Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

sodba I U 502/2012

ECLI:SI:UPRS:2012:I.U.502.2012 Javne finance

davčna izvršba pritožba zoper sklep o izvršbi zadržanje davčne izvršbe odločanje po uradni dolžnosti zavrženje vloge neustavnost zakonske ureditve
Upravno sodišče
12. junij 2012
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Tožnik je z vlogo, ki jo je vložil hkrati s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi, zahteval zadržanje začete davčne izvršbe. Tega glede na določbo četrtega odstavka 157. člena ZDavP-2 ne more zahtevati, saj na razloge za zadržanje začete davčne izvršbe pazi davčni organ po uradni dolžnosti. V takšnih primerih gre torej za odločanje po uradni dolžnosti, merilo za odločitev pa je presoja davčnega organa, ali bi bilo mogoče pritožbi ugoditi. Odlog sicer lahko predlaga tudi stranka, vendar organ ni vezan na predlog, ampak ima ta le naravo pobude. Po presoji sodišča takšna zakonska ureditev ne pomeni niti neustavne pravne praznine niti kršitve posameznih členov Ustave RS. Davčni organ je zato tožnikovo zahtevo pravilno zavrgel.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Davčni urad Ljubljana je z izpodbijano odločbo predlog tožeče stranke za zadržanje davčne izvršbe po sklepu Davčnega urada Ljubljana o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, št. DT 42916-1041/2010-5-0802-08 z dne 21. 6. 2011, zavrgel. V obrazložitvi pojasnjuje, da je davčni zavezanec zoper sklep o davčni izvršbi Davčnega urada Ljubljana vložil pritožbo ter hkrati podal predlog za zadržanje davčne izvršbe do odločitvi o pritožbi. Pri obrazložitvi se davčni organ sklicuje na tretji in četrti odstavek 157. člena ZDavP-2, po katerem pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe, davčni organ pa po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi lahko zadrži začeto davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. Slednje pa pomeni, da se postopek odločanja o zadržanju davčne izvršbe ne more začeti na zahtevo stranke, temveč le po uradni dolžnosti.

Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo, št. DT 499-31-472/2011-2 z dne 27. 2. 2012, pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep zavrnilo. Pojasnjuje, da odločanje na zahtevo stranke za odlog oziroma zadržanje izvršbe do rešitve pritožbe zoper sklep o izvršbi na zahtevo stranke v zakonu ni predvideno. Davčni organ sam odloži oziroma zadrži izvršbo v vseh tistih primerih, za katere oceni, da ima zavezanec v pritožbenem postopku možnost, da bo s pravnimi sredstvi uspel. Vlaganje predlogov za odlog ali zadržanje izvršbe s strani stranke bi tako pomenilo le podvajanje postopka, saj mora davčni organ v vseh primerih ugotoviti, ali ni podana morebitna utemeljenost za odlog oziroma zadržanje izvršbe. Odločbo o odlogu oziroma zadržanje izvršbe pa izda le v primerih, ko odloči, da so izpolnjeni pogoji za odlog oziroma zadržanje izvršbe. Formalno pravni pogoji za začetek postopka na predlog stranke tako niso podani. Zato je prvostopni organ vlogo pritožnika na podlagi 129. člena ZUP pravilno zavrgel. Tožnik se s takšno odločitvijo davčnih organov ne strinja, zato vlaga tožbo v tem upravnem sporu. Meni, da 157. člena ZDavP-2 ni mogoče razumeti tako, da predloga oziroma pobude za uvedbo postopka po uradni dolžnosti davčnemu organu ne more podati davčni zavezanec oziroma dolžnik, ki je stranka davčnega postopka. Že samo dejstvo, da je davčni zavezanec podal pobudo davčnemu organu, da postopa v skladu s četrtim odstavkom 157. člena ZDavP-2, kaže na to, da je bila tožeča stranka seznanjena s pravnim okvirom za odločanje o zadržanju davčne izvršbe po uradni dolžnosti in ne na predlog stranke. ZDavP-2 ne omogoča uvedbe postopka odločanja o obstoju pogojev za začasno zadržanje že začete davčne izvršbe na podlagi zahteve davčnega dolžnika. Davčni organ pa glede na svoj položaj v sistemu oblasti v postopku davčne izvršbe ščiti javni fiskalni interes. Izdaja izpodbijanega sklepa ni imela ne dejanske ne pravne podlage. Gre za sprejem očitno napačne odločitve, ki pomeni kršitev pravice iz 22. člena Ustave RS. Ureditev uvedbe postopka odločanja o pogojih za zadržanje davčne izvršbe, ki davčnim zavezancem kot strankam v davčnem postopku ne omogoča podati vloge za zadržanje davčne izvršbe, po mnenju tožeče stranke ne zasleduje razumnega cilja, upravičenega v prevladujočem javnem interesu. ZUS-1 v drugem odstavku 32. člena daje davčnemu zavezancu pravico, da ob sprožitvi upravnega spora poda zahtevo za odlog izvršitve izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Za razliko od ZUS-1 pa ZDavP-2 pri ureditvi postopka odločanja o pogojih za zadržanje izvršitve upravnega akta ne zasleduje ustavno varovanih temeljnih načel, predvsem načela sorazmernosti iz 2. člena Ustave in načela enakega varstva pravic iz 14. člena Ustave. Izpodbijana ureditev stranki davčnega postopka tudi ne omogoča, da se aktivno vključi v postopek odločanja o njegovih pravicah oziroma obveznostih. Meni, da ZDavP-2 s tem, ko davčnim zavezancem kot strankam davčnega postopka ne omogoča vlagati zahtev za zadržanje davčne izvršbe, vsebuje neustavno pravno praznino, ki je kot takšna v neskladju z 2. členom Ustave. Posega tudi v pravico davčnega zavezanca do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in jo vrne prvostopnemu davčnemu organu v ponovni postopek. Tožena stranka je tudi dolžna slediti predlogu tožeče stranke in po uradni dolžnosti presoditi, ali so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za zadržanje davčne izvršbe in s svojo oceno seznaniti tožečo stranko. Povrne naj ji tudi stroške upravnega spora, skupaj s pripadki vred. Podrejeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj na podlagi 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno ustavnosti 157. člena ZDavP-2. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v celoti vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je v zadevi na podlagi druge alinee drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo po sodnici posameznici. Odločitev je sprejelo brez glavne obravnave, na podlagi 59. člena ZUS-1. Tožba ni utemeljena.

Z določbo četrtega odstavka 157. člena ZDavP-2 se ureja tako imenovani suspenzivni učinek pritožbe v davčnem postopku, saj lahko davčni organ po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi zadrži začeto davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. Torej določi suspenzivni učinek pritožbe do odločitve drugostopnega davčnega organa. Po presoji sodišča iz zakonske določbe tako izhaja, da gre v takih primerih za diskrecijsko odločanje davčnega organa po uradni dolžnosti. O odlogu davčne izvršbe odloča davčni organ od prejema pritožbe, pa do odločitve drugostopnega organa o njej. Odlog sicer lahko predlaga tudi stranka, vendar organ na predlog ni vezan, pač pa ima slednji le naravo pobude. Merilo za odločitev pristojnega organa je njegova presoja, ali bi bilo mogoče pritožbi ugoditi. Če bi kadarkoli v postopku prvostopni organ presodil, da obstoji možnost ugoditve pritožbi, bo iz razlogov pravne varnosti, kot tudi racionalnosti postopka, tako na strani zavezanca kot na njegovi strani, določil suspenzivni učinek pritožbe. Iz podatkov upravnih spisov in izpodbijanega sklepa je razvidno, da je tožnik z vlogo, ki jo je vložil hkrati s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi, zahteval zadržanje začete davčne izvršbe. Slednjega glede na določbo četrtega odstavka 157. člena ZDavP-2 ne more zahtevati, saj na razloge za zadržanje začete davčne izvršbe pazi davčni organ po uradni dolžnosti. Zahteva kot jo je podal tožnik, se na podlagi 63. člena ZUP šteje za vlogo, o kateri mora upravni organ odločiti. ZUP se namreč v davčnem postopku na podlagi tretjega odstavka 2. člena ZDavP-2 uporablja subsidiarno. Davčni organ je zato storil prav, ko je o zahtevi tožeče stranke odločil z upravnim aktom.

Iz razlogov, navedenih zgoraj, pa po mnenju sodišča ureditev, kot je uveljavljena v tretjem oziroma četrtem odstavku 157. člena ZDavP-2, tudi ni v neskladju z Ustavo. Odločitev o (ne)zadržanju davčne izvršbe temelji v pretežni meri na presoji, kakšno težo ima vložena pritožba, kar pomeni, da tožeča stranka z vložitvijo pritožbe oziroma kakovostjo njene sestave vpliva na odločitev davčnega organa. Po mnenju sodišča zato ureditev iz 157. člena ZDavP-2 ne predstavlja niti neustavne pravne praznine, niti kršitve posameznih členov Ustave. Na podlagi vložene pritožbe je namreč vsakomur zagotovljena pravica, da se preveri, ali je njegovi pritožbi mogoče ugoditi in posledično zadržati davčno izvršbo. Tudi primerjava z ZUS-1 ni ustrezna, saj po ZUS-1 sodišče po uradni dolžnosti (torej pri vsaki vloženi zadevi, kot je to pri ZDavP-2) ne preverja obstoja pogojev za odlog izvršitve izpodbijanega upravnega akta, pač pa slednje stori le na predlog stranke same, iz v zakonu točno določenih razlogov. Odločitev, po kateri se v vsakem primeru (ne pa zgolj v okviru določb o začasni odredbi) presodi tudi, ali bi bilo pritožbi mogoče ugoditi, je torej po mnenju sodišča za stranke postopka ugodnejša od ureditve, ki jo zasleduje ZUS-1. Pri tem sodišče še pripominja, da ZUS-1 ureja sodni postopek, ZDavP-2 oziroma ZUP pa davčno upravnega.

Glede na vse povedano je sodišče potem, ko tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, v skladu z določbo prvega odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia