Jedro

Trditveno in dokazno breme glede izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.

Ker pravica do vložitve predloga za zadržanje davčne izvršbe, ki jo revidentka uveljavlja z revizijo, ni izražena v denarni vrednosti, pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago zakonskega besedila.

Zelo hude posledice, kot pogoj za dovolitev revizije v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, morajo biti posledica odločitve, ki se izpodbija v upravnem sporu.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnica (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 1., 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 4292-16620/2011-2-08-410-00 z dne 18. 10. 2011, s katerim je prvostopenjski davčni organ zavrgel revidentkin predlog za zadržanje davčne izvršbe. Drugostopenjski davčni organ je z odločbo, št. DT-499-31-472/2011-2 z dne 27. 2. 2012, zavrnil revidentkino pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega davčnega organa.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

6. V obravnavani zadevi je predmet spora presoja zakonitosti dokončnega sklepa, s katerim je bil revidentkin predlog za zadržanje davčne izvršbe zavržen kot nedovoljen, ker se lahko postopek odločanja o zadržanju davčne izvršbe na podlagi četrtega odstavka 157. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začne le po uradni dolžnosti, ne pa tudi na zahtevo stranke. Ker sporna revidentkina pravica do vložitve predloga oziroma zahteve za zadržanje davčne izvršbe ni izražena v denarni vrednosti, pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen. Za izraz denarne vrednosti gre namreč le pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek (prim. sklep Ustavnega sodišča RS U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010). Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v več sklepih (prim. X Ips 472/2009 z dne 31. 3. 2010, X Ips 301/2011 z dne 12. 10. 2011 in X Ips 199/2010 z dne 19. 1. 2012).

7. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje na katere se sklicuje, pa mora predložiti.

8. Revidentka kot pomembno pravno vprašanje v obravnavani zadevi izpostavlja vprašanje, „ali določba četrtega odstavka 157. člena ZDavP-2 v povezavi s pravico iz 22. člena Ustave RS davčnemu zavezancu daje pravico, da se v primeru, ko davčnemu organu hkrati z vložitvijo pritožbe da pobudo, da po uradni dolžnosti presodi, ali v njegovem primeru na podlagi vložene pritožbe obstajajo pogoji za zadržanje začete davčne izvršbe, seznani z oceno davčnega organa, oziroma ali pravica do informiranosti, ki izhaja iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, davčni organ zavezuje, da ta na podlagi pobude davčnega zavezanca, da postopa na podlagi četrtega odstavka 157. člena ZDavP-2, po uradni dolžnosti presodi pogoje za odlog že začete davčne izvršbe v konkretnem primeru in s svojo odločitvijo seznani davčnega zavezanca“.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča vprašanje, ki ga izpostavlja revidentka, ni pomembno pravno vprašanje v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča in ob primerni uporabi 367. a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago zakonskega besedila (prim. sklepe Vrhovnega sodišča RS X Ips 774/2008 z dne 21. 1. 2009, X Ips 151/2008 z dne 9. 4. 2009 ter X Ips 387/2009 z dne 16. 12. 2009).

10. Iz določbe četrtega odstavka 157. člena ZDavP-2, ki določa, da ne glede na pravilo o nesuspenzivnosti pritožbe v davčnem postopku, davčni organ po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi zadrži začeto davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi, jasno izhaja, da je davčni organ v vsakem postopku davčne izvršbe po prejemu pritožbe zoper sklep o izvršbi zavezan po uradni dolžnosti presoditi, ali bi bilo po njegovi oceni glede na možnost uspeha s pritožbo smiselno zadržati že začeto davčno izvršbo do pravnomočnosti sklepa o izvršbi. Če oceni, da je treba zadržati izvršbo, izda o tem sklep, v nasprotnem primeru pa mu posebnega sklepa o tem, da izvršba ne bo zadržana, ni treba izdati. Navedena zakonska določba pa ne predvideva, da bi lahko zadržanje izvršbe zahtevala tudi stranka, kar logično pomeni, da tudi ni zaveze davčnega organa, da bi na podlagi vložene zahteve oziroma pobude za zadržanje še enkrat presojal pogoje za zadržanje izvršbe in o svoji presoji obveščal davčnega zavezanca.

11. Nadalje revidentka kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje, „ali je vložitev pritožbe v postopku davčne izvršbe že sama po sebi zadostna garancija, da bo davčni organ, ki je izdal izpodbijano prvostopenjsko odločbo, po uradni dolžnosti presojal vprašanje izpolnjenosti pogojev za zadržanje že začete izvršbe, oziroma, ali določba četrtega odstavka 157. člena ZDavP-2 s tem, ko prvostopenjskemu upravnemu organu daje pooblastilo, da sam in diskrecijsko presoja utemeljenost pritožbenih navedb za namen sprejema odločitve o izdaji odločbe, s katero bi se zadržala začeta davčna izvršba, krši načelo dvostopenjskega upravnega odločanja in pravico do informacije, ki je varovana v okviru pravice iz 22. člena Ustave RS, ter davčnemu zavezancu odvzema učinkovito pravno sredstvo, varovano v okviru 25. člena Ustave RS, in s tem v neskladju s 2. členom Ustave RS nesorazmerno otežuje pravno varstvo njihovih pravic v davčnem postopku“.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča takšno hipotetično vprašanje ni pomembno pravno vprašanje po vsebini obravnavane zadeve, saj revidentka na splošno zahteva presojo primernosti oziroma ustavnosti zakonske ureditve, da stranka ne more zahtevati zadržanja davčne izvršbe, pri čemer pa ne konkretizira, v čem naj bi bilo to vprašanje po vsebini zadeve pomembno pravno vprašanje, niti ne zatrjuje, da v obravnavani zadevi prvostopenjski davčni organ po uradni dolžnosti ni opravil presoje smotrnosti zadržanja davčne izvršbe. Ustavnost same ureditve, po kateri pritožba ne zadrži izvršitve odločbe o odmeri davka, in v zvezi s tem ustavnost instituta diskrecijske odložitve prisilne izterjave davka, pa je z vidika 2. in 25. člena Ustave RS že presojalo tudi Ustavno sodišče v več svojih odločbah (prim. odločbe U-I-297/95 z dne 28. 10. 1998, U-I-339/98 z dne 21. 1. 1999 ter U-I-233/01 z dne 5. 2. 2004) in ugotovilo, da ta ni v neskladju z Ustavo RS. Glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča tudi pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

13. Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (prim. sklepe Vrhovnega sodišča RS X Ips 346/2010 z dne 22. 12. 2010, X Ips 149/2010 z dne 20. 5. 2010 ter X Ips 159/2010 z dne 10. 6. 2010) mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

14. Revidentka navaja, da ima odločitev prvostopenjskega organa o zavrženju zahteve za zadržanje izvršbe zanjo trajne in zelo hude posledice, saj ji blokada transakcijskega računa v davčnem izvršilnem postopku onemogoča skrb za kasaške konje, ki so ostali v njeni oskrbi, kljub temu, da so bili zarubljeni v postopku davčne izvršbe na premičnine. Nadaljevanje davčne izvršbe revidentki onemogoča pridobiti bančni kredit za zagotavljanje tekočega poslovanja družbe, zaradi česar ne more več izpolnjevati obveznosti do svojih delavcev in upnikov, ki so proti revidentki že sprožili sodne postopke.

15. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka s takšnimi navedbami zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazala. Zelo hude posledice morajo biti posledica akta, ki je predmet upravnega spora. Blokada transakcijskega računa, ki naj bi za revidentko predstavljala zelo hudo posledico, ni konkretna posledica odločbe, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, temveč posledica sklepa o prisilni izterjavi davčnega dolga, zoper katerega je zagotovljeno samostojno pravno varstvo. Res je sicer, da bi zadržanje izvršbe do pravnomočnosti sklepa o izvršbi verjetno revidentki omogočilo lažje poslovanje, vendar v obravnavani zadevi ne gre za vprašanje, ali bi moral davčni organ zadržati izvršbo, temveč zgolj za vprašanje procesne upravičenosti do vložitve predloga za zadržanje izvršbe. Odločitev v obravnavani zadevi tako v nobenem primeru ne more vplivati na potek izvršbe in s tem tudi ne na nastanek zatrjevanih zelo hudih posledic, ker pomeni le procesno odločitev, da stranka ni upravičena predlagati zadržanja izvršbe, ne pa odločanja o zadržanju izvršbe.

16. Ker revidentka ni izkazala zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 17. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Op. št. (1): Tega v upravnem sporu niti ne bi bilo mogoče presojati, ker prvostopni davčni organ o zadržanju izvršbe odloča po prostem preudarku, pri čemer je bistveno le to, da je odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano.