Jedro

Za zastaranje vrnitve preveč izplačanega nadomestila zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, ki kot občasna terjatev zastara v roku treh let, je odločilna izdaja prvostopenjske odločbe toženca o ugotovitvi preplačila, zato se tožnik neutemeljeno zavzema za to, da bi se upošteval datum njene dokončnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita dokončna odločba toženca št. … z dne 26. 6. 2007 in prvostopenjska odločba št. … z dne 3. 6. 2005. Nadalje je sklenilo, da se zavrže tožba v delu, kjer tožnik zahteva odpravo prvostopenjske odločbe toženca, št. … z dne 9. 2. 2005 in kjer zahteva, da se davčna izvršba, ki teče na predlog toženca zoper tožnika pri RS, MF DURS, Davčni urad Ljubljana, Izpostava …, pod opr. št. … na podlagi sklepa z dne 26. 4. 2006 ustavi. Sodišče je tudi odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo in sklep je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem navaja, da je bilo z odločbo toženca z dne 29. 9. 1993 tožniku, kot delovnemu invalidu II. kategorije invalidnosti priznano nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom od 1. 4. 1992 dalje. Z odločbo z dne 9. 2. 2005 je toženec izplačevanje nadomestila z 31. 12. 2001 ustavil ter odločil, da se izplačani zneski nadomestila po 31. 12. 2001 poračunajo. Sklicujoč se na odločbo z dne 9. 2. 2005 je toženec s tretjo odločbo z dne 3. 6. 2005 ugotovil, da je predmetno nadomestilo v obdobju od 1. 1. 2002 do 31. 1. 2005 preveč izplačano in naj bi nastalo preplačilo v znesku 5.130.525,76 SIT (21.409,30 EUR). Zoper odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki ji je toženec delno ugodil in 1. odstavek odločbe z dne 3. 6. 2005 spremenil tako, da je znesek preplačila zmanjšal na 17.968,70 EUR z utemeljitvijo, da je tožnik uveljavljal zastarane terjatve ter skladno s tem ni dolžan vrniti prejemkov v obdobju od 1. 1. 2002 do 8. 7. 2002, dolžan pa je vrniti neupravičeno prejete zneske od 9. 7. 2002 do 31. 1. 2005. Toženec je glede zastaranja upošteval, da nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom sodi med občasne terjatve, za katere znaša zastaralni rok po določbi 347. člena obligacijskega zakonika, 3 leta. V sporni zadevi se tožbeni zahtevek nanaša na odpravo odločbe z dne 3. 6. 2005 in dokončne odločbe z dne 26. 6. 2007, ne pa odločbe z dne 10. 3. 2005 in pomotoma navedene odločbe z dne 9. 2. 2005. V postopku, ki ga je tožnik sprožil s tožbo z dne 12. 7. 2007, zahtevek temelji na drugačni pravni podlagi, kakor po tožbi z dne 14. 4. 2005, ki je bila vložena zoper odločbo o ustavitvi izplačevanja nadomestila. S tožbo z dne 12. 7. 2007 tožnik izključno ugovarja zastaranje konkretno določene terjatve, ki je bila ugotovljena in tožniku znana šele po izdaji odločbe z dne 3. 6. 2005. Glede izvršljivosti odločbe z dne 3. 6. 2005 se tožnik sklicuje na določbo 2. odstavka 262. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljevanju ZPIZ-1), ki kot lex specialis določa, da se odločbo, s katero so priznane pravice na podlagi II. in III. kategorije invalidnosti, izvrši, ko postane dokončna v upravnem postopku. Dokončna odločba pa je bila izdana 26. 6. 2007. V konkretnem primeru ne gre za pravno situacijo po 1. odstavku 262. člena ZPIZ-1, ker se v obravnavanem primeru ni odločalo o pravicah iz obveznega zavarovanja. Iz navedenega razloga v konkretni zadevi tudi ni uporabna določba 4. odstavka 275. člena ZPIZ-1, kakor tudi ne določbi 213. in 242. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, na katere se sklicuje toženec v svojih odločbah. Glede na dejstvo, da toženec zahteva preplačilo za čas od 1. 1. 2002 do 31. 1. 2005, dokončna odločba pa je sprejeta – izdana 26. 6. 2007 in ker gre za občasno dospevajoče dajatve, je zahtevek toženca na vrnitev preplačila zastaran po določbi 347. člena Obligacijskega zakonika. Sklicevanje sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi na socialni spor, ki se je obravnaval pod opr. št. Ps 1043/2005 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča, opr. št. Psp 952/2006, je za odločanje v konkretnem sporu pravno irelevantno, saj se v tekočem postopku ne zahteva izpodbijanje odločbe toženca o ustavitvi nadaljnjega izplačevanja nadomestila, temveč zavrnitev zahtevka iz razlogov zastaranja terjatve v celoti in ne le delno, kot je to ugotovil toženec z dokončno odločbo. Nesprejemljiva je tudi odločitev istega sodišča, ko je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo v obsegu, kjer se predlaga ustavitev izvršbe zoper tožnika. Tožnik priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPP).

Sodišče prve stopnje je v sporni zadevi presojalo pravilnost in zakonitost drugostopenjske odločbe toženca, opr. št. … z dne 26. 6. 2007 v zvezi s prvostopenjsko odločbo, opr. št. … z dne 3. 6. 2005. Z navedeno odločbo je toženec odločil, da je bilo na podlagi odločbe OE …, št. … z dne 9. 2. 2005 ugotovljeno, da je dajatev, nadomestilo za skrajšani delovni čas v obdobju od 1. 1. 2002 do 31. 1. 2005 preveč izplačano. Preplačilo je nastalo v znesku 5.130.525,76 SIT (21.409,30 EUR). Tožniku (zavarovancu) je naložilo, da neupravičeno izplačani znesek nakaže tožencu (ZPIZ) v roku 30 dni od prejema odločbe. Po poteku tega roka se bodo zaračunavale zamudne obresti in izvedla prisilna izterjava na stroške dolžnika. Odločeno je bilo tudi, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Tožnik je zoper to odločbo vložil pritožbo, ki ji je drugostopenjski organ toženca delno ugodil in 1. odstavek izpodbijane prvostopenjske odločbe spremenil tako, da je bilo v obdobju od 9. 7. 2002 do 31. 1. 2005 tožniku preveč izplačano nadomestilo v znesku 17. 968,70 EUR. V ostalem je ostala prvostopenjska odločba v veljavi.

V zvezi s temeljem nastanka preplačila pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je toženec z odločbama opr. št. … z dne 10. 3. 2005 in št. … z dne 9. 2. 2005 odločil, da se izplačevanje nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom z dnem 31. 12. 2001 ustavi, ter da se izplačani zneski nadomestila po 31. 12. 2001 poračunajo. Odločitev toženca je bila potrjena s sodbo sodišča prve stopnje, opr. št. Ps 1043/2005 z dne 22. 9. 2006, enako tudi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 952/2006 z dne 26. 4. 2007. Tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s tem v zvezi s sodbo opr. št. VIII Ips 357/2007 z dne 23. 2. 2009 zavrnilo revizijo tožnika in potrdilo odločitve nižjih sodišč.

Pravna podlaga za odločitev o povrnitvi preplačila je podana v 275. členu ZPIZ-1. V 1. odstavku je tako določeno, da oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, mora vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih. Zavod preveč izplačani znesek iz 1. odstavka 275. člena pobota s pokojninskimi prejemki upravičenca (2. odstavek istega člena). V 3. in 4. odstavku pa je nadalje določeno, da zavod izda odločbo o ugotovitvi preplačila, v kateri je določen znesek preplačila in način, po katerem mu bo preplačilo povrnjeno. Pritožba zoper odločbo iz 3. odstavka 275. člena ne zadrži izvršitve. V tem primeru gre torej za specialno določbo, ki posebej za področje pokojninskega in invalidskega zavarovanja ureja način ter postopek v zvezi s povračilom preveč izplačanih zneskov. Glede vprašanja zastaranja pa je potrebno uporabiti določbe Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl., v nadaljevanju: OZ). V 1. odstavku 347. člena OZ je določeno, da terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve) zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, bodisi da gre za stranske občasne terjatve, kot je terjatev obresti, ali pa za takšne občasne terjatve, s katerimi se črpa sama pravica, kot je terjatev preživljanja. Za odločitev v zadevi je torej bistven odgovor na vprašanje, ali je zastaranje potrebno računati od izdaje prvostopenjske odločbe o ugotovitvi preplačila in 30-dnevnega izpolnitvenega roka, kot je to odločil toženec v izpodbijani odločbi, ali pa je potrebno upoštevati datum, ko je postala odločba dokončna, kot to uveljavlja tožnik v tožbi oziroma kot to izhaja iz pritožbenih navedb.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je s tem v zvezi potrebno izhajati iz določbe 4. odstavka 275. člena ZPIZ-1, kjer je izrecno določeno, da pritožba zoper odločbo iz 3. odstavka, torej zoper odločbo o ugotovitvi preplačila, ne zadrži izvršitve. V tem primeru torej ni odločilno, kdaj je ta odločba postala dokončna, temveč je odločilen datum izvršljivosti odločbe. Tudi Zakon o splošnem upravnem postopku v 2. odstavku 282. člena določa, kdaj postane odločba organa prve stopnje izvršljiva. Med drugim lahko postane izvršljiva v primeru, ko se vroči stranki, če pritožba ne zadrži izvršitve (3. točka 2. odstavka 282. člena ZUP). Ravno tak primer pa je določen v 275. členu ZPIZ-1, kot je ustrezno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Sklicevanje na določbo 2. odstavka 262. člena ZPIZ-1 za rešitev sporne zadeve torej ne pride v poštev, kajti omenjena določba se nanaša na odločanje o pravicah iz obveznega zavarovanja. Torej le v primeru, ko je na primer odločeno o pravici na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije invalidnosti, se taka odločba izvrši, ko postane dokončna v upravnem postopku. Predmet odločanja v sporni zadevi pa ni bila pravica iz invalidskega zavarovanja, temveč je toženec odločal o ugotovitvi preplačila in pa o načinu, po katerem mu bo preplačilo povrnjeno. Torej tudi glede vprašanja zastaranja je odločilna izdaja prvostopenjske odločbe toženca o ugotovitvi preplačila, ne pa vprašanje, kdaj je ta odločba postala dokončna. Glede na navedeno so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Sodišče prve stopnje pa je utemeljeno zavrglo tožbo tudi v delu, ki se nanaša na odpravo prvostopenjske odločbe toženca št. … z dne 9. 2. 2005. Gre namreč za prvostopenjsko odločbo toženca, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno z že citirano sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 1043/2005 z dne 22. 9. 2006. Nenazadnje tudi sam tožnik v pritožbi navaja, da je bila odločba z dne 9. 2. 2005 zgolj pomotoma navedena. Tudi glede zavrženja tožbe v delu, ki se nanaša na ustavitev davčne izvršbe, pritožbeno sodišče soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da odločitev o ustavitvi upravne izvršbe ne sodi v sodno pristojnost, kar pomeni, da v tem primeru ne gre za socialni spor. Sodišče je zato utemeljeno tožbo tudi v tem delu zavrglo.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške pritožbe.