Jedro

Tožeča stranka je v tožbi trdila, da je del parcele njena last. Te trditve v tožbi narekujejo lahko le sklep, da tožeča stranka lahko zahteva ugotovitev lastninske pravice na tem delu parcele, torej ugotovitev izključne lastninske pravice na delu parcele. Izključna lastninska pravica in solastninska pravica sta dva različna pravna pojma z različno vsebino. Solastninska pravica je pravica več lastnikov na nerazdeljeni stvari in je delež solastnika določen v razmerju s celoto (idealni del). Če tožeča stranka zahteva ugotovitev solastninske pravice na navedeni parceli, zahteva torej delež na celotni parceli.

Izrek

Pritožbi prve in tretje toženke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje glede prve in tretje toženke tako s p r e m e n i , da se tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi glede prve in tretje toženke zavrne.

Pritožba tožeče stranke se zavrne in v tem obsegu (glede druge toženke) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna prvi in tretji toženki povrniti 261.794,00 pravdnih stroškov, v 15-ih dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.10.2005 dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločalo o tožbenem zahtevku tožeče stranke, ki je zahtevala, da se ugotovi, da sta tožnika solastnika parcele št. 750, vl. št. 347 k.o. Š., v naravi pašnik v izmeri 315.966 m2 do deleža 23/10000, in sicer vsak do 1/2 navedenega solastniškega deleža ter so tožene stranke dolžne dopustiti vknjižbo solastninske pravice na ime tožnikov vsakega do 1/2 solastninskega deleža do 23/10000, ker bo sicer opravljena vknjižba neposredno na podlagi sodbe, v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe ter so tožene stranke dolžne tudi dopustiti izdelavo geodetskega elaborata, na podlagi katerega bo možna vknjižba solastniškega deleža tožečih strank, ker bo sicer soglasje za izdelavo elaborata kot izjavo volje nadomestila s pravnomočnostjo sodba in so tožeče stranke tudi upravičene naročiti izdelavo elaborata v imenu tožencev pri pristojni GU RS, v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku zoper prvo in tretjo toženko v pretežnem obsegu ugodilo, ugotovilo, da sta tožnika solastnika navedene parcele do 21/10000 ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo, glede druge toženke v celoti. Prvi in tretji toženki je naložilo, da tožnikoma povrneta stroške postopka v znesku 939.460,41 SIT z obrestmi.

Zoper sodbo so se pritožili tožeča stranka in prva in tretja toženka.

Prva in tretja toženka v pritožbi uveljavljata razlog zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Opozarjata, da je tožeča stranka najprej zahtevala realni del parcele v površini 720 m2, na naroku za glavno obravnavo dne 15.12.2003 pa je tožbeni zahtevek spremenila tako, da je zahtevala priznanje solastninske pravice na parceli do deleža 23/10000 od 315.718 m2 velike parcele, kar predstavlja 726 m2, sodišče prve stopnje pa je spremenjeni tožbi ugodilo do 21/10000, torej to znaša 663 m2. Dejstvo je, da parcela ni bila nacionalizirana in ni prešla v družbeno lastnino, pač pa je zemljišče v lasti članov Agrarne skupnosti Š. (tretje toženke) in prva toženka ne more biti nosilec obveznosti napram tožeči stranki. Zahtevek zoper prvo toženko je zato neutemeljen. Tretja toženka prav tako ne more izpolniti tožbenega zahtevka, saj ni nosilec lastninskih upravičenj, ta pripadajo izključno članom agrarne skupnosti kot solastnikom ali skupnim lastnikom nepremičnin, ki spadajo v agrarno skupnost. Agrarna skupnost Š. je ponovno vzpostavljena skupnost solastnikov "iusantskega" premoženja in predstavlja pravnega naslednika ukinjene skupnosti upravičencev vasi Š., druge toženke. Iz vsebinskih razlogov se da razbrati, da je sodišče tožbo zoper drugo toženko zavrglo, zato bi moralo zavrniti tudi tožbeni zahtevek zoper tretjo toženko in bi tožeča stranka morala nasloviti tožbeni zahtevek na vsakega od solastnikov navedene parcele. V nadaljevanju pritožba še opozarja, da institut priposestvovanja ne predvideva možnosti priposestvovanja nedoločenega dela nepremičnine, pač pa le na zemljišču, na katerem upravičenec izvaja dolgoletno dobroverno posest. Tožnika pa tudi dejansko nista člana Agrarne skupnosti Š., torej tretje toženke in tega nista niti zatrjevala. Predlagata spremembo sodbe v izpodbijanem obsegu tako, da se v ugodilnem delu glede prve in tretje toženke tožbeni zahtevek zavrne, torej zavrne v celoti zahtevek zoper prvo in tretjo toženko in tožeči stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov.

Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe. Meni, da zavrnitev zahtevka zoper drugo toženko ni utemeljena, saj je še vedno navedena kot lastnik predmetne nepremičnine v zemljiški knjigi, tožba pa meri na priznanje lastninske pravice. Sicer pa z ugoditvijo zahtevka zoper drugo toženko, ki jo sestavljajo vsi dosedanji lastniki vl. št. 1 k.o. Š., ne bi nastale nobene neugodne posledice, omogočilo bi se le da se sodba po pravnomočnosti brez zapletov izvede v zemljiški knjigi. Izpodbija tudi odločitev, da se zavrne višji tožbeni zahteve (obseg priposestvovanega zemljišča na severni strani objekta, kjer je sedaj nova asfaltirana cesta). V nadaljevanju razlaga, zakaj meni, da odločitev v tem delu ni pravilna. Predlaga ustrezno spremembo sodbe ter priglaša pritožbene stroške, podrejeno naj se sodba v izpodbijanem obsegu razveljavi in vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje.

Pritožba prve in tretje toženke je utemeljena, neutemeljena pa je pritožba tožeče stranke.

Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo v izpodbijanem obsegu v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na nekatere od bistvenih kršitev pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava (1. in 2. odst. 350. čl. ZPP). Tožeča stranka je v tožbi trdila, da je del nepremičnine s parc. št. 750, vpisan v k.o. Š., njena last. Te trditve v tožbi pa po presoji pritožbenega sodišča narekujejo lahko le sklep, da tožeča stranka lahko zahteva ugotovitev lastninske pravice na tem delu parcele, torej ugotovitev izključne lastninske pravice na delu parcele, na kar pravilno opozarjata tudi prva in tretja toženka v pritožbi. Take trditve pa ne morejo biti podlaga za uveljavitev solastninske pravice na sporni parceli. Izključna lastninska pravica in solastninska pravica sta namreč dva različna pravna pojma z različno vsebino in pravnimi posledicami. Solastninska pravica je pravica več lastnikov na nerazdeljeni stvari in je delež solastnika določen v razmerju s celoto (idealni del). Če tožeča stranka zahteva ugotovitev solastninske pravice na navedeni parceli, zahteva torej delež na celotni parceli. Pravica solastnikov na stvari pa predpostavlja tako soposest kot tudi druge pravice do cele stvari (13. in 15. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR, ki ga je v tem postopku, začetem pred uveljavitvijo novega Stvarnopravnega zakonika, še uporabiti - 268. čl. SPZ). Ker je torej tožeča stranka zatrjevala pravno odločilna dejstva za pridobitev izključne pravice na delu parcele in ne za pridobitev solastninske pravice na celotni parceli, je njen zahtevek po materialnem pravu neutemeljen in za ugoditev v trditveni podlagi tožbe in tudi ne v ugotovitvah sodbe, ni pravne podlage. Taka tožba je bila zato nesklepčna, gre za problem materialnega prava, in bi že iz tega razloga moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrniti, in to glede vseh treh toženk. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi prve in tretje toženke ugodilo in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu tako spremenilo, da se tudi v tem obsegu tožbeni zahtevek zoper prvo in tretjo toženko zavrne (4. tč. 358. čl. ZPP). Ob povedanem sodišče druge stopnje na druge pritožbene trditve ni odgovorilo, saj niso relevantne za odločitev o pritožbi. Iz navedenih razlogov je neutemeljena tudi pritožba tožeče stranke. Tožbeni zahtevek zoper drugo toženko je zavrnjen (čeprav sodišče prve stopnje v razlogih sodbe pravilno ugotavlja, da pri označbi druge toženke "upravičenci vasi" ne gre za pravdno stranko v smislu 76. in naslednjih členov ZPP, zato bi pravzaprav tožbo moralo iz teh razlogov zavreči) in se pritožnica neuspešno zavzema za ugodnejšo odločitev - ugoditev zahtevku, saj tožba ni bila sklepčna. Pritožbo tožeče stranke je zato sodišče druge stopnje zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Ker tožeča stranka v pravdi ni uspela, je dolžna prvi in tretji toženki, ki sta zahtevali povrnitev pravdnih stroškov, povrniti pravdne stroške. Sodišče druge stopnje jih je odmerilo glede na specificirano zahtevo in določbe Taksne in Odvetniške tarife na znesek 261.794,00 SIT (kot so priglašeni v stroškovniku dne 18.12.2003, razen za poročilo stranki, saj je ta storitev vsebovana v storitvi sestave pritožbe in 50 točk za trajanje naroka dne 21.6.1999, saj narok ni trajal več kot pol ure, ustrezno nižji znesek zaradi zastopanja več strank - 10 % nagrade znaša le 184 točk, nagrada za sestavo pritožbe pa glede na vrednost spora znaša 500 točk). Ta znesek je dolžna tožeča stranka povrniti prvi in tretji toženki v 15-ih dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 26.10.2005 dalje do plačila (154. in 155. ter 165. čl. ZPP).