Jedro

Tožnika resda že vrsto let izvršujeta soposest na sporni nepremičnini, a sta kljub temu v predmetni pravdi zgolj navadna in ne enotna sospornika.

Ker navadni sosporniki v pravdi veljajo za samostojno pravdno stranko, je treba tudi v primeru takega sosporništva na aktivni strani uporabiti pravilo o ločenem obravnavanju ugotavljanja vrednosti spornega predmeta, ki sicer velja za sosporništvo na pasivni strani.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je vsak od tožnikov polovični solastnik 21/10000-skega solastninskega deleža nepremičnine s parc. št. 750, vpisane v vl. št. ... k.o. ..., in ugodilo njunima ugotovitvenima tožbenima zahtevkoma zoper prvo in tretjo toženko, medtem ko je ugotovitvena zahtevka zoper drugega toženca zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek tožnikov za opustitev poseganj v 21/10000-ski delež omenjene nepremičnine zoper vse tri tožence.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi prve in tretje toženke in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je zavrnilo tudi ugotovitvena tožbena zahtevka zoper prvo in tretjo toženko. Pritožbo tožeče stranke pa je zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo sta tožnika vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da zahtevku tožnikov v celoti ugodi. Trdita, da je sodišče prve stopnje z izračunom 21/10000-skega solastninskega deleža na zemljišču s parc. št. 750, vl. št. ... k.o. ..., zgolj opredelilo velikost tistega dela tega zemljišča, na katerem sta tožnika s priposestvovanjem pridobila solastninsko pravico. Izraz obsega priposestvovanega dela nepremičnine v obliki izračuna solastninskega deleža na celotni zemljiški parceli je po njunem mnenju nujni pogoj, da bi na podlagi sodbe sodišča sploh lahko dosegla vpis svojih solastninskih pravic v zemljiško knjigo. Opozarjata tudi, da je sodišče zmotno zavrnilo zahtevek zoper drugega toženca, saj je vknjižbo mogoče opraviti le proti subjektu, ki je v zemljiški knjigi vknjižen kot lastnik nepremičnine.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni dovoljena.

Tožnika resda že vrsto let izvršujeta soposest na sporni nepremičnini, a sta kljub temu v predmetni pravdi zgolj navadna in ne enotna sospornika. Dejanska in pravna izhodišča presoje dobrovernosti, prav tako pa tudi druge za odločitev o zatrjevanem priposestvovanju odločilne okoliščine (začetek teka priposestvovalne dobe, trajanje te dobe itn.) se namreč za enega in drugega bistveno razlikujejo. Tako so glede zahtevka prve tožnice odločilna tudi dejstva, povezana s posestjo, ki jo je na spornih nepremičninah izvrševal njen univerzalni pravni prednik F. M., medtem ko sta pri drugem tožniku, ki je prvo-tožničin sin, tako presoja dobrovernosti posesti kot tudi sam trenutek začetka teka priposestvovalne dobe neločljivo povezana z darilno pogodbo, sklenjeno s prvo tožnico dne 8.2.1989. Ker navadni sosporniki v pravdi veljajo za samostojno pravdno stranko, je treba tudi v primeru takega sosporništva na aktivni strani uporabiti pravilo o ločenem obravnavanju ugotavljanja vrednosti spornega predmeta (41. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.; ZPP), ki sicer velja za sosporništvo na pasivni strani(1). To pa pomeni, da bi tožnika, če bi si želela zagotoviti pravico do revizije, morala navesti vrednost spornega predmeta za vsakega od njunih nedenarnih zahtevkov posebej (diferencirano), a tega nista storila. Zato je bilo treba revizijo kot nedovoljeno zavreči (377. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj npr. Sklep II Ips 229/2005.