Jedro

Obravnavana pogodba ni nična zato, ker na podlagi nje prodajalec ni prejel kupnine. Neplačilo kupnine ni razlog za ničnost pogodbe. Morebitni dogovor pogodbenikov o tem, da se kupnina ne plača, je pravno dopusten.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku z ugotovitvijo, da je nična kupna pogodba, sklenjena med toženkama dne 29.9.1992. Ocenilo je, da gre za navidezno pogodbo, ki zato nima učinka med pogodbenima strankama. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi drugotoženca proti odločitvi o glavni stvari in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da pri sklenjenem poslu ni šlo le za obliko brez vsebine in tudi ne za posel, ki bi prikrival kateri drugi pravni posel ter je pogodba v vseh pogledih popolna in kot taka veljavna.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava.

Trdi, da tožnik ni nikoli odstopil od pogodbe z dne 30.10.1991, pridobil je posest in uporabo sporne nepremičnine, prodajalec pa jo je izgubil. Ponovna prodaja 29.9.1992 je v nasprotju z moralo in po drugem odstavku 4. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) prepovedana. V 103. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) je določeno, da je taka pogodba nična. Tožnik se ne strinja z oceno v izpodbijani sodbi, da je bila volja toženk takšna, kot je razvidna iz zunanje spoznavne oblike pogodbe. Prodajalec ni prejel nobene kupnine, kupec pa ni prevzel nepremičnine v posest. Končno revizija trdi, da je sporna pogodba vsaj v nasprotju z etičnimi načeli in moralo in zato nična.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred 14.7.1999, ko je stopil v veljavo Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena tega zakona pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (1977), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preverilo (386. člen ZPP (1977)), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977), vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrecno in določno uveljavlja. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Pri presoji pravilne uporabe materialnega prava je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišč v pravnomočni sodbi in z revizijo ni dovoljeno izpodbijati dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP (1977)). Tako je bilo ugotovljeno, da sta brata S. (tožnik in direktor drugotoženke) sklenila kupno pogodbe s prvotožencem za isto nepremičnino, kot je predmet sporne pogodbe v tej pravdi. Plačala sta kupnino, prevzela sta posest, nista pa se mogla vknjižiti v zemljiški knjigi. Že ob sklenitvi pogodbe sta vedela, da ne moreta pridobiti lastninske pravice na nepremičnini v Republiki Sloveniji, saj sta tujca in nimata slovenskega državljanstva. To pomeni, da nikoli nista postala v popolnem pomenu lastnika nepremičnine - celo več, ta pogodba je bila nična, ker je nasprotovala ustavnim določbam (takrat veljavni 68. člen URS). Pravno nepomembno je torej, da tožnik ni nikoli odstopil od pogodbe z dne 30.10.1991. Iz navedb pravdnih strank izhaja, da sta brata vedela za opisano pravno prepoved in sta iskala "drugačno" rešitev. Ker se prepoved pridobivanja lastninske pravice ne nanaša na pravne osebe, registrirane v Republiki Sloveniji, brata S. pa sta bila družbenika oziroma ustanovitelja take pravne osebe, sta očitno v tem videla "drugo možnost", kako doseči cilj, ki sta ga zasledovala. Pravno osebo je pri sklenitvi kupne pogodbe zastopal njen zakoniti zastopnik - direktor, ki je vpisan v sodnem registru. Komaj je potreben odgovor na revizijsko vztrajanje pri stališču, da je obravnavana pogodba nična zato, ker na podlagi nje prodajalec ni prejel kupnine.

Neplačilo kupnine ni razlog za ničnost pogodbe. Morebitni dogovor pogodbenikov o tem, da se kupnina ne plača, je pravno dopusten. V obravnavani zadevi pa je zatrjevano neplačilo kupnine po pogodbi med toženima strankama seveda v očitni zvezi z drugim zatrjevanim dejstvom, da sta brata S. kupnino po prvi pogodbi plačala. Končno je pravilno stališče v izpodbijani sodbi, da sta bila namen in volja pogodbenih strank taka, da je tožena pravna oseba pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, kar je tudi zunanja spoznavna oblika zapisane pogodbe. Trditve tožeče stranke prav z nobenim ponujenim argumentom ne morejo izpodbiti pravilnega materialnopravnega stališča izpodbijane sodbe. Dodati še velja, da ugotovljeno razpolaganje toženih pogodbenih strank ne nasprotuje prisilnim predpisom (niti določbam Ustave RS niti 4. členu ZTLR), pa tudi etičnim načelom ne.

Revizijsko sodišče je presodilo, da je bilo materialno pravo v tem sporu pravilno uporabljeno, revizijske trditve pa niso utemeljene. Zato je moralo neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP (1977)). Zavrnitev zahteve za povrnitev stroškov revizijskega postopka je zajeta v izreku o zavrnitvi revizije (166. člen ZPP (1977)).