Jedro

Pri skupni gradnji pravdnih strank na zemljišču podarjenem tožnici, je šlo za vlaganje skupnega premoženja pravdnih strank v posebno premoženje tožnice. Ker je šlo za gradnjo še v času veljavnosti določb ZTLR, je potrebno uporabiti tudi sodno prakso nastalo v času veljavnosti določb tega zakona, ki je uveljavila rešitev, da so imela v skladu z ZTLR vlaganja v posebno premoženje drugega zakonca, stvarnopravne posledice v primeru, če so dela, izvedena v času zakonske zveze, spremenila stanje in vrednost nepremičnine v tolikšni meri, da je prišlo do spremembe identitete nepremičnine oziroma je bilo nepremičnino mogoče šteti za novo stvar.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v celoti pravilno glasi: „Ugotovi se, da sta tožeča in tožena stranka pridobila v času trajanja zakonske zveze skupno premoženje in sicer nepremičnine – stanovanjsko hišo na naslovu B. 65, V. skupaj s parcelo na kateri se nahaja hiša in sicer št. 244/4 – njiva v izmeri 172 m2, k.o. x ter hiši pripadajočo parcelo št. 244/3 – njiva v izmeri 502 m2, k.o. x, pri katerih delež tožnice znaša 70/100 in delež toženca 30/100. Kar zahteva tožena stranka oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi več ali drugače, se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.112,53 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za izpolnitev dalje do plačila, vse v roku 15 dni.“

II.V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu, sodba potrdi.

III.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene pravdne stroške v višini 351,14 EUR, v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje pritožbene stroške pa nosi sama.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se ugotovi, da sta pravdni stranki v času trajanja zakonske zveze pridobili skupno premoženje in sicer 54/100 nepremičnin – stanovanjsko hišo na naslovu B. 65, V., skupaj s parcelo št. 244/4 – njiva 172 m2 k.o. x, na kateri se nahaja hiša ter hiši pripadajočo parcelo, št. 244/3 – njiva v izmeri 502 m2 k.o. x, pri čemer znaša solastninski delež tožnice na omenjeni hiši in parcelah 84/100, toženca pa 16/100; kar je toženec po tožbi in tožnik po nasprotni tožbi zahteval več ali drugače, je sodišče zavrnilo; odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 2.112,53 EUR, v roku 15 dni.

2.Zoper sodbo sta pravočasno pritožbo vložili obe pravdni stranki.

3.Tožnica se pritožuje „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi v celoti zavrne, podrejeno pa sodbo v ugodilnem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z višino prihodkov toženca, v času ko sta stranki gradili stanovanjsko hišo. Višino dohodkov je ugotovilo na podlagi izpovedbe prič M. O. in E. L., ki sta oba igrala skupaj s tožencem v narodnozabavnem ansamblu R., njune izpovedi pa so popolnoma nerealne. Ne more držati izpoved M. O., da je neto nagrada za vsakega glasbenika (v ansamblu jih je bilo sedem), v A. znašala do 2.500,00 ATS in v N. 400,00 DEM, pri čemer pa bi bilo potrebno upoštevati še stroške ozvočenja, prevozov, amortizacije inštrumentov in opreme. Cena nastopa ansambla bi tako dosegla višave, ki jih noben organizator ne bi plačal. Pooblaščenec tožnice to ve iz lastnega, saj je bil sam glasbenik in je do leta 1988 sodeloval v A. L. S., torej v „prvi ligi“, v kateri pa ansambel R. ni bil. Toženec bi moral drugače dokazovati svoje dohodke, npr. z listinami davčne uprave v A. in N. Sodba je v tem delu neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Ne drži, da tožnica ni prerekala trditve toženca, da parc. št. 244/3 k.o. x predstavlja k hiši pripadajoče zemljišče. V pripravljalnem spisu z dne 6. 6. 2011 je izrecno prerekala popravljeni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi po temelju in po višini, torej tudi navedeno trditev. Za svoje trditve o k hiši pripadajočem zemljišču, toženec ni ponudil nobenih dokazov. Že iz katastrskih podatkov oziroma skice parcele je razvidno, da ima hiša dostop direktno z javne ceste, ki poteka neposredno pred dvoriščem in vhodom v hišo. Toženec solastninske pravice ni mogel pridobiti na podlagi 24. člena ZTLR, saj ni bil dobroverni graditelj, vedel je, da se hiša gradi na tujem zemljišču. Njegov položaj določa 25. člen ZTLR, po katerem mu ne gre lastninska pravica na dvorišču, ki je potrebna za redno rabo stavbe, niti na zemljišču, na katerem stavba stoji. Zemljišče parc. št. 244/3 k.o. x, zato ne more prestavljati skupnega premoženja pravdnih strank. Poleg tega na originaren način lastninske pravice na kmetijskem zemljišču za gradnjo ni mogoče pridobiti (sodba VS RS št. II Ips 201/2001). Sporna hiša je črna gradnja, obe parceli sta kmetijsko zemljišče, na katerem za gradnjo ni mogoče pridobiti lastninske pravice.

4.Toženec se pritožuje prav tako „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v zavrnilnem delu razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi v celoti ugodi in torej ugotovi, da sta deleža na nepremičninah za oba zakonca enaka. Navaja, da vztraja, da sta bili parceli podarjeni obema pravdnima strankama, kljub formalno sklenjeni pogodbi, ki se glasi le na tožnico. Pomoč oziroma darila sorodnikov in prijatelja je namreč načeloma šteti kot prispevek, dan obema zakoncema po enakih deležih. Sodišče ni ocenilo njegove izpovedi, da je pravdnima strankama mama tožnice rekla „tukaj imata zemljo in delajta hišo“. Tudi ni bistveno sklicevanje tožnice na odpoved dedovanju. Pravdni stranki sta hišo zgradili skupaj in tako tožencu v vsakem primeru pripada hiša, ki sama po sebi ne more biti predmet pravnega prometa oziroma objekt lastninske pravice, zato mu gre tudi pripadajoče zemljišče. Sodišče bi moralo upoštevati, da je bil tudi znesek 8.000,00 DEM s strani mame tožnice, A. B., dan obema zakoncema, enako velja tudi za vrednost 1.000,00 DEM, ki jih je L. P. oddelal z delom. Povsem nejasni so razlogi sodišča prve stopnje, zakaj naj bi bil delež na skupnem premoženju tožnice 70 %, toženca pa le 30 %. Sodišče ugotavlja približno enake dohodke strank, večji prispevek toženca pri gradnji, nekoliko večji prispevek tožnice pri gospodinjstvu in skrbi za otroke. Nikjer ne omenja, koliko so znašali dohodki tožnice v času gradnje, vsekakor pa so bili dohodki toženca, še posebej v času gradnje, precej višji od tožničinih. Sodišče nepravilno upošteva tudi leta od 2000 do 2003, ko naj pritožnik ne bi imel prihodkov, saj se je hiša gradila v letih od 1989 do 1995. Res je tožnica vložila tudi svoje posebno premoženje – odškodnino iz prometne nesreče, vendar je bila iz tega denarja financirana le oprema hiše in nekaj inštalacij, predmet tožbenega zahtevka pa je le hiša in obe parceli, ne pa oprema hiše. Napačna je tudi stroškovna odločitev. Sodišče bi moralo tožencu priznati dvakrat po 500 točk za odgovor na tožbo in za nasprotno tožbo, saj gre za dve različni procesni vlogi, priznalo pa je le 500 točk. Neupravičeno tudi niso priznani stroški vlog z dne 5. 11. 2008, 5. 5. 2009 in 3. 7. 2009. 5.Tožnica je na pritožbo toženca odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

6.Tožničin tožbeni zahtevek zoper toženca zaradi izselitve in izpraznitve stanovanjske hiše, je bil že pravnomočno zavrnjen. Z izpodbijano sodbo je tako sodišče prve stopnje obravnavalo le tožbeni zahtevek tožnika po nasprotni tožbi oziroma toženca po tožbi, v nadaljevanju toženec, zoper toženko oziroma tožnico po tožbi, v nadaljevanju tožnica, zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja in ugotovitve deležev na njem.

7.Pritožba tožnice je neutemeljena, pritožba toženca je delno utemeljena.

8.Glede pravne podlage nasprotne tožbe se pritožbeno sodišče sklicuje na stališče izraženo v odločbi z dne 6. 4. 2011. Za pritožbeno sodišče ni sporno, da je bilo tožnici zemljišče potrebno za gradnjo hiše, podarjeno že v času pričetka gradnje hiše, torej že v letu 1986 in sicer z ustno darilno pogodbo, ki je bila tudi realizirana - zemljišče dano v posest tožnici, ki je na njem, skupaj z možem (tožencem), pričela z gradnjo stanovanjske hiše. V letu 2000 je bila nato darilna pogodba le še formalno zapisana. Da je bilo temu tako, je razvidno tudi iz točke V izročilne pogodbe z dne 17. 8. 2000 (priloga A21), kjer darovalka, mati tožnice, potrjuje, da je hčerki (tožnici) že darovala parcelo za stanovanjsko hišo in ji pri gradnji tudi finančno in materialno pomagala, da je torej darovala zemljišče na katerem je bila nato zgrajena stanovanjska hiša, pri gradnji katere pa je darovalka le finančno pomagala in torej ni šlo za skupno gradnjo matere tožnice in pravdnih strank. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje za zaključek, da je bilo darilo dano le tožnici, torej hčerki darovalke in ne obema zakoncema (točka 16 sodbe), ki jih pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti.

9.Pri skupni gradnji pravdnih strank na zemljišču podarjenem tožnici, je torej šlo za vlaganje skupnega premoženja pravdnih strank v posebno premoženje tožnice. Ker je šlo za gradnjo še v času veljavnosti določb Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR, je potrebno uporabiti tudi sodno prakso nastalo v času veljavnosti določb tega zakona, ki je uveljavila rešitev, da so imela v skladu z ZTLR vlaganja v posebno premoženje drugega zakonca, stvarnopravne posledice v primeru, če so dela, izvedena v času zakonske zveze, spremenila stanje in vrednost nepremičnine v tolikšni meri, da je prišlo do spremembe indentitete nepremičnine oziroma je bilo nepremičnino mogoče šteti za novo stvar. Pravilno je sodišče prve stopnje ocenilo, da gre v konkretnem primeru za to (glej tudi obrazložitev odločbe z dne 6. 4. 2011, stran 4).

10.Nesporno torej sodi v skupno premoženje pravdnih strank stanovanjska hiša na naslovu B. 65, V., skupaj s parcelo na kateri stoji, parc. št. 244/4 njiva 172 m2 , sedaj zazidano stavbno zemljišče, (glej točko I darilne pogodbe z dne 14. 2. 2000, priloga A20) in k hiši pripadajoče zemljišče, to je parc. št. 244/3 njiva – 502 m2, sedaj nezazidano stavbno zemljišče (glej točko I iste darilne pogodbe). Trditve, da zemljišče te parcele sodi k hiši in da služi njeni uporabi, tožnica ni nikoli izpodbijala. S pavšalnim prerekanjem tožbenega zahtevka po temelju in višini, ni izkazala, da temu ni tako. Kot k hiši pripadajoče zemljišče ga je obravnavala tudi cenilka V. (glej cenitveno poročilo list. št. 83). Niso relevantne navedbe, da na originaren način lastninske pravice na kmetijskem zemljišču z gradnjo ni mogoče pridobiti. Iz že navedenih določb darilne pogodbe z dne 14. 2. 2000 je razvidno, da ne gre (več) za kmetijsko zemljišče in torej toženec ni pridobil lastninske pravice na kmetijskem zemljišču. Toženec je pridobil lastninsko pravico na zemljišču tedaj, ko je to postalo stavbno.

11.Potrebno pa je še ugotoviti deleže pravdnih strank na skupnem premoženju. Pri tem se šteje, da sta deleža zakoncev enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju (prvi odstavek 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR). Toženec je menil, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka, čemur se je tožnica protivila. Pri ugotavljanju deleža zakoncev na skupnem premoženju je potrebno upoštevati, da ima zakonec čigar nepremičnina je z vložki iz skupnih sredstev spremenila svojo identiteto, torej tožnica, pravico do večjega deleža na skupnem premoženju. Tudi sicer ima posebno premoženje zakonca, ki ga vloži v skupno premoženje, za posledico večji delež tega zakonca na skupnem premoženju. V konkretnem primeru je bilo nesporno, da je poleg zemljišča, tožnica v skupno premoženje vložila tudi znesek 32.000,00 DEM (ki ga je prejela iz naslova odškodnine). Da ta znesek ni bil vložen v izgradnjo hiše, temveč se je iz tega zneska le nakupila oprema, toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval. Te trditve zato predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Poleg tega je bilo iz postopka dovolj jasno razvidno, da je bil ta znesek vložen v izgradnjo hiše (točka 32 sodbe). Pritožbeno sodišče sprejema tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tudi znesek 9.000,00 DEM (8.000,00 DEM in 1.000,00 DEM povrnjenih z delom) posebno premoženje tožnice (darilo matere dano izključno njej in ne obema zakoncema).

12.Pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, da sta imela zakonca v času gradnje hiše (do leta 1995) in vse do leta 2000 približno enake dohodke. Za takšno oceno sodišče ni uporabilo izpovedbe priče M. O. o višini dohodkov, ki naj bi jih dobil toženec kot član ansambla R., temveč priče E. L., ki je dohodek ocenil v nižjih zneskih, pa še tu je sodišče vzelo srednjo vrednost podatkov, ki jih je posredovala ta priča (točka 29 sodbe). Višina dohodkov tožnice je razvidna iz dopisov DURS, Davčnega urada Ljubljana z dne 21. 12. 2009 s prilogami in DURS, Davčnega urada Kranj z dne 15. 2. 2000 (list. št. 198 in list. št. 214). Oba dopisa s prilogami sta bila pravdnima strankama posredovana. Upoštevaje navedene podatke in oceno višine dohodkov toženca kot je razvidna iz sodbe, je zaključek sodišča prve stopnje o približno enaki višini dohodkov pravdnih strank do leta 2000, pravilen. Upoštevaje tudi ostale ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil siceršnji prispevek pravdnih strank pri gradnji izenačen, da je pomoč prijateljev in sorodnikov šteti kot pomoč obema zakoncema, da je tožnica v večji meri skrbela za gospodinjstvo in otroka, da pa je toženec tožnici nudil precejšnjo pomoč, ki jo je potrebovala po dveh prometnih nesrečah, v katerih je bila udeležena v letih 1991 in 1999 (glej razloge točke 40 sodbe), da dolg iz posojil bremeni oba zakonca, je zaključiti, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju, ob neupoštevanju posebnega premoženja, ki ga je v skupno premoženje vložila tožnica, enaka. Za takšno oceno ni bistveno, da so bili dohodki toženca od leta 2000 do 2003 neredni in nižji od tožničinih, saj je šlo le za krajše obdobje v času zakonske zveze, ki je trajala od leta 1986 do 15. 6. 2004 (dejansko je razpadla v letu 2003), poleg tega pa je bila hiša, ki skupaj z zemljiščem edina predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, dokončana do leta 1995. 13.Ob upoštevanju tožničinega posebnega premoženja vloženega v skupno premoženje, ob tem da podlaga za določitev deležev ni matematični izračun, ampak celovita ocena vseh prispevkov zakoncev v zakonski zvezi, pritožbeno sodišče ocenjuje, da znaša delež tožnice na skupnem premoženju 70 %, delež toženca pa 30 %. V tem obsegu je tako pritožbi toženca delno ugodilo in izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo, sicer pa njegovo pritožbo zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo tudi pritožbo tožnice, in sodbo v preostalem nespremenjenem delu, potrdilo (358. člen, 353. člen ZPP). Pri tem v odločitev o pravdnih stroških ni poseglo, saj je sodišče prve stopnje te odmerilo in pobotalo v skladu z uspehom pravdnih strank za tožnico 70 % in za toženca 30 %. Pravilno je sicer sodišče prve stopnje tožencu za vlogo „odgovor na tožbo in nasprotna tožba“ priznalo 500 točk, saj gre za eno vlogo z enotno trditveno podlago, pravilno pa je ocenilo tudi, da stroški spornih vlog ne predstavljajo stroškov potrebnih za pravdo.

14.Če bi toženec s pritožbo v celoti uspel, bi mu šlo 1250 točk za pritožbo, 2 % ali 25 točk materialnih stroškov, skupaj 1275 točk, z 20 % DDV (255 točk), pa 1530 točk oziroma 702,27 EUR pritožbenih pravdnih stroškov (plačila sodne takse za pritožbo je bil toženec oproščen). Vendar pa toženec s pritožbo ni v celoti uspel, pritožbeno sodišče njegov uspeh šteje kot približno polovičen, zato mu je priznalo polovico navedenih stroškov, to je znesek 351,14 EUR. To so stroški, ki mu jih je dolžna povrniti tožnica v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje.