bi ju tožil oškodovanec v odškodninski pravdi. Kljub temu pa ta spor ni odškodninski, zato je tudi trditveno in dokazno breme tožeče stranke drugačno. Dejstva, ki v tej pravdi utemeljujejo nastanek s tožbenim zahtevkom uveljavljane pravne posledice (t.i. pravotvorna ali konstitutivna dejstva), so: da je delavec tožeče stranke pri delu utrpel škodo, da mu je tožeča stranka plačala odškodnino zanjo in v kakšni višini ter da sta škodo povzročila toženca. Ta dejstva je tožeča stranka v tožbi navedla in v odgovoru na tožbo toženca škodi in izplačani odškodnini zanjo niti nista ugovarjala.(1) To sta storila šele kasneje obenem s predlogom po eventualni postavitvi izvedenca medicinske stroke, ki naj bi ugotovil obseg nematerialne škode oškodovanca. Šele tedaj, torej z vložitvijo substanciranega ugovora tožencev, se je dokazno breme glede utemeljenosti izplačane odškodnine prevalilo na tožečo stranko. Glede na (napačno) izhodišče sodišča prve stopnje o vezanosti na pravnomočno prisojeno višino odškodnine oškodovancu in posledično opustitev presoje višine odškodnine pa je prava potreba po opredelitvi in specifikaciji izplačane odškodnine po posameznih oblikah nepremoženjske škode in s tem povezana presoja primernosti izplačane odškodnine glede na obseg nepremoženjske škode oškodovanca nastala šele v ponovljenem postopku pred sodiščem prve stopnje. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da je tožeča stranka pravočasno podala ustrezne trditve in ponudila dokazne predloge glede obsega nastale škode in zanjo izplačane odškodnine.

10. V zvezi z revizijskimi ugovori glede temelja zahtevka je bilo že pojasnjeno, da so ti pretežno dejanske narave in zato v revizijskem postopku neupoštevni. Dejanska ugotovitev je, da sta toženca sodelovala pri poškodovanju policista C., na kar sta sodišči prve in druge stopnje sklepali tudi na podlagi v izvedenskem mnenju opisanega načina poškodovanja, ki kaže na več udarcev (lahko brc) in ne le enega in torej sodelovanje več oseb. Tudi v revizijskem postopku toženca vztrajata pri oškodovančevem prispevku k nastanku škode, ki pa ves čas postopka ostaja nekonkretiziran. Zgolj njegova vinjenost tega ne more predstavljati, prav tako ne ustavljanje vozila, ki ga je vozil A. A. (kar nedvomno sodi med policijska pooblastila), opozorilni strel v zrak (ki za umiritev konfliktne situacije očitno ni zadoščal) ali policistovo zasledovanje napadalcev oziroma tek za njimi. Graja izpodbijane odločitve, ker ni upoštevala oškodovančeve zlorabe pooblastil in njegovega prispevka k nastali škodi, torej ni utemeljena.

11. Razlika med odškodninsko pravdo in to pravdo za povrnitev izplačanega zneska je tudi v tem, da sodišče ne odmerja odškodnine oškodovancu, temveč presoja utemeljenost izplačila odškodnine, in sicer pri višini presoja primernost izplačane odškodnine oškodovancu glede na obseg škode, ki jo je utrpel. To ne pomeni nove ali ponovne odmere, pač pa presojo, ali je bila plačana odškodnina upoštevajoč načeli individualizacije in družbene pogojenosti, ki veljata za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, primerna in v okvirih, v katerih sodišča priznavajo odškodnine za takšen oziroma podoben obseg škode, kot jo je utrpel oškodovanec. V primeru, ko taka presoja pokaže, da je bila oškodovancu izplačana odškodnina ustrezna, je zaradi prehoda upnikove terjatve na izpolnitelja njegov povračilni zahtevek do dolžnika enak plačanemu znesku. Ob takem razumevanju postopanja sodišč prve in druge stopnje je zato logično, da je v tej pravdi prisojeni znesek enak kot v odškodninski pravdi. Zaključki sodišč o obsegu nepremoženjske škode oškodovanca temeljijo na podanih izvedenskih mnenjih in dopolnitvah, kar glede glede na že omenjeni tretji odstavek 370. člena ZPP ne more biti več predmet preizkusa v revizijskem postopku.

12. Tožeča stranka je svojemu delavcu plačala odškodnino, ki sta jo povzročila toženca, zato je ob izpolnitvi nanjo prešla terjatev upnika (oškodovanca) z vsemi stranskimi pravicami (275. člen Obligacijskega zakonika). Poleg plačane glavnice 27.466,19 EUR zato toženca dolgujeta tudi zakonske zamudne obresti od zapadlosti terjatve ter v odškodninski pravdi prisojeni pripadajoči del stroškov, kot sta tožencema že pravilno obrazložili sodišči druge (9. točka obrazložitve sodbe) in prve stopnje (21. točka obrazložitve sodbe). Neutemeljeno se toženca upirata plačilu zamudnih obresti, saj so te objektivna posledica zamude s plačilom denarne terjatve, neutemeljeno pa tudi uveljavljata prepoved ultra alterum tantum, saj od 30. 11. 2000, ko so bile obresti priznane, do plačila 22. 11. 2002 niso dosegle glavnice. V tem postopku so zamudne obresti priznane od 1. 3. 2003 in do uveljavitve OZ-A, po katerem prepoved za zamudne obresti ne velja več, tudi niso dosegle glavnice.

13. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo po povrnitvi stroškov revizijskega postopka.

Op. št. (1): Po višini sta zahtevku sicer ugovarjala, a zato ker naj bi tožeča stranka izplačala oškodovancu več, kot pa ji je bilo naloženo v odškodninski pravdi in ker naj bi ne bil utemeljen povračilni zahtevek za obresti in pravdne stroške.