Jedro

Glede na to, da je bilo s tožbo zahtevano plačilo določenega denarnega zneska, od katerega je mogoče brez težav izračunati zamudne obresti, natekle do vložitve tožbe do njene vročitve, je v trenutku vročitve tožbe tožeča stranka zvedela za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Zato je v tistem trenutku začel teči triletni zastaralni rok, v katerem bi morala vložiti tožbo za plačilo odškodnine za škodo v višini navedenih zamudnih obresti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 2.090,75 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 22. 5. 2012 zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine v višini 5,445.325,84 EUR in podrejeni tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja te terjatve. Z dopolnilno sodbo z dne 7. 10. 2103 je zavrnilo še ostali del podrejenega tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja terjatve v znesku 1,053.695,66 EUR z zamudnimi obrestmi.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke glede primarnega tožbenega zahtevka zavrnilo in v tem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo. Glede podrejenega tožbenega zahtevka pa je sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je tožbo zavrglo.

3. Tožeča stranka je zoper sodbo in sklep pritožbenega sodišča vložila revizijo. Navedla je, da jo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, uveljavlja pa „tudi absolutne bistvene kršitve v postopku na prvi stopnji“. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani odločbi spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da „izpodbijano sodbo ali izpodbijano sodbo skupaj s sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje“.

4. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki je odgovorila, da revizija ni utemeljena, zato naj jo Vrhovno sodišče zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

O razlogih za zavrnitev revizije zoper sodbo

6. Tožbeni zahtevek v tej zadevi predstavlja odškodnino zaradi škode, ki naj bi tožeči stranki nastala zato, ker ji je Okrožno sodišče v Ljubljani v gospodarskem sporu po tožbi, ki jo je proti njej vložila tožena stranka, tožbo vročilo šele po osmih letih od vložitve, v tem času pa se je nateklo za 5,445.325,84 EUR zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo iz treh razlogov: ker ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno, ker med njenim ravnanjem in škodno posledico ni bilo vzročne zveze in ker je terjatev tožeče stranke zastarala. Ko je pritožbeno sodišče obravnavalo pritožbo tožeče stranke, ki se je pritožila zoper vse naštete razloge, je pritožbo zavrnilo samo iz razloga zastaranja terjatve; ob taki odločitvi se razumljivo ni ukvarjalo še z drugima razlogoma, iz katerih je bil tožbeni zahtevek zavrnjen.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhajajo naslednja dejstva, ki so odločilna za presojo zastaranja terjatve: - tožena stranka je dne 2. 6. 1994 vložila zoper tožečo stranko tožbo zaradi plačila takratnih 312.965.782,44 SIT (zadeva 8 Pg 270/94). Tožbeni zahtevek je predstavljal plačilo polovice zneska, ki ga je plačala tožena stranka na podlagi sodbe v zadevi III Pg 1294/89, ki je postala pravnomočna 22. 4. 1993, v kateri sta bili sedaj tožeča in tožena stranka obsojeni na solidarno plačilo obveznosti tam tožeči stranki C. d.d.; - tožba v zadevi 8 Pg 270/94 je bila tožeči stranki vročena 21. 8. 2002; - tožeča stranka je tožbo v sedaj obravnavani zadevi vložila 27. 10. 2006. 8. Stališče sodišč prve in druge stopnje, da je tožeča stranka zvedela za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (glej prvi odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ) v trenutku vročitve tožbe v zadevi 8 Pg 270/94, je po oceni revizijskega sodišča pravilno. Da je tožeča stranka v trenutku vročitve tožbe zvedela za povzročitelja škode, ni sporno. Sporno pa je, ali je že takrat zvedela za obstoj in višino škode. Glede na naravo terjatve v zadevi 8 Pg 270/94 (glej prvo alinejo prejšnje točke) je njeno zatrjevanje, da ni mogla vedeti za obstoj škode, brez podlage. Neutemeljeno pa je tudi njeno zatrjevanje, da takrat še ni imela zbranih dovolj elementov, da bi lahko ugotovila višino škode. Glede na to, da je bilo s tožbo zahtevano plačilo določenega denarnega zneska, od katerega je možno brez težav izračunati zamudne obresti, natekle do vročitve tožbe, je s tem tožeča stranka zvedela za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Pri tem revizijsko sodišče soglaša s stališčem pritožbenega sodišča, da okoliščina, da je bila tožeča stranka v zadevi 8 Pg 270/94 na koncu obsojena na plačilo nižjega zneska od vtoževanega, ne vpliva na začetek teka zastaralnega roka iz prvega odstavka 352. člena OZ. Višina škode je bila kljub temu dovolj določljiva že v trenutku vročitve tožbe tožeči stranki.(1) O razlogih za zavrnitev revizije zoper sklep

9. Revident je odgovor na svoje stališče, da je podana njegova pravna korist za vložitev ugotovitvene tožbe, češ da bi mu to omogočilo, da bi to terjatev uveljavil v pobot, dobil že v izpodbijanem sklepu pritožbenega sodišča (glej 12. točko njegove obrazložitve). Revizijsko sodišče v celoti soglaša s stališčem sodišče druge stopnje in se sklicuje na njegovo obrazložitev, ki je revident v reviziji ne izpodbija z nobenim novim argumentom, kot ga je uveljavljal že s pritožbo.

10. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od uveljavljanih revizijskih razlogov. Zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da mora tožeča stranka povrniti drugi toženki stroške revizijskega postopka v znesku EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Stroški obsegajo nagrado za sestavo odgovora na revizijo, po veljavni Odvetniški tarifi odmerjeno na 4500 točk in pavšalne materialne stroške.

Op. št. (1): primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 286/2007 z dne 2. 12. 2008, II Ips 281/2007 z dne 26. 11. 2009, II Ips 1057/2007 z dne 15. 4. 2010 in III Ips 150/2008 z dne 23. 11. 2010.