Jedro

Tožeča stranka je dokazala, da je toženka odtujevala denar iz blagajne.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je toženki naložilo v plačilo 41.141,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2008 dalje, v presežku za 56.088,27 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeča stranka pa je dolžna toženki povrniti pravdne stroške. Za ugodeni del zahtevka je ugotovilo, da si je toženka kot zaposlena prodajalka pri tožeči stranki prisvajala denar, ki bi ga morala vzeti iz blagajne prodajalne in ga nato položiti na bančni račun tožeče stranke. Iz rekapitulacije blagajn za čas od 3. 1. 2004 do 11. 12. 2007 je bila ugotovljena razlika med blagajniško zavedenim denarjem in denarjem, ki je bil položen na bančni račun. Dokazana negativna razlika predstavlja oškodovanje tožeče stranke s strani toženke, ki bi morala ves denar iz blagajne položiti na račun. Razliko je sodišče ugotavljalo s pomočjo izvedenke računovodske stroke. Ni bilo ugotovljeno, da bi kdo drug jemal denar iz blagajne, ko je bila zanjo zadolžena toženka. Odgovornost toženke za oškodovanje tožeče stranke je odškodninske narave v skladu s 182. členom Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji).

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbi tožeče in tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb. Tožeča stranka in njegova žena sta imela vedno dostop do blagajn. Pomanjkljivo je obrazložena zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje prič A. A. in B. B., ki bi lahko dokazovala izsiljevanje tožeče stranke pri podpisu toženkine izjave. Sodba se opira na prekludiran dokaz z mnenjem C. C. Sodišči sta zmotno povzeli izvedensko mnenje, pritožbeno sodišče pa ni obravnavalo pritožbenih navedb glede izvedenskega mnenja. Dokazno breme za odškodninsko odgovornost delavca je na strani delodajalca po določbi 133. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji).

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizijska trditev, da naj bi bilo dokazno breme pri odškodninski odgovornosti delavca na delodajalcu, je vsebinsko prazna. Ob zmotnem sklicevanju revizije na 133. člen OZ, ki sploh ne ureja dokaznega bremena pri dokazovanju odškodninske odgovornosti, ZDR v 182. in 183. členu ne ureja posebnosti z vidika dokaznega bremena delodajalca pri uveljavljanju odškodninskega zahtevka. Velja pa splošno pravilo o dokaznemu bremenu pri ugotavljanju odgovornosti iz 131. člena OZ v zvezi z 11. členom ZDR. Tožeči stranki je glede odškodnine, ki jo je dolžna plačati toženka, na podlagi izvedenih dokazov uspelo dokazati vse elemente odškodninske odgovornosti revidentke, oziroma v tem delu toženka ni dokazala, da je škoda nastala brez njene krivde.

8. Revizija izpodbijani sodbi neutemeljeno očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba ima zadostno obrazložena odločilna dejstva, pri čemer se opredeli v okviru teh tudi do relevantnih pritožbenih navedb. Nižji sodišči odškodninsko odgovornost toženke utemeljujeta med drugim na mnenju izvedenke, ki je po pregledu blagajniške rekapitulacije in pologov na bančni račun ugotavljala razliko med blagajniškim zneskom in bančnim pologom, ki je ni mogoče pripisati normalnemu blagajniškemu poslovanju, ko je z blagajno upravljala revidentka. Zato je sodišče druge stopnje pravilno potrdilo prvostopenjsko zavrnitev dokaznega predloga po zaslišanju prič v zvezi s pisno izjavo revidentke z dne 13. 12. 2007. Tožeči stranki je prisojen znesek iz naslova revidentkine odškodninske odgovornosti in ne zaradi utemeljenosti izjave revidentke, da naj bi tožeči stranki poravnala 100.000,00 EUR, kar bi lahko utemeljevalo zahtevek po drugi pravni podlagi. Predlagani priči tako nista bili relevantni, saj prisojeni znesek ne temelji na priznanju dolga, temveč na odškodninski odgovornosti.

9. Neutemeljeno revizija trdi, da v izpodbijani sodbi ne bi smel biti upoštevan dokaz z mnenjem C. C., ki naj bi bil prekludiran (prvi odstavek 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je na prvem naroku za glavno obravnavo obema strankama dodelilo 15-dnevni rok za odgovor na pripravljalni vlogi nasprotne strani. Tožeča stranka pa je v tem roku vložila pripravljalno vlogo s priloženim mnenjem kot dokazom. Zato ni prišlo do kršitve 286.a člena ZPP.

10. Revidentka z nestrinjanjem s povzetki izvedenskega mnenja izraža zavračanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ni bilo ugotovljeno, da bi si tožeča stranka skupaj z ženo jemala denar iz blagajne, kadar pa je bil denar izposojen, je bil o tem v blagajno položen listek. Dejstvo, da si je revidentka prisvajala blagajniški denar, tako ni bilo ugotovljeno le na podlagi izvedenskega mnenja, temveč tudi s pomočjo drugih dokazov (priče in zaslišanje tožeče stranke), zato ne gre za protispisnost pri sklicevanju revizije na zaključke izvedenskega mnenja, temveč za nasprotovanje dokazni oceni o revidentkinem prilaščanju denarja v okviru nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja.

11. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.