Jedro

Toženka (prodajalka) je s tem, ko si je prisvojila del gotovine iz trezorja, ki bi jo morala sicer položiti na račun tožnika, ravnala protipravno in naklepno. Za nastalo škodo je odgovorna, saj je bila kot vodja izmene v skladu s pogodbo o zaposlitvi zadolžena za pravilno stanje blagajne oz. za dnevni zaključek, za polog gotovine dnevnih izkupičkov na transakcijski račun tožnika, o morebitnih nepravilnostih oz. razlikah, ki bi nastale pri samem poslovanju, zaključku blagajne in pri pologu gotovine pa je bila dolžna opozoriti delodajalca. Podana je tudi vzročna zveza med toženkinim protipravnim ravnanjem in nastalo škodo v obliki blagajniškega manka. Zato je odškodninski zahtevek tožeče stranke utemeljen.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi že odločalo in s sodbo opr. št. Pd 358/2010 z dne 19. 3. 2012 tožbenemu zahtevku tožnika v pretežni meri ugodilo, tako da mu je prisodilo odškodnino v znesku 98.229,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2008 dalje do plačila, v presežku (za znesek 1.770,47 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo, ter toženki naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 3.261,80 EUR. O pritožbi toženke je pritožbeno sodišče odločilo s sklepom opr. št. Pdp 544/2012 z dne 27. 9. 2012, tako da je izpodbijani (ugodilni) del prvostopenjske sodbe in odločitev o stroških postopka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu sodišču prve stopnje naložilo, da glede višine škode pred pravdo priloženo mnenje obravnava kot dokazno listino v delu, ki ga predstavlja izvid, v primeru dvoma o pravilnosti in pomanjkljivosti izvedenskega mnenja pa postopa po določbi 254. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) ter nejasnosti razčisti z zaslišanjem izvedenke ali s postavitvijo novega izvedenca.

V ponovljenem postopku je prvostopenjsko sodišče vnovič zaslišalo sodno izvedenko in z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 42.141,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2008 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku (za znesek 56.088,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2008 dalje) je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške postopka v znesku 1.180,93 EUR, v roku 8 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe stranki.

Tožnik se pritožuje zoper II. in III. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. V pritožbi navaja, da sodišče ni pravilno ugotovilo višine dejanske škode, ki jo je utrpel zaradi protipravnega ravnanja toženke. Meni, da je ugotovitev načina blagajniškega poslovanja pri tožniku stvar dokazne presoje izpovedi prič in ne izvedenskega mnenja. O tem, ali je potrebno od zneskov gotovine, ki si jih je prisvojila toženka, odšteti menjalni denar, je sodna izvedenka A.A. prišla sama s seboj v nasprotje pri odgovorih na peto in šesto vprašanje. Pri odgovoru na šesto vprašanje je izvedenka prekoračila s sodnim sklepom o postavitvi dana pooblastila v delu, v katerem je pri izračunu upoštevala menjalni denar. Zaslišane priče so jasno izpovedale, da se menjalni denar ni jemal iz blagajne oz. je v blagajni ostal tudi po izdelavi rekapitulacije blagajne. Poleg tega bi moralo sodišče dokazno oceniti dejstvo, da toženka do prejema izvedenskega mnenja ni omenjala menjalnega denarja. Izvedenka je brez kakršnekoli dejanske in pravne podlage izračunala zneske gotovinskih mankov z odštevanjem menjalnega denarja. Tako izvedenka kot priča B.B. sta izračunali manko v znesku 102.284,67 EUR. Na podlagi izvedenih dokazov bi moralo sodišče prve stopnje po mnenju tožnika tako kot v razveljavljeni sodbi ponovno ugotoviti, da menjalni denar ni vplival na izračun višine škode. Izvedenka ni argumentirano pojasnila, zakaj je odštela menjalni denar, sodišče prve stopnje pa je v nasprotju z izvedenimi dokazi ugotovilo, da je menjalni denar, ki ni bil vedno enak, ostal v blagajni in v kolikor se je zvečer gotovina preštela, je moral biti upoštevan menjalni denar od prejšnjega dne, ki je ostal v blagajni za naslednji dan. Sodišču prve stopnje očita, da je pri dokazni oceni izvedenskega mnenja zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da se je sodna izvedenka oprla tudi na ugotovitve mag. B.B., zato je potrebna previdnost pri oceni njenega mnenja. Zaključek izvedenke iz odgovora na šesto vprašanje je odvisen od predpostavk, ki niso zanesljivo izkazane, njen izračun pa je upošteven le, kolikor je toženka sodelovala pri vseh obračunih in pologih. Izvedenka bi se morala opredeliti do vsakega obračuna posebej, še posebej zato, ker je šlo za večjo količino denarja. Iz izvedenih dokazov ni mogoče ugotoviti toženkinega nedopustnega ravnanja, vzročne zveze in višine škode, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Dostop do denarja so imele tudi druge osebe, sodišče pa se je neutemeljeno sklicevalo na izjavi toženke. Sodišče ni zaslišalo prič, ki bi lahko povedale o izsiljevanju toženke. Na podlagi dogodka, ko si je toženka prilastila znesek 200,00 EUR, ni mogoče sklepati na ves preostali primanjkljaj. Namenska povzročitev škode je v obrazložitvi pomanjkljivo utemeljena, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kršena pa je tudi ustavna pravica do enakega varstva pravic zaradi neizvedbe dokazov z zaslišanjem prič C.C. in D.D..

Pritožbi nista utemeljeni.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

S sklicevanjem na absolutne bistvene kršitve določb postopka stranki po vsebini uveljavljata pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in grajano dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje v zvezi z višino škode in drugimi predpostavkami odškodninske odgovornosti. Za zmotno ugotovitev dejanskega stanja gre tudi v primeru, ko iz izvedenih dokazov oziroma izvedenskega mnenja izhaja drugačno dejansko stanje, kot ga ugotovi sodišče. V takem primeru ne gre, kot uveljavljata pritožbi, za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa glede dokaznega zaključka sodišča prve stopnje o predpostavkah odškodninske odgovornosti in višini škode, ni podana. Neutemeljen je tudi očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev bi bila podana le, če bi sodišče prve stopnje o odločilnih dejstvih zapisalo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov, in med listinami ali zapisniki. Takšnega nasprotja ni zapisalo.

Predmet spora se nanaša na odškodninsko odgovornost delavke. V skladu s prvim odstavkom 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) mora delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, to povrniti. Za ugotovitev odškodninske obveznosti morajo biti podani vsi elementi odškodninske obveznosti, ki izhajajo iz splošnih pravil obligacijskega prava (131. in nadaljnji členi Obligacijskega zakonika, OZ - Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji): nastanek škode, nedopustno ravnanje, vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem ter odgovornost povzročitelja škode.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo, da so podani vsi štirje elementi odškodninskega delikta. Na podlagi izvedenih dokazov je zaključilo, da je toženka v času zaposlitve pri tožeči stranki odtujevala denar tako, da je na račun polagala manj denarja, kot bi ga dejansko morala. Pri tem je izhajalo iz podatkov o gotovinskih pologih, ki jih je opravila toženka, saj je sodna izvedenka upoštevala le tisto dokumentacijo, ko je v spornih primerih na plačilnih nalogih bilo možno razbrati lastnoročni podpis toženke. Da so v spisu priloženi podatki o pologih gotovine, ki jih je opravila toženka, je slednja potrdila tudi na zaslišanju. Dejstvo, da naj ne bi vseh pologov opravila toženka, je postalo sporno šele po pridobitvi izvedenskega mnenja. Vse zaslišane priče so potrdile, da je bil ob vsaki izposoji denarja v blagajno priložen tudi ustrezen listek ter da tožnik in njegova žena nista jemala denarja iz blagajne. Denarja iz blagajne si prodajalci niso smeli izposojati. O tem, da si je toženka del gotovine prisvojila po tem, ko ga je vzela iz trezorja, se je sodišče med drugim prepričalo tudi na podlagi dogodka z dne 10. 12. 2007, ko je tožnik skupaj z ženo preštel denar v trezorju, ga označil, naslednji dan pa je bilo ugotovljeno, da je toženka položila 200,00 EUR manj, kot bi morala. Glede na navedene pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje so neutemeljene trditve in izpoved toženke, da so imele tudi druge osebe dostop do denarja. Neutemeljen je očitek o sklicevanju na izjavi o vrnitvi odsvojenega zneska pri ugotavljanju odgovornosti toženke, saj je prvostopenjsko sodišče v razlogih sodbe izrecno pojasnilo, da navedeni izjavi ne moreta predstavljati podlage za odločitev o tožbenem zahtevku v tem postopku. Sicer pa je na podlagi zaslišanja tožnika, njegove žene in priče E.E., ki so bili prisotni ob sestavi izjav, sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da izjavi nista bili dani z nedopustno grožnjo. Zato ni bilo potrebe po zaslišanju C.C. in D.D., ki ob sestavi izjav nista bila prisotna, z opustitvijo njunega zaslišanja pa toženki ni bila kršena ustavna pravica iz 22. člena Ustave RS. Zahteva po enakem varstvu pravic namreč ne pomeni, da ima stranka v postopku pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga.

Ob vsem navedenem ni razloga za dvom, da je toženka s tem, ko si je prisvojila del gotovine iz trezorja, ki bi jo morala sicer položiti na račun tožnika, ravnala protipravno in naklepno. Za nastalo škodo je tudi odgovorna, saj je bila kot vodja izmene v skladu s pogodbo o zaposlitvi zadolžena za pravilno stanje blagajne oz. za dnevni zaključek, za polog gotovine dnevnih izkupičkov na transakcijski račun tožnika, o morebitnih nepravilnostih oz. razlikah, ki bi nastale pri samem poslovanju, zaključku blagajne in pri pologu gotovine pa je bila dolžna takoj opozoriti delodajalca. Glede na navedene ugotovitve je dokazan tudi obstoj vzročne zveze med toženkinim protipravnim ravnanjem in nastalo škodo v obliki blagajniškega manka.

Sodišče prve stopnje je višino škode oz. prikrajšanja, ki ga je zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke utrpela tožeča stranka, ugotavljalo s sodno izvedenko, ki jo je ob neposrednem sodelovanju pravdnih strank tudi zaslišalo ter zatrjevanim nepopolnostim izvedenskega mnenja prišlo do dna. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje s pojasnili izvedenke ocenilo kot strokovno in natančno, s takšno presojo pa se strinja tudi pritožbeno sodišče. Vsebinskega neskladja med odgovorom na peto in šesto vprašanje v pisno izdelanem mnenju z dne 29. 7. 2011 pritožbeno sodišče ni ugotovilo, sodna izvedenka pa tudi ni prekoračila svojih pooblastil, ko je v skladu s pravili ekonomske in računovodske stroke od obračunanega zneska blagajne oziroma zneska, navedenega na dnevni rekapitulaciji blagajne, odštela menjalni denar, ki je konec obračunskega dne ostal v blagajni. Toženka ni bila dolžna posebej omenjati menjalni denar, saj je v skladu z 251. členom ZPP izvedenec dolžan skrbno pregledati predmet, natančno navesti vse, kar opazi in dožene, nato pa vestno podati mnenje v skladu s pravili znanosti in stroke. Prav pri vprašanju upoštevanja menjalnega denarja pri izračunu manka izvedenka ni mogla in ni smela mimo pravil svoje stroke, kar je potrdila na zaslišanju dne 2. 12. 2013. Pravilna je zato ugotovitev, da je menjalni denar, ki ni bil vedno enak, ostal v blagajni in kolikor se je zvečer gotovina preštela, je moral biti upoštevan menjalni denar od prejšnjega dne, ki je ostal v blagajni. Sicer pa tudi iz izpovedi v kazenskem postopku zaslišane priče E.E. (v spis Kpr 193/2008) izhaja, da se je od gotovine po rekapitulaciji odšteval menjalni denar, zato so pritožbene navedbe o drugačni izpovedi navedene priče neutemeljene in protispisne. Na podlagi izračuna izvedenke je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da škoda v smislu 132. člena OZ, ki jo je utrpel tožnik, znaša 42.141,26 EUR.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbama uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato ju je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano prvostopenjsko sodbo.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje pritožbene stroške.