Jedro

V skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP se pri navadnem sosporništvu dovoljenost revizije po kriteriju vrednosti spornega predmeta presoja po vrednosti zahtevka zoper posameznega toženca. Revidenta tako zahtevane opredelitve vrednosti spornega predmeta nista podala, pač pa sta vseskozi navajala skupno, nediferencirano vrednost spornega predmeta. Tako ni mogoče ugotoviti, na katerega od tožencev se v tožbi navedena (skupna) vrednost spornega predmeta nanaša. Posledica je enaka, kot če vrednosti spornega predmeta tožeča stranka sploh ne bi navedla.

Izrek

Revizija se zavrže. Vsaka stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da sta toženca dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožnikov na parc. št. 165/1 in 164/4 k.o. ..., zlasti pa opustiti nasipanje materiala po poti na parc. št. 165/1 k.o. ... ter hojo in vožnjo po tistem delu parcele, kjer služnostna pravica ne obstaja. Zahtevek je sodišče zavrnilo tudi v restitucijskem delu – da sta toženca dolžna v dolžini 70 m po parceli št. 165/1 k.o. ... odstraniti pesek in navoziti humus.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnikov zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

3. Zoper tako odločitev tožnika vlagata pravočasno revizijo, ki jo je treba glede na to, da je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred uveljavitvijo novele Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008, v nadaljevanju ZPP), obravnavati po določbah zakona, kakršne so veljale pred 1. 10. 2008. 4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo vsebinsko odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

5. V reviziji tožeča stranka uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podredno razveljavitev sodb nižjih sodišč in ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje.

6. Revizija ni dovoljena.

7. Tožnika v negatorni tožbi uveljavljata varstvo pred vznemirjanjem njune lastninske pravice. Toženca nastopata v vlogi „tretjega“ v smislu določbe 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Spor bi bilo mogoče rešiti različno za vsakega od njiju, saj narava spora ne zahteva enotne odločitve, zato imata toženca status navadnih sospornikov. V skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP se pri navadnem sosporništvu dovoljenost revizije po kriteriju vrednosti spornega predmeta presoja po vrednosti zahtevka zoper posameznega toženca.(1) Revidenta tako zahtevane opredelitve vrednosti spornega predmeta nista podala, pač pa sta vseskozi navajala skupno, nediferencirano vrednost spornega predmeta (1,100.000 SIT = 4.590,22 EUR). Tako ni mogoče ugotoviti, na katerega od tožencev se v tožbi navedena (skupna) vrednost spornega predmeta nanaša. Posledica je enaka, kot če vrednosti spornega predmeta tožeča stranka sploh ne bi navedla. Položaj revidentov je glede dovoljenosti revizije enako neugoden, če se skupno vrednost spora razdeli na enaka dela (polovico za vsakega od tožencev), saj tudi tako ugotovljena vrednost (550.000,00 SIT) ne dosega praga dovoljene revizije iz drugega odstavka 367. člena ZPP.

8. Nedovoljeno revizijo je zato revizijsko sodišče v skladu s 377. členom ZPP zavrglo.

9. Ker z revizijo ni uspela, tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), toženca pa do povrnitve stroškov revizijskega postopka nista upravičena zato, ker stroški za vsebinski odgovor na nedovoljeno revizijo niso za pravdo potrebni stroški v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP.

Op. št. (1): VS RS sklep II Ips 145/2005, II Ips 561/2009, II DoR 389/2011, II DoR 14/2012.