Jedro

Pri poškodovanju policista so sodelovale tri osebe, toženca in tretji, ni pa mogoče ugotoviti, kdo izmed njih mu je povzročil katero izmed poškodb, zaradi česar na podlagi četrtega odstavka 206. člena ZOR vsi trije za povzročeno škodo odgovarjajo solidarno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v obsodilnem (prvi odstavek I. točke izreka) in stroškovnem delu (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo drugič. Prvič je s sodbo P 33/2003 z dne 16. 5. 2007 razsodilo, da sta prvi toženec A.M. in tretji toženec M.M., dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) nerazdelno plačati znesek 44.360,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2003 dalje do plačila ter pravdne stroške, v presežku pa je obrestni del zahtevka zoper njiju zavrnilo. Zavrnilo je tudi celotni tožbeni zahtevek zoper drugega toženca D.V. Po obravnavi pritožb tožnice in tretjega toženca je Višje sodišča v Mariboru s sklepom I Cp 1858/2007 z dne 24. 9. 2008 ugodilo obema pritožbama ter prvostopenjsko sodbo glede D.V. (sedaj prvega toženca) in M.M. (sedaj drugega toženca) razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo v novo sojenje.

2. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano sodbo, s katero je v I. točki izreka odločilo, da sta toženca skupaj z A.M. dolžna tožnici nerazdelno plačati znesek 44.360,56 EUR (prej 10,630.565,72 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2003 dalje do plačila, vse v 15 dneh. V obrestnem delu je za čas od 22. 11. 2002 do 1. 2. 2003 od zneska 10.383.370,68 SIT in za čas od 13. 12. 2002 do 1. 2. 2003 od zneska 247.195,04 SIT tožbeni zahtevek zavrnilo. V II. točki izreka je odločilo, da sta toženca dolžna tožnici v roku 15 dni nerazdelno povrniti njene pravdne stroške v znesku 4.269,62 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka in tečejo do plačila.

3. Zoper odločitev sodišča prve stopnje v obsodilnem in stroškovnem delu (prvi odstavek I. točke in II. točka izreka) se pravočasno po pooblaščencih pritožujeta toženca, ki uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču prve stopnje očitata, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, da so bile priče, ki so stale pri blagovnici M. od G.H. oddaljene le 30 m. Na takšni podlagi pa zmotno sklepalo o tem, da bi toženca v primeru, če pri pretepu policista B. ne bi sodelovala, mimo priče F. pritekla pred zadnjim strelom. Poudarjata, da sama s policistoma B. in A. nista imela nobenih zamer, da nista bila nikoli obravnavana s strani policije, niti drugega organa. V nasprotju z njima pa je A.M. imel zajetno kartoteko in se praktično ves čas nahaja po zaporih. Sodba pa o tem, zakaj naj bi toženca napadla policista, sploh ne govori. Čeprav je sodišče prve stopnje ob odločanju v letu 2007 v razlogih sodbe večkrat izrecno navedlo, da toženca nista sodelovala v pretepu, pa izpodbijana sodba o tem da sta tožnika sodelovala pri poškodovanju policista nima razlogov, čeprav bi sodišče svojo odločitev moralo ustrezno obrazložiti. Tožba in kasnejše navedbe tožnice ne obsegajo trditev o poškodbah policista, zaradi česar sodišče prve stopnje za odločanje ni imelo zadostne trditevene podlage. Poudarjata, da je bil za policista B. usoden le en udarec s topim predmetom po glavi, katerega mu prav gotovo ni prizadejalo več oseb, temveč ga je lahko udarila le ena oseba in to je A.M.. Ostale poškodbe so lahko nastale pri podrgnjenju od negladko podlago. Menita, da je v trenutku, ko se je policistu B., ležečemu na tleh sprožil strel, ki je poškodoval A.M., očitno le slednji bil ob njem, saj je bil le on poškodovan. M. je očitno uspel na tleh ležečega policista, tudi zato ker ga je ta ustrelil, še nekajkrat udariti. Nenazadnje ga poškodba ni ovirala pri tem, da je kasneje stekel s kraja dogodka. Kot napačne označuje zgolj teoretične prvostopenjske zaključke, da obeh policistov ne bi mogel poškodovati le en napadalec, saj ne gre pozabiti, da sta bila policista v katastrofalnem stanju, hudo nadelana, pijana, kar so potrdile številne priče. Tudi opisi obeh policistov, glede dogajanja pred poškodovanjem policista, torej glede vožnje do G.H., glede ustavljanja vozil, so protislovni. Policist B. tudi povsem nerazumljivo in v nasprotju z izvedenimi dokazi in skico kraja dogodka zatrjuje, da je bil udarjen po glavi in poškodovan takoj, ko je izstopil iz vozila, nekaj metrov vstran pa da je potem obležal na tleh in je bil obrcan in udarjan s strani napadalcev. Prvi toženec se je zbudil že, ko se je vozilo ustavilo, in je zato stekel prvi. Ko pa je policist A. začel streljal na A.M., pa se je zbudil še drugi toženec in stekel za njim v isti smeri. Za njima je stekel policist B., katerega pa je nato dohitel A.M. in ga napadel. Policist B. je imel tako opraviti le z enim napadalcem. To pa po njuni oceni izhaja tudi iz izpovedbe priče K.F. o tem, da je bil časovni razmak med prvim in drugim moškim krajši kot med drugim in tretjim. Toženca sta namreč tekla drug za drugim, šele po daljšem času pa je mimo priče pritekel A.M.. V nasprotju z navedenim je prvostopenjski zaključek v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da izjavo A. potrjuje tudi izpovedba J.B., o tem, da je po izstopanju iz vozila dobil udarec v glavo, nakar je začel krvaveti, nato pa obležal nekaj metrov vstran od avto in so ga napadalci brcali, udarjali in kričali „ubij ga“ ali nekaj podobnega,. Obrazložitev sodbe na str. 7. točka 13 označujeta kot dejansko nerazumljivo. Sodišče išče pravni temelj in v nasprotju z dokaznim postopkom in izvedenimi dokazi navede, da naj bi iz teh dokazov izhajalo, da je B. utrpel več poškodb ter da sodišče ni moglo ugotoviti, katero izmed poškodb bi naj policistu povzročil kateri izmed tožencev, zato se je odločilo za solidarno odgovornost vseh, kljub temu, da je B. utrpel praktično le eno samo poškodbo z enim topim predmetom, ki mu jo je lahko prizadejala le ena oseba. Nasprotujeta tudi višini vtoževane in prisojene odškodnine. Tožnica je bila s sodbo iz leta 2000 obsojena le na plačilo 27.000,00 EUR in čisto nič več. Sodišče prve stopnje pa ji je z izpodbijano sodbo prisodilo kar 44.360,56 EUR. Povsem neutemeljeno je k temu prištelo še zamudne obresti ter stroške postopka iz leta 2000. K plačanemu znesku v višini 44.360,56 EUR pa je prisodilo še zamudne obresti od 1. 2. 2003 dalje do plačila. Tek zamudnih obresti bi moralo omejiti do višine glavnice. Višina dosojene denarne odškodnine naj bi bila previsoka, saj je bila epilepsija v celoti izključena. Sodišče bi moralo upoštevati le v tem postopku pridobljeno izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da je oškodovanec trpel le 14 dni kumulativno hude telesne bolečine, srednje hude pa le en teden, ne pa pol leta, kot je izhajalo iz mnenja iz leta 2000. Sodišču druge stopnje predlagata, da pritožbi ugodi in prvostopenjsko sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne. Podrejeno predlagata, da se po razveljavitvi prvostopenjske sodbe v izpodbijanem delu zadeva vrne v novo sojenje drugemu sodniku. Zahtevata povrnitev stroškov pritožbe.

4. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP. Ta je pokazal, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V pritožbi je bil le pavšalno uveljavljen pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, medtem ko konkretne trditve v tej smeri niso bile podane. Ob razjasnjenih relevantnih dejanskih okoliščinah izpodbijana odločitev temelji na pravilni uporabi določb materialnega prava.

7. Pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je opravilo ogled kraja škodnega dogodka in na njegovi podlagi ugotovilo, da je bil ta dokaj blizu mestu (pri trgovini M.) kjer je stala priča K.F., ko so po zadnjem strelu mimo njega v različnih časovnih razmakih pritekli trije moški (toženca in A.M.). Tudi iz skice kraja dogodka iz kazenske zadeve izhaja, da je bilo mesto na cestišču, kjer je prišlo do poškodovanja policista B., od mesta, kjer se je na parkirišču G.H. ustavilo policijsko vozilo, oddaljeno okrog 70 m, kar pomeni, da je bilo dokaj blizu trgovini M., kjer je stal K.F. Ne glede na to, da F. ni vedel izpovedati kateri izmed treh moških je mimo njega pritekel prvi, oziroma drugi ali tretji, pa je bil prepričan, da je prvi pritekel po končanem streljanju, ostala dva pa sta mu sledila. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da sta pri poškodovanju policista B. sodelovala tudi toženca. Če bi namreč toženca (najprej prvi toženec, za njim pa že drugi toženec) takoj, ko je policist A. prvič ustrelil v zrak, zbežala stran v smeri gostilne J. kot sta trdila, bi upoštevaje dejstvo, da je policist B. tekel za njima in da so bili zadnji streli sproženi ob tem, ko je B. že poškodovan ležal na tleh (na mestu na cestišču, kot ga označuje skica v kazenskem spisu), mimo tega kraja tekla predenj je sploh prišlo do poškodovanja policista in torej pred zadnjimi streli. Posledično pa bi tudi mimo priče F., ki je stal dokaj blizu pritekla pred končanim streljanjem. Sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da ne bi sledilo izpovedbi oškodovanca in priče A. o tem, da je bilo napadalcev več in da so se ti razbežali po zadnjem strelu A., saj je tudi priča F. povedal, da so vsi trije moški pritekli mimo šele po koncu streljanja. Zgolj zaradi nezadovoljstva z odločitvijo pa toženca v pritožbi neuspešno poudarjata, da sta policista (oškodovani B. in A.) tako izpovedala, da bi upravičila neutemeljeno streljanje. Hkrati pa izpostavljata, da z njima nista nikoli bila v nobenem sporu, zaradi česar po oceni sodišča druge stopnje tudi ne obstoji možnost, da bi policista o več napadalcih govorila z namenom maščevanja. Časovni razmak med moškimi, ki so tekli mimo priče F., ki je bil med drugim in tretjim večji, kot med prvim in drugim, ne omogoča v pritožbi predlaganega zaključka, da bi toženca začela teči že po prvem strelu policista A. in tudi ne da bi zadnji pritekel prav A.M.. Tudi dejstvo, da je bil zaradi sproženega strela iz orožja policista B., ko je ta ležal na tleh, poškodovan (le) A.M., ne pa tudi prvi in drugi toženec, ne more izključiti njune prisotnosti pri poškodovanju policista B., temveč pomeni le, da s strelom nista bila poškodovana. Res je, da je pri oškodovancu največjo poškodbo in posledično škodo povzročil močan udarec s topim predmetom po glavi, vendar to ni edina poškodba, ki jo je utrpel in tudi zanjo, kljub takšni izpovedbi prvega in drugega toženca, ni mogoče s stopnjo prepričanja zaključiti, da bi mu jo zadal prav A.M., ne pa kateri izmed tožencev. Tožnica je že v tožbi zapisala kakšne poškodbe je v škodnem dogodku zaradi poškodovanja s strani več oseb utrpel oškodovanec, zato je o tem podala zadostno trditveno podlago. Sodišče prve stopnje je v 11. točki obrazložitve sodbe sprejelo zaključek, da sta pri poškodovanju policista B. sodelovala tudi toženca. Na tej podlagi je v 13. točki obrazložitve pravilno uporabilo določbo 206. člena v času povzročitve škode veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki ga je v zadevi uporabiti na podlagi določbe 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), natančneje njen četrti odstavek in odločilo o solidarni odgovornosti tožencev za nastalo škodo. Pritožba zato zmotno meni, da sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo glede dejstva, da sta pri poškodovanju policista B. sodelovala tudi toženca. Sodišče druge stopnje je prepričano, da je na podlagi pravilnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje slediti zaključku, da so pri poškodovanju policista B. sodelovale tri osebe, toženca in A.M., ni pa mogoče ugotoviti kdo izmed njih mu je povzročil katere izmed poškodb, zaradi česar na podlagi četrtega odstavka 206. člena ZOR (1) vsi trije za povzročeno škodo odgovarjajo solidarno.

8. Ker toženca v pravdi, ki je pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti tekla med tožnikom B. ter Z.T. d.d. in tožnico kot toženkama (P 158/1998) nista sodelovala, je sodišče prve stopnje v sedaj obravnavani zadevi na podlagi v pravdi sodelujočih izvedencev medicinske stroke ugotavljalo ponovno obstoj pri oškodovancu izraženih telesnih poškodb, obseg, intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, nevšečnosti pri zdravljenju, strahu ter zmanjšanja življenjske aktivnosti. V nasprotju z navedbami v pritožbi je sodišče prve stopnje na podlagi pridobljenega izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete v Ljubljani in njegove dopolnitve pravilno ugotovilo celoten obseg poškodb, kakor tudi pri oškodovancu izražene nepremoženjske škode v obliki telesnih bolečin, strahu in zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti, ter opravilo primerjavo z ugotovitvami iz izvedenskega mnenja, ki ga je ta Komisija glede oškodovanca izdelala v okviru pravdnega postopka P 158/1998 v letu 2000. Čeprav je bil sedaj ugotovljen krajši čas trajanja srednje hudih bolečin (7 dni) v primerjavi s takratnim izvedenskim mnenjem (6 mesecev) in neprestanih lahkih bolečin (2 meseca in pol) ter občasnih lahkih (14 dni), v mnenju iz leta 2000 pa bilo skupno ugotovljeno trajanje bolečin lažje stopnje 1 leto, pa je bilo sedaj ugotovljeno trajanje hudih bolečin kar 24 dni, medtem ko takrat le 3 dni. Iz sedaj pridobljenega izvedenskega mnenja izhaja tudi večji obseg nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno povzelo in jih pritožba izrecno ne graja. Sodišče prve stopnje je tudi pri ugotavljanju trajanja in intenzivnosti utrpelega strahu in pri ugotavljanju zmanjšanja življenjske aktivnosti dosledno sledilo pridobljenemu izvedenskemu mnenju (in njegovi dopolnitvi) ter opravilo primerjavo z izvedenskim mnenjem Komisije, pridobljenim v pravdnem postopku P 158/1998 v letu 2000. Pri ugotavljanju zmanjšanja življenjske aktivnosti sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da bi oškodovanec trpel za epilepsijo, kot zmotno meni pritožba, temveč je ugotovilo in upoštevalo, da oškodovanec v posledici škodnega dogodka duševno trpi zaradi napadov v obliki nenadne slabosti, narasta pritiska, kateri, ne glede na to ali gre za epilepsijo ali ne, predstavljajo zmanjšanje življenjske aktivnosti. S tem soglaša tudi sodišče druge stopnje. Zato je pritrditi prvostopenjskemu zaključku, da denarna odškodnina v skupnem znesku 13.700.000,00 SIT (sedaj 57.168,09 EUR ) upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera, kakor tudi sodno prakso v podobnih primerih, na podlagi kriterijev iz 200. člena ZOR, predstavlja pravično denarno odškodnino za utrpelo nepremoženjsko škodo.

9. Tožnici je bilo s sodbo P 158/1998 z dne 30. 11. 2000 naloženo, da oškodovancu plača 6.581.998,55 SIT ter nerazdelno z Z.T. d.d. še pravdne stroške oškodovanca v znesku 439.444,05 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2000, kar je tožnica plačala neposredno po pravnomočnosti sodbe (po vročitvi sodbe sodišča druge stopnje), in sicer dne 22. 11. 2002 znesek 10,383.370,68 SIT in dne 13. 12. 2002 še znesek 247.195,04 SIT, zaradi česar ji zavlačevanja pri plačilu ni mogoče očitati. Skupaj je tožnica oškodovancu torej plačala 10,630.565,72 SIT (sedaj 44.360,56 EUR). Na podlagi navedenega plačila je prišlo do subrogacije in je tožnica na podlagi samega zakona pridobila vse pravice oškodovanca nasproti tožencem (300. člen ZOR). Subrogacija namreč pomeni prehod cele terjatve, tako glavnice kot tudi stranskih terjatev, kamor sodijo tudi obresti. Zato si toženca napačno razlagata 303. člen ZOR, po katerem izpolnitelj od dolžnika ne more zahtevati več, kot je plačal upniku. Navedeno zakonsko določbo je namreč treba razumeti in uporabljati v okviru zakonske ureditve samega instituta subrogacije.(2) Tožnica je tako utemeljeno zahtevala plačilo celotnega zneska, ki ga je na podlagi pravnomočne sodbe v zadevi P 158/1998 izplačala tožencu (izplačanega dela glavnice, zamudnih obresti od glavnice, plačanega dela stroškov ter zamudnih obresti od stroškov). Ker pa so toženci (sedaj toženca) s povrnitvijo izplačanega zneska tožnici v zamudi že od prvega dne po vložitvi tožbe, torej od dne 1. 2. 2003, je tožnica od tega dne naprej upravičena tudi do zamudnih obresti. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na uporabo 376. člena OZ (prepoved ultra alterum tantum), ki je po uveljavitvi OZ določal, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih in neplačanih obresti doseže glavnico. Dne 22.5.2007 uveljavljen OZ-A (Zakon o spremembi in dopolnitvi obligacijskega zakonika, OZ-A) je 376. člen OZ črtal, prepoved, ki jo je vseboval, pa je z novim 382.a členom uzakonjena zgolj za pogodbene obresti. Ker zapadle in neplačane zamudne obresti od izplačanega zneska od začetka njihovega teka pa do dne 22. 5. 2007, ko je začel veljati OZ-A, še niso dosegle glavnice, zaradi česar bi prenehale teči, te tečejo še naprej in ni mogoče pritrditi pritožbi, da bi zakonske zamudne obresti morali omejiti do višine glavnice.

10. Kljub temu, da toženca v pritožbi navajata, da izpodbijata sodbo v celoti, pa se za spremembo stroškovne odločitve zavzemata le v posledici zavzemanja za zavrnitev tožbenega zahtevka (torej v okviru odločanja o glavni stvari) in ne podata nobenih razlogov, iz katerih bi izhajalo nasprotovanje posameznim postavkam stroškov postopka, ki jih je kot potrebne tožnici odmerilo in priznalo sodišče prve stopnje. Zato sodišče druge stopnje po ugotovitvi, da je odločitev o stroških skladna z določbo prvega odstavka 154. člena in 155. člena ZPP pri tem pa je bila na podlagi 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) pravilno uporabljena Odvetniška tarifa (OT), pavšalno pritožbeno nasprotovanje stroškovnemu delu odločitve sodišča prve stopnje zavrača kot neutemeljeno.

11. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje zavrnilo neutemeljeno pritožbo tožencev in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Toženca s pritožbo nista uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Op.št. (1) : Določba četrtega odstavka 206. člena ZOR določa: „Kadar ni dvoma, da je škodo povzročila neka izmed dveh ali več določenih oseb, ki so na neki način med seboj povezane, ni pa mogoče ugotoviti, katera od njih jo je povzročila, odgovarjajo te osebe solidarno.“ Op.št. (2) : Tako izhaja tudi iz Sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 465/2007.