Jedro

Za navidezno pogodbo gre takrat, kadar stranki ustvarita navzven spoznavno obliko, iz katere bi sicer izhajale zanju določene pravice in dolžnosti, v resnici pa takšne volje nimata.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Ugotovi se, da je kupna pogodba, sklenjena dne 29.9.1992 med M. V. kot prodajalcem ter X shop d.o.o. S... kot kupcem, glede nepremičnin pod vl. št. 536 k.o. H... pri J..., nična" - z a v r n e . Tožnik mora prvotoženi stranki povrniti stroške prvostopnega postopka v višini 81.000,00 SIT ter stroške pritožbenega postopka v višini 54.750,00 SIT, drugotoženi pa stroške prvostopnega postopka v višini 42.750,00 SIT ter pritožbene stroške v višini 54.750, vse z zakonitmi zamudnimi obrestmi, v 15-ih dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je kupna pogodba, ki sta jo 29.9.1992 sklenila prodajalec M. V. in kupec X shop d.o.o S..., glede nepremičnin pod vl.št. 536 k.o. H... pri J..., nična. Obenem je toženo stranko obsodilo na nerazdelno povrnitev pravdnih stroškov tožnika v višini 88.216,oo SIT v 15-ih dneh pod pretnjo izvršbe ter z zakonitmi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje. Proti sodbi se zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje drugotoženec ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnik navaja, da je v določbah ZOR izrecno navedeno, kdaj gre za ničen posel oziroma nično pogodbo. V konkretni pravdi pogodba z dne 29.9.1992 po pritožnikovem naziranju v nobenem primeru ne more biti nična, saj je bila sklenjena v skladu z zakonitmi določili in kot taka je tudi dopustna. V nadaljevanju pritožnik pojasnjuje okoliščine iz časa sklepanja pogodbe, nato pa zaključuje, da gre za simuliran posel takrat, kadar pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre. Proti sodbi se pritožuje tudi prvotoženec, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni ter tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Pritožnik navaja, da je bil njegov cilj vseskozi v tem, da nepremičnino proda ter mu je bilo prav vseeno, kdo bo kupec. Tudi prvotoženec v pritožbi napada stališče sodišča, da je šlo v danem primeru za navidezno pogodbo, ne glede na to pa smiselno zatrjuje svojo dobrovernost in pravi, da bi bila pogodba lahko kvečjemu izpodbojna, ob tem pa se sklicuje tudi na zakonsko določilo, ki pravi, da lahko zadanejo posledice le tisto stranko, kateri je sklenitev pogodbe prepovedana. Pritožbi sta utemeljeni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo sodišče dejansko stanje sicer pravilno in popolno ugotovilo, vendar pa je napačno uporabilo materialno pravo. Tožnik je tožbo na ugotovitev ničnosti pogodbe oprl na materialnopravno pravilo, po katerem navidezna pogodba nima učinkov med pogodbenima strankama (66//1 čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Za navidezno pogodbo gre takrat, kadar jo stranki skleneta le na zunaj, z voljo, da iz tega posla zanju ne nastanejo obveznosti in pravice kot izhajajo iz zunanje spoznavne oblike navideznega pravnega akta. Z drugimi besedami: stranki ustvarita zgolj navzven spoznavno obliko, medtem ko volje in soglasja volj kot nujne in bistvene sestavine slehernega pravnega posla sploh ni, marveč je ta lahko usmerjena drugam, k drugim ciljem, ki so za stranke sicer pravno nedosegljivi (nedopustni). Vsaj v obravnavani zadevi naj bi glede na tožbene trditve šlo za to različico navideznega pravnega posla, ki naj bi prešla v izigravanje zakona, kar bi imelo za posledico sankcijo ničnosti (Strohsack, Obligacijska razmerja II, str. 123). V obravnavani zadevi pa v resnici ne gre za to, da bi pogodbeni stranki ne imeli prave in resnične volje za sklenitev prodajne pogodbe, s katero se je prodajalec zavezal stvar izročiti kupcu, da bo ta na njej pridobil lastninsko pravico, kupec pa se je zavezal plačati kupnino. Kot prodajalec je v pogodbenem razmerju nastopal prvotoženec, kot kupec pa drugotoženec in ta je tudi tisti, ki je pridobil lastninsko pravico in ne kdo drug, kar bi bil lahko denimo namen fraudoloznega navideznega pravnega posla. Pri sklenjenem poslu torej ne gre zgolj za obliko brez vsebine in posel tudi ne prikriva nekega drugega posla (v konkretnem primeru: pogodbe, na podlagi katere bi lastninsko pravico pridobil kdo drug kot pravna oseba s firmo X shop d.o.o.). Prav to, o čemer govori zunanje spoznavna oblika pogodbe, je bila tudi volja in namen pogodbenih strank in le-tega sta z realizacijo pogodbe stranki tudi dosegli. Pogodba, katere ničnost uveljavlja tožnik, je v vseh pogledih popolna in kot taka tudi veljavna. Ker torej v obravnavani zadevi niso podani razlogi, zaradi katerih bi bila sporna pogodba nična, je ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju potrebno tožbeni zahtevek že iz tega razloga zavrniti. Ker zaradi napačne uporabe materialnega prava tega ni storilo že prvo sodišče, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevek tožnika zavrnilo (4.točka 373.člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77, katerega določbe je bilo potrebno upoštevaje 498.člen sedaj veljavnega ZPP še uporabiti v tej zadevi). Izrek o stroških temelji na zakonskem določilu 2.točke 166.člena ZPP/77.