Jedro

Očitano škodno dejanje (nevročitev tožbe) je bilo zaključeno že z vročitvijo tožbe, zaradi česar je bila škoda takrat že določljiva. Takrat je oškodovanec zvedel za vse okoliščine, na podlagi katerih je mogel realno postaviti odškodninski zahtevek. Od odločitve o tožbenem zahtevku je bila odvisna le konkretna višina nastale škode. Ta podatek pa ne vpliva na začetek teka zastaranja.

Ugotovitvena sodba le ugotavlja obstoj določenega pravnega razmerja, ničesar pa ne zapoveduje, zato nima učinka izvršljivosti.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo o primarnem zahtevku se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v tem obsegu potrdi (1. del 1. točke in 2. točka izreka).

II Pritožbi zoper sodbo o podrednem zahtevku se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu (2. del 1. točke izreka) spremeni tako, da se tožba zavrže. III. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 5.445.325,84 EUR z zamudnimi obrestmi (1. del 1. točke izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da ima tožeča stranka zoper toženo stranko zahtevek v višini 5.445.325,84 EUR z zamudnimi obrestmi (2. del 1. točke izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 7.208,44 EUR.

2. Proti sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka. V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena. Predlagala je naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja odločilna dejstva: - da sta bili pravdni stranki kot toženki v gospodarskem sporu, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v zadevi opr. št. III Pg 1294/89 s sodbo z dne 6.5.1992, ki je postala pravnomočna s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. Cpg 1300/92 z dne 22.4.1993, obsojeni solidarno plačati tožnici C., d.d., znesek 236.396.545,00 SIT z zamudnimi obrestmi; - da je tožena stranka (v nadaljevanju RS) sama plačala z navedeno sodbo določeno obveznost družbi C., d.d., na podlagi sklepa o izvršbi opr. št. Ig 1342/93 z dne 25.2.1994; - da je RS s tožbo, ki jo je vložila na sodišče dne 2.6.1994 in je bila vročena MOL dne 19.2.2002, zahtevala od tožeče strank (v nadaljevanju MOL), da ji povrne polovico zneska, ki ga je plačala družbi C., d.d., po zgoraj navedenem sklepu o izvršbi; - da je bila MOL s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. 8 Pg 270/94 z dne 23.1.2003, ki je postala pravnomočna s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 513/2003 z dne 27.5.2004, obsojena plačati RS regres v višini 187.779.469,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe (2.6.1994) do plačila.

5. V zvezi z zgoraj navedenimi zadevami MOL v predmetnem sporu uveljavlja od RS odškodnino v višini obračunanih zamudnih obresti od glavnice iz sodbe opr. št. 8 Pg 270/94 z dne 23.1.2003 za čas od 2.6.1994 do 19.8.2002. Škoda v tem obsegu naj bi MOL nastala zaradi nepravilnega ravnanja sodnika, ki je vodil zadevo opr. št. 8 Pg 270/94, za katerega je odgovorna RS. Razpravljajoči sodnik, ki mu je bila navedena zadeva dodeljena v reševanje, namreč brez utemeljenega razloga naj ne bi odredil vročitve tožbe MOL v primernem času, ampak šele po osmih letih. MOL je tako sodišče onemogočilo pravočasno obrambo proti teku zamudnih obresti od glavnice, ki so se natekle v času od vložitve tožbe 2.6.1994 pa do vročitve tožbe 19.2.2002. MOL vse do prejema tožbe naj ne bi vedel da obstoji njegova regresna obveznost do RS iz sodbe opr. št. III Pg 1294/89 z dne 6.5.1992 v zvezi s sklepom o izvršbi opr. št. Ig 1342/93 z dne 25.2.1994. 6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje materialno pravno pravilno zavrnilo dajatveni del tožbenega zahtevka zaradi zastaranja. Pri tem se je pravilno sklicevalo na določbo 1. odst. 352. člena OZ, ki ureja zastaranje odškodninske terjatve.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je MOL zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, z vročitvijo tožbe v zadevi 8 Pg 270/94, kar je bilo dne 19.2.2002. Glede na triletni zastaralni rok iz 352. člena OZ je materialnopravno pravilno ocenilo, da je pravica MOL kot oškodovanca zahtevati plačilo predmetne odškodnine zastarala s potekom zastaralnega roka dne 21.8.2005. Ker je MOL vložil tožbo, dne 27.10.2006 je pravilno zaključilo, da je njegov tožbeni zahtevek zastaran. Drugačne pritožbene trditve so zmotne.

8. Drži sicer pritožbena trditev, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je škoda sukcesivno nastajala, ne glede na to pa gre v predmetnem primeru za posebno vrsto bodoče škode. Dejstvo je, da je bilo očitano škodno dejanje zaključeno že z vročitvijo tožbe, zaradi česar je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je bila škoda takrat že določljiva. Takrat je MOL kot oškodovanec zvedel za vse okoliščine, na podlagi katerih je mogel realno postaviti odškodninski zahtevek.

9. Škodno ravnanje je predstavljalo nevročitev tožbe v času od 2.6.1994 do 19.8.2002. Z vročitvijo tožbe MOL je bilo škodno ravnanje že zaključeno. Hkrati je MOL takrat vedel za povzročitelja. Že z vročitvijo tožbe pa je MOL tudi vedel, da mu bo nastala škoda, če bo obsojen plačati regres. Od odločitve o tožbenem zahtevku pa je bila odvisna le konkretna višina nastale škode. Ta podatek pa kot rečeno ne vpliva na začetek teka zastaranja. Zato je zmotno pritožbeno stališče, da je zastaralni rok za vtoževano odškodnino začel teči šele s pravnomočnostjo odločbe v zadevi 8 Pg 270/94. 10. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbo, ki se nanaša na 1. del 1. točke izreka izpodbijane sodbe zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v tem obsegu (353. člen ZPP).

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da podredni zahtevek predstavlja ugotovitveno tožbo, za katero pa mora tožeča stranka glede na določbo 2. odst. 181. člena izkazati pravno korist za uveljavljanje, do ugotovitvenega zahtevka kot samostojnega zahtevka. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da ji bo ugotovitveni zahtevek omogočil pobotne ugovore v postopku izvršbe, na podlagi odločbe v zadevi 8 Pg 270/94. 12. Ugotovitvena sodba le ugotavlja obstoj določenega pravnega razmerja, ničesar pa ne zapoveduje, zato nima učinka izvršljivosti. Navedeno pomeni, da tožeča stranka na podlagi ugotovitvene sodbe ne bi pridobila terjatve, ki bi jo bilo mogoče pobotati. Glede na navedeno pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožeča stranka ni izkazala potrebnega pravnega interesa za tožbo s podrednim ugotovitvenim zahtevkom.

13. S tem pa niso bili izkazani pogoji za vložitev ugotovitvene tožbe, zaradi česar je bilo potrebno pritožbi delno ugoditi in spremeniti sodbo sodišča prve stopnje v drugem delu 1. točke izreka tako, da se tožba s podrednim zahtevkom zavrže (5. alinea 358. člena ZPP).

14. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške. S pritožbo glede primarnega zahtevka ni uspela. Pritožbeni uspeh glede podrednega dela pa predstavlja sorazmerno majhen uspeh v zvezi s katerim tožeči stranki niso nastali posebni stroški (1. odst. 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je odločilo, da tudi tožena stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z trditvami v njem ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča (1. odst. 156. člena ZPP).