Jedro

Bistvo inkriminacije kaznivega dejanja oviranja pravosodnih in drugih državnih organov iz prvega odstavka 286. člena KZ-1 „kdor z namenom, da bi v predkazenskem postopku vplival na zbiranje obvestil, uporabi zoper drugega fizično silo, grožnjo ali ustrahovanje, mu ponuja ali daje nedovoljene koristi“, je mišljeno za primere, ko se grožnja nanaša na organe odkrivanja in pregona v zvezi s storitvijo kaznivih dejanj, torej na tistega, ki v predkazenskem postopku zbira obvestila, to pa so po ZKP praviloma policisti. Z nedovoljenim vplivanjem se že v fazi zbiranja obvestil od občanov lahko povsem onemogoči uspeh preiskovanja kaznivega dejanja in odkrivanja osumljencev.

Kot možni konkretni oškodovanec se pri tej izvršitveni obliki lahko pojavijo le tiste osebe, ki so po zakonu pristojne zbirati obvestila v predkazenskem postopku, to pa v konkretnem primeru ne moreta biti obtoženčeva družinska člana, katerima je obtoženec grozil, zato da bi umaknila svoji kazenski ovadbi. V konkretnem opisu dejanja se niti ne zatrjuje, da bi grožnje obtoženec naslavljal na policijo. Dejanje, kot je opisano, razen v abstraktnem delu, predstavlja le del izvršitvenih ravnanj kaznivega dejanja po prvem odstavku 191. člena KZ-1.

Izrek

Pritožbi zagovornice obtoženega A. A. se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v odločbah o krivdi, pravni opredelitvi in kazenski sankciji tako, da se dejanja, opisana v točkah 1, 2 in 3 pravno opredelijo kot kaznivo dejanje po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Obtoženemu A. A. se po prvem odstavku 191. člena KZ-1 izreče kazen 2 (dve) leti in 4 (štiri) mesece zapora.

Sicer se pritožba obtoženčeve zagovornice zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj: pod točko 1) kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, pod točko 2) kaznivega dejanja grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1 in pod točko 3) kaznivega dejanja oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po prvem odstavku 286. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje mu je določilo kazen eno leto in tri mesece zapora, za drugo kaznivo dejanje je določilo kazen pet mesecev zapora, za tretje kaznivo dejanje je določilo kazen eno leto zapora ter mu nato po pravilih o steku izreklo enotno kazen dve leti in šest mesecev zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je v izrečeno kazen zapora obtožencu vštelo čas pridržanja oziroma pripora od 9. 8. 2016 od 11.20 ure dalje. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obtožencu naložilo v plačilo potrebne izdatke in nagrado pooblaščenke oškodovanke, po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku 97. člena ZKP je odločilo, da potrebni izdatki in nagrada zagovornice po uradni dolžnosti bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožila obtoženčeva zagovornica iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakonika in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah. Predlagala je, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno, naj mu izreče milejšo kazensko sankcijo.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Po preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti po prvem odstavku 383. člena ZKP in v okviru pritožbenih razlogov, je pritožbeno sodišče presodilo, da niso podane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pa sodišče prve stopnje nepravilno pravno opredelilo kazniva dejanja v izpodbijani sodbi in s tem kršilo kazenski zakon po 4. točki 372. člena ZKP. Drugih kršitev kazenskega zakona, na katere je dolžno paziti pritožbeno sodišče in ki jih zatrjuje tudi zagovornica v pritožbi, pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

5. Zagovornica s pritožbo neutemeljeno zatrjuje, da je bil obtoženec v kritičnem obdobju, ki je pod obtožbo, ob storitvi protipravnega dejanja neprišteven. Zmotno zatrjuje, da tak zaključek izhaja iz izvedenih dokazov, pri čemer v pritožbi citira izpovedbe zaslišanih prič B. B., C. C. in D. D. o obtoženčevi zlorabi alkohola in pogostosti njegove opitosti ter količini zaužite alkoholne pijače v obdobju, ki je pod obtožbo. Res je B. B. pojasnila, da je obtoženec prekomerno in čedalje bolj užival alkohol v zadnjih treh do štirih letih, po 24 pločevink piva ter dva litra vina dnevno, da ne ve, če je bil obtoženec v zadnjih letih sploh kakšen dan trezen, da se z njim ni bilo mogoče pogovoriti, da težko reče, ali je vedel, kaj dela ali ne, enostavno je govoril, kaj to „lapa“; da je C. C. izpovedal, da obtoženec popije 12 piv na dan in dva litra vina in da mu je celo sam kupoval pijačo, da je bil mir; ter da je D. D. potrdila, da je bil po njeni oceni obtoženec vinjen ob vsem opisanem, vedno več in zadnje tedne se je stanje celo poslabšalo, ker je nekaj momljal sam sebi, da kakšen mesec je bil tak, da ga sploh nisi več razumel, več pa je bil že kakšni dve leti. Izpovedbe prič v citiranem delu je upoštevala v izvedenskem mnenju tudi v kazenskem postopku postavljena izvedenka za psihiatrijo dr. E. E., ki pa ni ugotovila obtoženčeve neprištevnosti v obravnavanem obdobju, in ta ne izhaja iz njenega izvedenskega mnenja, kar zagovornica s pritožbo neutemeljeno zatrjuje.

6. Zagovornica iztrgano iz konteksta v pritožbi citira posamezne navedbe, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja in se nanašajo na obtoženčeve težave s pozornostjo, perservacije, upočasnjeno govorico, potrebo po posameznih podvprašanjih in usmerjanju razgovora z obtožencem, o njegovem preteklem zdravljenju povezanem z alkoholom, hospitalizacijami zaradi alkoholnega bledeža v letih 1995 in 2000, o poslabšanju zdravstvenega stanja obtoženca v obdobju od januarja 2016 do 7. 8. 2016, da so ga v času hospitalizacije v februarju in tudi avgustu leta 2016 opisovali kot upočasnjenega, slabše odzivnega in porumenelega, kar je znak odpovedovanja jeter, v posledici se v krvi poviša amonijak, ki je toksičen za možgane in se razvije klinična slika, ki jo imenujejo hepatična encefalopatija in jo sestavljajo naslednji znaki in simptomi: motnje zavesti, motorični nemir in vznemirjenost, lahko krči, sledi zaspanost, neodzivnost, apatičnost, dezorientacija, motnje govora; ter da je bil obtoženec v obravnavanem obdobju redno pod vplivom alkohola, ki pa ga je zaradi odpovedovanja jeter potreboval bistveno manj kot prej.

7. Zagovornica v pritožbi na podlagi pravkar navedenih ugotovitev sodne izvedenke, ki so po njenem v sodbi v celoti zanemarjene, zaključuje, da je bil obtoženec v času storitve kaznivega dejanja zaradi kombinacije alkohola in posledic hude bolezni ciroze jeter neprišteven, ker ni mogel razumeti pomena svojega dejanja niti ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja, zato ne more biti kriv. Uveljavlja tudi precejšnje nasprotje med nosilnimi argumenti sodbe in vsebino zapisnikov o izpovedbah v postopku ter izvedenskim mnenjem sodne izvedenke za medicino, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Kot že uvodoma navedeno, pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka, tudi v pritožbi zatrjevana tako imenovana protispisnost med razlogi sodbe in podatki spisa ni podana. Ta kršitev je podana samo, če gre za precejšnjo protispisnost in če se nanaša na kakšno odločilno, pravno relevantno dejstvo. Če sodišče pravilno navaja in razlaga vsebino dokaza, iz nje pa napravi nepravilen sklep, da je neko odločilno dejstvo dokazano ali da ni dokazano, ne gre za protispisnost, temveč za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno povzelo vsebino izvedenih dokazov, tudi izpovedbe v pritožbi navedenih treh prič in izvedenskega mnenja. Pravilno je razlagalo vsebino navedenih dokazov, seveda ne tako izolirano, kot je to storila zagovornica v pritožbi, ampak je vse dokaze ocenilo celovito, vsakega posamezno in v medsebojni povezavi ter na tej podlagi napravilo pravilen sklep, da je pri obtožencu podana odvisnost od alkohola, prisotna je tudi narcistična osebnostna motnja. Obtoženec je nedvomno bil dvakrat hospitaliziran zaradi zdravstvenih težav z jetri, vendar pa zagovornica ne upošteva, da sta izvid in mnenje izvedenke psihiatrinje obsežnejša, bolj celovita tako v pisnem kot v ustnem delu ob zaslišanju izvedenke na glavni obravnavi in ne dopuščata sklepa o obtoženčevi neprištevnosti v času storitve kaznivega dejanja. Izvedenka je nedvomno ugotovila, da je bil obtoženec v kritičnem času redno pod vplivom alkohola, da pa je dejanja, ki jih je izvajal, razumel, na kar je sklepala, ker je šlo za enaka nasilna dejanja (nasilno vedenje) in za enake razloge (doseči nadzor nad svojci in njihovo služenje, ki mu pripada) ter da je bila razumska presoja lastnega ravnanja in samoobvladovanja nekoliko ovirana – tako s strani alkohola kot tudi s strani osebnostnih značilnosti. Na obtoženčevo zmožnost samoobvladovanja sta pomembno vplivala dva dejavnika, prvi je deloval ugodno, saj je bil telesno šibkejši in je ostalo večinoma pri besedah, drugi dejavnik pa je deloval v neugodno smer – alkoholiziranost je zmanjšala nadzor nad impulzi. Alkohol namreč oslabi samokritičnost, poveča drznost in lahkomiselnost. Izrecno se je izvedenka opredelila do vpliva alkohola na obtoženčevo vedenje, čeprav podatkov o stopnji alkoholiziranosti v času storitve očitanih dejanj ni imela, je pa zaradi dekompenzirane jetrne ciroze potreboval za opijanje bistveno manj alkohola in je bil prej opit. Pri obtožencu je ugotovila vrsto simptomov dolgoletne in pogubne odvisnosti od alkohola, da obtoženec zanika to odvisnost, zdravljenje odvisnosti pa bi bilo najpomembnejše. Pri obtožencu je ugotovila narcistično osebnostno motnjo, ker gre za osebnostne poteze, ki so poudarjene in mišljenje ter čustvovanje in vedenje odstopa od družbenih norm. Posamezniki z osebnostno motnjo se družbenim normam in okolici ne prilagajajo, okolico prilagajajo svojim potrebam, pri obtožencu pa so prisotni številni simptomi in znaki narcistične osebnostne motnje, zlasti so značilne miselne distorzije, po katerih je upravičen do razpolaganja z drugimi, neupoštevanje drugih (ne upošteva žene in sina, ne upošteva prepovedi približevanja) in nezmožnost sprejeti povratno negativno podobo v sebi. Narcistična osebnostna motnja mu preprečuje vpogled in konstruktivno soočanje z vsemi težavami, na katere naleti, najbolj pogubna pa je bila prav odvisnost od alkohola. Ugotovila je, da ima obtoženec posamezne simptome organske duševne motnje, med njimi je najpomembnejša perseveracija, to je ponavljanje besed, stavkov. Upočasnjen govor in dolgoveznost sta prav tako znaka organske možganske okvare. Vendar pri obtožencu ni našla duševnih motenj, ki so lažje dostopne psihiatričnemu zdravljenju, izključila je alkoholno halucinozo (nima halucinacij), blodnjavo motnjo (nima blodenj), depresivno motnjo (ni depresiven).

9. Navedeno je povzeto iz pisnega psihiatričnega izvedenskega mnenja in pri pregledu tega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da se navedba iz pritožbe o upočasnjeni govorici in podvprašanjih ter usmerjanju razgovora nanaša na psihični status obtoženca, ki ga je zaznala izvedenka v času razgovora z obtožencem. Nadaljnji citat povzet v pritožbi o telesnih in duševnih motnjah, zaradi katerih je potreboval zdravljenje in so bile povezane z alkoholom, je izvedenka zapisala v delu, v katerem je povzemala zdravstveno dokumentacijo, ki jo je pridobila in se nanaša tudi na dve hospitalizaciji v letu 2016 v februarju in avgustu. V izvidu in mnenju pisnega psihiatričnega mnenja je povzeta klinična slika obtoženca v času dveh hospitalizacij, torej samo februarja in avgusta leta 2016. V izvidu in mnenju je izvedenka ugotovila zlorabo alkohola, na kar se nanaša tudi v pritožbi povzet del stavka in sicer, da je bil v obdobju med januarjem 2016 do 7. 8. 2016 obtoženec redno pod vplivom alkohola, ki pa ga je zaradi odpovedovanja jeter potreboval bistveno manj kot prej. Vendar pa zagovornica ne povzame tudi nadaljevanja tega stavka in sicer, da je zaradi slabega počutja obtoženec izražal zahteve do domačih in bil zaradi nezadovoljstva zaradi neposlušnosti domačih do njih še bolj nestrpen. Dogajanja med 5. in 7. avgustom 2016 so zgolj eskalacija prejšnjega vedenja.

10. Izvedenka je bila zaslišana na glavni obravnavi, kjer je ustno dopolnila pisno izvedensko mnenje. Ponovno je zelo natančno pojasnila, na podlagi česa je ugotovila obstoj narcistične osebnostne motnje pri obtožencu, kako se ta izraža, kakšen vpliv ima nanj zloraba alkohola, njegovo nekritičnost do odvisnosti od alkohola, izrecno je izpostavila, da obtoženec uporablja nasilje zato, da doseže, kar se je namenil doseči in ne zaradi tega, ker bi na primer izgubil nadzor nad seboj v stanju alkoholiziranosti. Pri obtožencu je ugotovila instrumentalno pogojeno nasilje, samo do ljudi, s katerimi živi v družinskem okolju. Za narcistično osebnostno motnjo je značilno, da človek meni, da je center sveta in so drugi ljudje okrog njega na svetu zato, da izpolnjujejo njegovo življenje, pri čemer ti ljudje zanj nimajo svojega življenja in nimajo svojih čustev in nimajo svojih potreb. Obtoženec za vse težave krivi ženo in je pri njemu uporaba verbalnega in fizičnega nasilja instrumentalna, torej zato, da doseže, kar hoče. Izrecno vprašana, ali se je obtoženec zavedal vsega in ali je hotel narediti, kar je počel, torej ko je izvajal nasilje nad oškodovanko ali pa uničeval predmete po stanovanju, je izvedenka pojasnila, da se zaveda, da je oškodovanko bolelo in da je bila prestrašena, vendar je njemu to normalno, ona si to po njegovem zasluži, tako je po njegovem prav. Kar se tiče obtoženčevih zdravstvenih težav je ugotovila hospitalizacijo v februarju 2016 zaradi dekompenzirane jetrne ciroze, ko je bilo dejansko ogroženo obtoženčevo zdravje. Zaradi tega je bila njegova notranja stiska še večja, zaradi tega je bil bolj razjarjen v sebi, tudi brez nekega zunanjega posebnega prožilca. Njegova sposobnost soočanja z življenjskimi problemi je bila že sicer zmanjšana, začutil je pešanje zdravja, vse večjo stisko pa je reševal na način, ki je skladen z nacistično osebnostno motnjo.

11. Izvedenka se je opredelila tudi do obtoženčevega alkoholizma v tem obdobju in navedla, da je bil dvakrat v bolnišnici, ko je imel obdobje, ko se ni spomnil vsega in je bil njegov spomin meglen, medtem pa je v vmesnem času redno obiskoval svojega izbranega splošnega zdravnika z namenom, da mu oskrbuje rano na nogi, hodil je na preveze in bival doma, da je bila dvakrat prisotna alkoholna encefalopatija zaradi odpovedi jeter, to pa ob dveh hospitalizacijah, da pa večkrat se to ni ponavljalo. Ker če bi se takšno stanje ponovilo, ne bi minilo samo od sebe in bi bilo potrebno iti do zdravnika. Alkohol je v obtožencu sprostil neke zavore, ni pa v stanju alkoholiziranosti izgubljal nadzora nad seboj. Izvedenka je ugotovila določene znake organske možganske okvare, kot posledico dolgoletnega pitja alkohola, vendar ni našla tako hude okvare, da se on ne bi mogel pogovarjati, je pa zaznala perservacijo, to je ponavljanje določenih besed ali stavkov, iz česar je sklepala na prisotno možgansko okvaro. Vendar pa to pri obtožencu vpliva bolj na nesposobnost naučiti se nekih novih paradigem, da pa alkohol in te posledice na možganih na njegovo zavest in voljo niso vplivale.

12. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da je pritožbena trditev, da je izvedenka ugotovila obtoženčevo neprištevnost v obravnavanem obdobju, netočna. Zaključek o obtoženčevi prištevnosti v izpodbijani sodbi je pravilen. Sodišče prve stopnje je, opirajoč se na izvedensko mnenje zaključilo, da je obtoženec vsa svoja dejanja razumel in je bila razumska presoja njegovega ravnanja in samoobvladovanja nekoliko ovirana zaradi alkohola in tudi zaradi njegovih osebnih značilnosti, vendar ne bistveno, da se je torej zavedal svojih dejanj in jih tudi hotel storiti na škodo obeh oškodovancev in mu je torej očitano kaznivo dejanje dokazano tudi v subjektivnem delu. Drugih ugotovitev o odločilnih dejstvih zagovornica s pritožbo izrecno ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da so bila odločilna dejstva o obtoženčevem ravnanju, ki so navedena v opisu kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe pod točkami 1, 2 in 3, dokazana in pravilno in popolno ugotovljena, iz njih pa je jasno razviden in tudi zatrjevan podrejen položaj, v katerega je s svojim ravnanjem spravljal obtoženec oba oškodovanca, ki sta se mu vedno znova podrejala in se počutila zaradi obtoženčevega ravnanja prestrašena in ogrožena, saj je bil do obeh tudi v preteklosti že večkrat nasilen.

13. Je pa delno utemeljena pritožba zagovornice, da je sodišče prve stopnje obtoženčeva ravnanja nepravilno pravno opredelilo kot tri različna kazniva dejanja, nasilje v družini, grožnje in oviranja pravosodnih in drugih državnih organov (prvi odstavek 191. člena, drugi odstavek 135. člena in prvi odstavek 286. člena KZ-1). Zagovornica utemeljeno izpostavlja časovno obdobje, v katerem so bila storjena vsa obtoženčeva dejanja in da ni dopustno ločeno kaznovanje posameznih groženj, ki izhajajo iz opisa dejanja v točkah 2 in 3 izreka izpodbijane sodbe.

14. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je obtoženec z vsemi konkretno opisanimi ravnanji storil le eno kaznivo dejanje nasilje v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 na škodo svoje zakonske partnerke B. B. in sina C. C. Obtoženec je izvajal nasilje zoper dva družinska člana na naslovu bivanja in po telefonu in po presoji pritožbenega sodišča dejstvo, da jima je grozil večkrat tudi med 5. 8. 2016 in 9. 8. 2016 ter v postopku sprejema v zavod za prestajanje kazni zapora ter od 4. 6. 2016 do 7. 8. 2016, ne razmejuje teh groženj od vseh preostalih, ki jih je nanju naslavljal v obdobju od januarja 2016 do 7. 8. 2016, saj jima je grozil večkrat, vsakič z neposrednim napadom na življenje in telo, neposredno doma, pa tudi po telefonu. Obtoženec jima je grozil skoraj vsakodnevno, večkrat in nazadnje še iz pripora. Vsa dejanja so po presoji pritožbenega sodišča časovno povezana, nanašajo se na ista oškodovanca, obtoženčeva družinska člana, oba je z grožnjami ustrahoval, narava očitanih dejanj je istovrstna, primerljive intenzivnosti, zoper partnerko je izvrševal tudi fizično in psihično nasilje (jo pretepal in žalil) in jo preganjal iz skupnega bivališča, ter je oba v družinski skupnosti spravljal v podrejen položaj, kar bo podrobneje pojasnjeno še v nadaljevanju te odločbe.

15. Kaznivo dejanje nasilje v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 stori, kdor v družinski skupnosti z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugače boleče ali ponižujoče ravna, ga z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja iz skupnega prebivališča ali mu omejuje svobodo gibanja, ga zalezuje, ga prisiljuje k delu ali opuščanju dela ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravlja v skupnosti v podrejen položaj. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 194/2009 z dne 3. 9. 2009 zavzelo stališče, da besedna zveza „spravlja v podrejen položaj“ ni ena od alternativno navedenih oblih izvršitvenih dejanj in da tudi ne gre za posledico, vezano samo na izvršitveno ravnanje, ki predstavlja prisiljevanje k delu ali k opuščanju dela. Zakonski znak spravljanja v podrejen položaj je povezano z vsemi posameznimi izvršitvenimi dejanji in mora biti v obtožnem aktu opisana taka posledica, če na njen nastanek ni mogoče sklepati že iz dejstev, s katerimi je opredeljeno ravnanje storilca. V navedeni sodbi je Vrhovno sodišče zavzelo še stališče, da besedne zveze „spravljanje v podrejen položaj“ ni mogoče razumeti zgolj kot neko ciljno ravnanje, s katerim si ena oseba podreja drugo tako, da ta upošteva njeno voljo oziroma zahteve, ampak tudi ravnanje, ko izvajanje nasilja žrtev spravi v ponižujoč, inferioren položaj oziroma položaj, ko postane žrtev objekt izvajanja nasilja, ki se mu niti ne more izogniti. Žrtev ne ravna več kot svoboden človek, ampak se zmeraj podreja drugemu. Takšen položaj storilec ustvari, ko pri žrtvah povzroči nemoč, strah, vznemirjanje in podobno večje intenzivnosti in trajanja.

16. Sodišče druge stopnje je glede na konkreten opis kaznivega dejanja v vseh točkah v izreku izpodbijane sodbe in glede na ugotovljeno dejansko stanje v sodbi, ki je skladno z opisom, presodilo, da so takšne posledice, kot jih navaja Vrhovno sodišče v navedeni sodbi, vsebovane tudi v opisu konkretnega obtoženčevega ravnanja v izreku izpodbijane sodbe.

17. Iz opisa v točki 1 izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je obtoženec od januarja 2016 do 7. 8. 2016 v ... na naslovu bivanja svoji zakonski partnerki skoraj vsakodnevno v pijanem stanju grozil, da jo bo ubil, jo žalil, da je koza, prasica, svinja ter jo večkrat tudi udaril oziroma klofnil, zaradi česar se je počutila prestrašeno in ogroženo in je večkrat v strahu za svoje življenje zapustila stanovanje ter bivala v kleti; v začetku leta 2016 je vzel iz omarice izvijač, si konico nastavil na grlo, pri tem pa je oškodovanki zagrozil z besedami: „Glej, kaj ti bom naredil!“, prav tako ji je večkrat zagrozil, da jo bo ubil, jo žalil, da ni nič vredna, zaradi njegovega ravnanja pa je večkrat v strahu za svoje življenje zapustila stanovanje; dne 3. 6. 2016 je zaradi njegovega nasilnega vedenja ponovno prestrašena zapustila stanovanje in prebila noč v kleti, obtoženec pa je razbil njen računalnik, ter zagrozil, da bo s plinsko bombo zažgal stanovanje.

18. V opisu v točki 2 je navedeno, da je obtoženec v času med 5. 8. 2016 in 9. 8. 2016 v ... na naslovu bivanja in po telefonu sinu in zakonski partnerki večkrat zagrozil, da ju bo ubil in sicer s sekiro najprej partnerko, potem pa še sebe ter da bo s plinsko jeklenko razneslo njihovo stanovanje; dne 9. 8. 2016 v postopku sprejema v zavodu za prestajanje kazni zapora pa je sinu po telefonu dvakrat zagrozil z besedami: „Čim se vrnem, ste gotovi!“, zaradi česar sta bila sin in partnerka v strahu za svoje življenje in sta se počutila močno ogroženo, saj je bil do obeh v preteklosti že večkrat nasilen.

19. Iz 3. točke opisa v izreku izpodbijane sodbe izhaja, da je obtoženec v času od 4. 6. 2016 do 7. 8. 2016 v ... sinu in partnerki večkrat zagrozil, da bo najprej s sekiro ubil partnerko, nato pa še sebe, v kolikor ne bosta umaknila svojih prijav zoper njega ter na ta način poskušal vplivati na zbiranje obvestil v predkazenskem postopku oziroma prisiliti sina in partnerko, da bi opustila oziroma umaknila kazenski ovadbi zoper njega.

20. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo dejanje storjeno od januarja 2016 do 7. 8. 2016, drugo dejanje od 5. 8. do 9. 8. 2016, tretje dejanje pa v času od 4. 6. do 7. 8. 2016. Obtoženec je svoje nasilje, žalitve in grdo ravnanje ter pretepanje oškodovanke izvajal v skupnem domu, kjer je grozil njej in svojemu sinu z neposrednim napadom na njuno življenje in telo, grožnje je podkrepil na ta način, da je v enem primeru sebi nastavil konico izvijača na grlo in oškodovanki zagrozil, „glej, kaj ti bom naredil“, obema je grozil s sekiro, tudi, da bo s plinsko jeklenko zažgal oziroma raznesel njihovo skupno stanovanje, grozil pa jima je tudi zato, ker ju je skušal prisiliti, da bi umaknila podani kazenski ovadbi zoper njega. Prav ima zagovornica, da groženj, navedenih v točki 2 in 3 izreka izpodbijane sodbe ni mogoče obravnavati ločeno. Objekt obsojenčevega nasilja sta bila njegova najožja družinska člana, iz izvedeniškega mnenja izvedenke psihiatrične stroke pa izhaja, da je pri obsojencu prisotna narcistična osebnostna motnja, pa tudi odvisnost od alkohola ter da obtoženec uporablja verbalno in fizično nasilje zato, da doseže, kar se je namenil doseči in da je njegovo nasilje izrazito usmerjeno samo do ljudi, s katerimi živi v družinskem okolju, zato je ocenila kot izredno koristno, da se je oškodovanka pred obtoženčevim nasiljem in zaradi lastne varnosti pred njim umikala iz doma v klet, kjer je večkrat preživela noč, kar sta potrdila obtoženčeva partnerica in njegov sin, zaslišana kot priči. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je oškodovanka večkrat umikala iz stanovanja, da je tavala po mestu, šla k sosedom in prenočila marsikatero noč v kleti in je bila zaradi ravnanja obtoženca nedvomno v podrejenem položaju, saj je morala prenašati njegovo psihično in fizično nasilje in se mu podrejati tako, da sploh ni mogla več funkcionirati niti doma niti v službi. Nasilje je izvrševal tudi zoper sina, ki je bil prav tako objekt obtoženčevega nasilja in sin je celo socialno pomoč, ki jo je sam dobival, porabil za nakup očetovih alkoholnih pijač, samo da je bil pri hiši mir. Oba sta se obtoženca bala, nikoli nista vedela, kaj bo dejansko naredil, pred njim nista bila varna ne podnevi ne ponoči. Oba sta verjela, da je svoje grožnje sposoben uresničiti, bil je že zoper oba v preteklosti nasilen, kar je potrdila tudi zaslišana priča D. D., oškodovančevo dekle. Sodišče je ugotovilo, da je obtoženec s takšnim svojim ravnanjem oba oškodovanca spravljal v skupnosti v podrejen položaj in sta bila oba zaradi njegovega ravnanja v strahu za svoje življenje in sta se počutila zelo ogrožena. To konkretno ogroženost in nevarnost za njuno življenje pa je v izvedeniškem mnenju ugotovila tudi izvedenka. V družini so bili nedvomno porušeni normalni medsebojni odnosi, zaradi obtoženčevega ravnanja oškodovanca nista imela v lastnem domu več občutka varnosti, bila sta prestrašena, vedno znova sta se podrejala obtožencu in bila žrtev njegovega nasilja. Vsa ta dejstva, ki izhajajo iz opisa vseh ravnanj v izreku izpodbijane sodbe in so bila ugotovljena z izvedenimi dokazi ter jih je ugotovilo tudi sodišče v razlogih izpodbijane sodbe, nedvomno narekujejo sklep, da je pravilna pravna opredelitev vseh obtožencu očitanih ravnanj, da je izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja nasilje v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Z grožnjami, opisanimi pod točko 3, ki so bile uperjene zoper oba oškodovanca, je obtoženec glede na opis kaznivega dejanja in izvedene dokaze poskušal vplivati na oba oškodovanca, da bi opustila oziroma umaknila kazenski ovadbi zoper njega. Grožnje so bile namenjene le njima, medtem ko je bistvo inkriminacije kaznivega dejanja oviranja pravosodnih in drugih državnih organov iz prvega odstavka 286. člena KZ-1 „kdor z namenom, da bi v predkazenskem postopku vplival na zbiranje obvestil, uporabi zoper drugega fizično silo, grožnjo ali ustrahovanje, mu ponuja ali daje nedovoljene koristi“, mišljeno za primere, ko se grožnja nanaša na organe odkrivanja in pregona v zvezi s storitvijo kaznivih dejanj, torej na tistega, ki v predkazenskem postopku zbira obvestila, to pa so po ZKP praviloma policisti. Z nedovoljenim vplivanjem se že v fazi zbiranja obvestil od občanov lahko povsem onemogoči uspeh preiskovanja kaznivega dejanja in odkrivanja osumljencev. Po presoji pritožbenega sodišča se kot možni konkretni oškodovanec pri tej izvršitveni obliki lahko pojavijo le tiste osebe, ki so po zakonu pristojne zbirati obvestila v predkazenskem postopku, to pa v konkretnem primeru ne moreta biti obtoženčeva zakonska partnerka in sin, katerima je obtoženec grozil, zato da bi umaknila svoji kazenski ovadbi. V konkretnem opisu dejanja v točki 3 se niti ne zatrjuje, da bi te grožnje obtoženec naslavljal na policijo. Pritožbeno sodišče je pri pravni presoji tega ravnanja upoštevalo tudi, da je kaznivo dejanje oviranje pravosodnih in drugih državnih organov po prvem odstavku 286. člena KZ-1 umeščeno v 28. poglavje, kjer so navedena kazniva dejanja zoper pravosodje in je torej tudi objekt kazenskopravnega varstva pri tem kaznivem dejanju in pri kaznivem dejanju nasilja v družini različen in se ne prekrivata. Z zatrjevanjem v opisu, kaj je želel obtoženec z grožnjami obema oškodovancema doseči, to je umik kazenske ovadbe, je pojasnjen le motiv obtoženca, ni pa s tem konkretiziran zakonski znak vplivanja na drugega pri zbiranju obvestil v predkazenskem postopku. Dejanje kot je opisano v konkretnem delu v točki 3 izreka izpodbijane sodbe, razen v abstraktnem delu, zato predstavlja le del izvršitvenih ravnanj kaznivega dejanja po prvem odstavku 191. člena KZ-1. 21. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornice delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o krivdi in pravni opredelitvi spremenilo tako, da je obtožencu očitana ravnanja pravno opredelilo kot kaznivo dejanje po prvem odstavku 191. člena KZ-1. 22. V posledici te odločitve je obtožencu na novo izreklo kazensko sankcijo po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Za to kaznivo dejanje je predpisana kazen zapora do petih let. Pritožbeno sodišče je obtožencu izreklo zaporno kazen, ker se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je pravična in primerna kazenska sankcija za obtoženca le kazen zapora. Pri tem je pritožbeno sodišče upoštevalo, da sankcija opominjevalne narave kljub obtoženčevi nekaznovanosti ne prihaja v poštev. Obtoženec je nasilje zoper oba oškodovanca v družinski skupnosti izvrševal daljši čas, v skupnem domu, po telefonu, tudi iz pripora, kršil je predhodno izrečeni ukrep prepovedi približanja oškodovanki, kombinacija narcistično osebnostne motnje in nekritična zloraba alkohola ob ugotovljeni hudi odvisnosti od alkohola po mnenju izvedenke predstavlja konkretno nevarnost, da bi obtoženec z istovrstnimi in tudi hujšimi kaznivimi dejanji nadaljeval, da bi uresničil grožnje, in izvedel, kot je navedla, izbris družine, torej razširjen samomor. Obtoženca zdravstveno stanje ni oviralo pri izvrševanju kaznivega dejanja, do svoje odvisnosti od alkohola je popolnoma nekritičen, nepripravljen zdraviti se in vzdrževati abstinenco, kar vpliva na poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja. Pritožbena trditev, da obtoženec ni nevaren za okolico, je v direktnem nasprotju z ugotovitvami v izpodbijani sodbi, pa čeprav je star in hudo bolan, in tudi ni res, da fizičnega nasilja ni sposoben izvesti. Tudi ne drži, da je alkohol ključni dejavnik, zaradi katerega je prišlo do obravnavanega kaznivega dejanja, saj to ne izhaja iz izvedenskega mnenja. Izvedenka je izrecno ugotovila, da alkohol le sprosti zavore pri obtožencu, da pa je ključni dejavnik, ki vpliva na obtoženčevo ravnanje, ugotovljena narcistična osebnostna motnja. Obtoženec se poslužuje nasilja zato, da pri oškodovancema doseže, kar želi. Kaznivo dejanje je storil z direktnim naklepom in v prištevnem stanju. Pri odmeri kazni je pritožbeno sodišče upoštevalo obteževalne in olajševalne okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, izrecno tudi časovno obdobje izvajanega nasilja proti dvema družinskima članoma, ki se je stopnjevalo in z njim ni prenehal niti potem, ko je bil obtoženec že priprt. Zagovornica v pritožbi izpostavlja obtoženčevo zdravstveno stanje, ki ga tudi pritožbeno sodišče ni spregledalo pri izbiri in odmeri kazenske sankcije, vendar pa je upoštevalo tudi mnenje izvedenke psihiatrične stroke, da v zaporu obtoženčevo zdravje ne bo ogroženo, nasprotno, abstinenca mu bo koristila, tam pa ima tudi zagotovljeno ustrezno zdravstveno oskrbo, pa tudi, da je klub zdravstvenim težavam zmožen uresničiti dejanja s katerimi grozi oškodovancema.

23. Zagovornica v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da je obtoženec izvršil kazniva dejanja v hudo opitem stanju, ko ni bil sposoben kontrolirati svojega vedenja, ker so se pri njem pojavljale miselne perservacije (ponavljanje besed in stavkov). Te miselne perservacije se niso pojavljale ves čas, predvsem pa je to posledica uživanja alkohola, nikakor pa to ne pomeni, da ni bil sposoben kontrolirati svojega vedenja. Na ravni ugibanja ostaja pritožbena trditev, da obtoženec fizičnega nasilja ni sposoben izvesti. Izvedenka je, kot že rečeno, čemur je sledilo tudi sodišče prve stopnje, ugotovila, da je obtoženec zelo nevaren za oba oškodovanca ravno zaradi svoje narcistične osebnostne motnje in usmerjenosti njegove agresije na družinska člana. Zagovornica trdi, da višina s sodbo sodišča prve stopnje izrečene enotne zaporne kazni odstopa od sodne prakse, pri tem citira odločbi višjega sodišča v Ljubljani II Kp 39419/2014 z dne 14. 4. 2016 in III Kp 45922/2014 z dne 30. 4. 2015. Zatrjuje, da se sodišča največkrat za takšna kazniva dejanja odločajo za izrek pogojne kazni, v najhujših primerih, kamor pa obravnavani ne sodi po mnenju zagovornice, do pol leta zapora. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so te pritožbene navedbe pavšalne, obravnavana izpostavljena primera iz sodne prakse sta pritožbenemu sodišču znana in nista primerljiva z obravnavano zadevo, predvsem pa glede na vse zgoraj ugotovljene okoliščine, povezane s težo kaznivega dejanja, obtoženčevo krivdo, načinom izvršitve, številom oškodovanih družinskih članov in različnimi izvršitvenimi oblikami storjenega kaznivega dejanja, ter obtoženčevimi osebnostnimi značilnosti in odvisnostjo od alkohola, do katere je nekritičen, pogojna obsodba za obtoženca ne prihaja v poštev, glede na navedeno pa tudi ne krajša zaporna kazen, kot jo je izreklo pritožbeno sodišče. V izrečeno kazen se bo skladno z nespremenjeno odločbo v izpodbijani sodbi vštel čas pridržanja oziroma pripora od 9. 8. 2016 od 11.20 ure dalje.

24. Po navedenem je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi zagovornice, kot izhaja iz izreka te sodbe, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.