Jedro

Vprašanja zastaranja terjatve iz naslova preplačila nadomestila plače zaradi skrajšanega delovnega časa ni mogoče vezati zgolj na določbe ZPIZ-1, pač pa ga je treba presojati po določbah OZ.

Zastaranje se pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Tožena stranka je terjatev ugotovila in od tožnika terjala izpolnitev z odločbo z dne 3. 6. 2005, ki je bila tožniku vročena 8. 6. 2005. Zato niso zastarale terjatve, ki na ta dan niso bile starejše od treh let.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke, št. 0946005 z dne 3. 6. 2005 in z dne 26. 6. 2007. S sklepom je zavrglo tožbo v delu, kjer tožnik zahteva odpravo prvostopne odločbe tožene stranke z dne 9. 2. 2005 in ustavitev davčne izvršbe. Ugotovilo je, da je tožena stranka z odločbo z dne 9. 2. 2005 odločila o ustavitvi izplačila nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom z dnem 31. 12. 2001. Odločba je pravnomočna, na njeni podlagi pa je tožena stranka izdala izpodbijani odločbi o ugotovitvi preplačila in o dolžnosti njegove vrnitve. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik od 1. 1. 2002 ni več izpolnjeval pogojev za prejemanje nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, zato je zneske, ki so mu bili iz tega naslova izplačani, na podlagi 275. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) dolžan vrniti. Ker je tožena stranka od tožnika terjala le zneske, ki še niso zastarali, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za odpravo odločb zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Glede na to, da je bilo o ustavitvi izplačila že pravnomočno odločeno in da je podlaga za vrnitev preplačila podana v 275. členu ZPIZ-1, se je strinjalo s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnik dolžan zahtevane neupravičeno prejete zneske vrniti in da je bil ugovor zastaranja terjatve pravilno upoštevan.

3. Zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da mu je bila pravica do razporeditve na svojem delu s polovico polnega delovnega časa priznana od 9. 11. 1989 dalje. Pravica do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom je bila na novo odmerjena z odločbo z dne 29. 9. 1993 za čas od 1. 4. 1992 dalje. Da bi si uredil status invalida II. kategorije, je ukinil status samostojnega podjetnika in se v skladu s 34. členom ZPIZ-1 prostovoljno vključil v obvezno zavarovanje. Vendar je kot specialist psihiater nadaljeval z delom kot ekspert za izvedenska mnenja s področja psihiatrije na podlagi podjemnih pogodb, prejemal za to plačilo in to delo opravljal tudi s polovico delovnega časa. Nadomestilo je prejemal tudi v času od 1. 1. 2002 do 31. 1. 2005 in od 1. 1. 2002 njegov status ni bil nič drugačen, kot pred tem. Meni, da je zahtevek tožene stranke za vrnitev preplačila v celoti zastaran, saj tožena stranka z odločbo z dne 9. 2. 2005 ni sprejela meritorne odločitve o vrnitvi preplačila, ampak gre za odločbo deklaratorne narave, dokončno pa je bilo o vrnitvi preplačila odločeno šele 26. 6. 2007. Ne strinja se s stališčem, da je sklicevanje na določbo drugega odstavka 262. člena ZPIZ-1 neutemeljeno. V sporni zadevi naj bi namreč po mnenju sodišča druge stopnje ne šlo za odločanje o pravicah iz obveznega zavarovanja, s čimer se revident ne strinja. Zahtevano preplačilo nadomestila se nanaša prav na tožnikovo pravico iz invalidskega zavarovanja, zato je določba drugega odstavka 262. člena ZPIZ-1 kot določba lex specialis pravna podlaga za ugotovitev, da je zahtevek tožene stranke v celoti zastaran.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revident sicer uvodoma navaja, da izpodbija sodbo in sklep sodišča druge stopnje, vendar pa se revizija vsebinsko nanaša le na sodbo, ne pa tudi na sklep, s katerim je bil del tožbe zavržen iz procesnih razlogov. Zato jo je Vrhovno sodišče v tem obsegu tudi obravnavalo. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

7. Tožena stranka je z odločbo z dne 9. 2. 2005 odločila, da se z dnem 31. 12. 2001 tožniku izplačevanje nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom ustavi. Odločila je tudi, da se zneski, izplačani po 31. 12. 2001, poračunajo. Odločba je, kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve in druge stopnje, postala pravnomočna (zaradi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo del tožbe, s katero je tožnik odločbo z dne 9. 2. 2005 ponovno izpodbijal). Na njeni podlagi je tožena stranka izdala odločbo z dne 3. 6. 2005, s katero je ugotovila preplačilo v obdobju od 1. 1. 2002 do 31. 1. 2005 v znesku 5.130.525,76 SIT. Tožniku je naložila, da neupravičeno izplačani znesek nakaže na račun tožene stranke v roku 30 dni od prejema odločbe. Na tožnikovo pritožbo je tožena stranka delno spremenila odločbo z dne 3. 6. 2005 in dne 26. 6. 2007 odločila, da je bilo tožniku iz naslova nadomestila za skrajšani delovni čas v obdobju od 9. 7. 2002 do 31. 1. 2005 preveč izplačanih 17.968,70 EUR. V ostalem je odločba z dne 3. 6. 2005 ostala v veljavi. Tožena stranka je namreč upoštevala, da je terjatev za zneske, ki so bili izplačani pred 9. 7. 2002, zastarala. Izhajalo je iz datuma 8. 7. 2005, ko je odločba z dne 3. 6. 2005 o ugotovljenem preplačilu postala izvršljiva.

8. Med strankama v tem socialnem sporu je sporno le to, ali je terjatev iz naslova preplačila nadomestila zastarana v celoti ali le delno. Izpodbijani odločbi temeljita na 275. členu ZPIZ-1, ki v prvem odstavku določa, da mora oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih. Po tretjem odstavku citirane določbe zavod izda odločbo o ugotovitvi preplačila, v kateri je določen znesek in način, po katerem mu bo preplačilo vrnjeno.

9. Na podlagi odločbe z dne 9. 2. 2005 o ustavitvi izplačevanja je tožnik zadnje nadomestilo prejel za januar 2005. Glede na to, da terjatev iz naslova nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom šteje za občasno dajatev, znaša zastaralni rok na podlagi 347. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) tri leta. Vprašanja zastaranja terjatve iz naslova preplačila nadomestila plače zaradi skrajšanega delovnega časa ni mogoče vezati zgolj na določbe ZPIZ-1, pač pa ga je treba presojati po določbah OZ. Po drugem odstavku 335. člena OZ zastaranje nastopi, ko preteče z zakonom določen čas, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti. Po prvem odstavku 336. člena OZ zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Po 337. členu zastaranje nastopi, ko izteče zadnji dan z zakonom določenega časa.

10. Z uveljavitvijo Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 in naslednji) je bilo tožniku nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom z odločbo z dne 29. 9. 1993 na novo odmerjeno za čas od 1. 4. 1992 dalje. Iz odločbe, ki temelji na drugem odstavku 190. člena ZPIZ/92 izhaja, da se nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom izplačuje v mesečnem znesku za nazaj, dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti, in sicer za dneve dela ter za druge dneve, za katere imajo delavci po posebnih predpisih pravico do nadomestila plače. Kot je bilo ugotovljeno s pravnomočno odločbo, za plačevanje nadomestila od 1. 1. 2002 do 31. 1. 2005 ni bilo podlage. Odgovor na vprašanje, katere terjatve so v tem sporu zastarale, je odvisen od tega, kdaj se šteje, da je tožena stranka od tožnika terjala vrnitev (izpolnitev obveznosti). Revizija se zmotno zavzema za to, da je ta trenutek nastopil z datumom dokončnosti odločbe o ugotovljenem preplačilu. Po 365. členu OZ se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Tožena stranka je terjatev ugotovila in od tožnika terjala izpolnitev z odločbo z dne 3. 6. 2005, ki je bila tožniku vročena 8. 6. 2005. Zato niso zastarale terjatve, ki na ta dan niso bile starejše od treh let. Ker je tožena stranka glede zastaranja upoštevala celo kasnejši datum (9. 7. 2005), tožnikove pravice z izpodbijanima odločbama niso bile kršene.

11. Glede na navedeno sta sodišči prve in druge stopnje tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z dne 3. 6. 2005 in 26. 6. 2007 upravičeno zavrnili.

12. Do ostalih revizijskih navedb, ki za odločitev o reviziji niso relevantne, se Vrhovno sodišče ne opredeljuje.

13. Ker niso podani z revizijo uveljavljeni razlogi, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.