Jedro

Pri storitvi kaznivega dejanja po prvem odstavku 286. člena KZ-1 torej ne gre le za vplivanje na uradne osebe (nedovoljeno vplivanje nanje je inkriminirano v drugem odstavku 286. člena KZ-1), temveč v prvi vrsti za nedovoljeno vplivanje na osebe, od katerih se v predkazenskem postopku zbirajo podatki oziroma obvestila.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je višje sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršilo določbo prvega odstavka 286. člena Kazenskega zakonika, v zvezi s 1. točko 372. člena Zakona o kazenskem postopku.

Obrazložitev

A. 1. Obsojeni M. B. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 32267/2016 z dne 24. 10. 2016 spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1 in oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po prvem odstavku 286. člena KZ-1. Sodišče mu je po pravilih o steku izreklo enotno kazen dve leti in šest mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas pridržanja oziroma pripora. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati potrebne stroške in nagrado pooblaščenke oškodovanke, sicer pa ga je oprostilo plačila drugih stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo III Kp 32267/2016 z dne 18. 1. 2017 pritožbi obsojenčeve zagovornice delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbah o krivdi, pravni opredelitvi in kazenski sankciji spremenilo tako, da se kazniva dejanja opisana v točkah 1., 2. in 3. izreka sodbe sodišča prve stopnje pravno opredelijo kot kaznivo dejanje po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Zaradi spremembe pravne opredelitve kaznivih dejanj je pritožbeno sodišče obsojencu izreklo kazen dve leti in štiri mesece zapora. V preostalem je pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec Hinko Jenull, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve določb prvega odstavka 286. člena KZ-1, na način iz 1. točke 372. člena, v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V obrazložitvi zahteve trdi, da je materialnopravno zmotno stališče pritožbenega sodišča, ki je vsa obsojencu očitana kazniva dejanja pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Odločitev pritožbenega sodišča izpodbija v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po prvem odstavku 286. člena KZ-1, opisano v 3. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje. Meni, da to obsojenčevo ravnanje izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja oviranja pravosodnih in drugih državnih organov iz prvega odstavka 286. člena KZ-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugotovi očitano kršitev kazenskega zakona, ne da bi poseglo v pravnomočno sodbo, ker je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v obsojenčevo škodo.

3. Z zahtevo za varstvo zakonitosti so bili obsojenec in njegovi zagovorniki seznanjeni. Slednji so v odgovoru na zahtevo navedli, da je šlo v konkretnem primeru za eno kaznivo dejanje, ker se obsojenčeva ravnanja nanašajo na enako časovno obdobje in ista oškodovanca, zato njegovih ravnanj ni mogoče obravnavati ločeno. Poudarjajo še, da je obsojenec zasledoval zgolj en cilj, to je spravljanje družinskih članov v podrejen položaj, ter da z grožnjami, usmerjenimi k umiku prijav, ni vplival na ženo in sina, saj zoper njega nista umaknila kazenske ovadbe.

B.

4. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija odločitev višjega sodišča, da obsojencu očitano ravnanje, opisano pod 3. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, izgubi svojo samostojnost ter postane del (enega) kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Bistvo vložene zahteve za varstvo zakonitosti je v trditvi, da nedovoljeno vplivanje na zbiranje obvestil ne zajema izključno oseb, ki so pristojne zbirati obvestila v predkazenskem postopku, temveč zajema vse osebe, katerim storilec z namenom vplivanja na zbiranje obvestil grozi, jih ustrahuje, ali jim ponuja ali daje nedovoljene koristi, torej vključuje tudi „neuradne osebe“.

5. V konkretnem primeru je bil obsojenec s sodbo sodišča prve stopnje spoznan za krivega storitve treh kaznivih dejanj. Pod točko 1. izreka sodbe sodišča prve stopnje se mu je očitalo, da je svoji zunajzakonski partnerki I. B. skoraj vsakodnevno v pijanem stanju grozil, da jo bo ubil, jo žalil da je koza, prasica, svinja ter jo večkrat tudi udaril oziroma klofnil, zaradi česar se je počutila prestrašeno in ogroženo ter je v strahu za svojo življenje zapuščala stanovanje in bivala v kleti; v začetku leta 2016 je obsojenec vzel iz omarice izvijač, si konico nastavil na grlo, pri tem pa oškodovanki zagrozil z besedami: „Glej, kaj ti bom naredil!“, prav tako ji je večkrat zagrozil, da jo bo ubil, jo žalil, da ni nič vredna, zaradi njegovega ravnanja pa je večkrat v strahu za svoje življenje zapustila stanovanje; dne 3. 6. 2016 je zaradi njegovega nasilnega vedenja ponovno prestrašena zapustila stanovanje in prebila noč v kleti, obsojenec pa je razbil njen računalnik, ter ji zagrozil, da bo s plinsko bombo zažgal stanovanje.

6. Pod točko 2. izreka sodbe sodišča prve stopnje je bil obsojenec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1, ker je v času od 5. 8. 2016 do 9. 8. 2016 sinu L. B. in zunajzakonski partnerki I. B. večkrat zagrozil, da jo bo ubil, in sicer s sekiro najprej I. B., potem pa še sebe, ter da bo s plinsko jeklenko „raznesel“ njuno stanovanje, dne 9. 8. 2016, v postopku sprejema v Zavod za prestajanje kazni zapora na Povšetovi v Ljubljani, pa je sinu po telefonu dvakrat zagrozil z besedami: „Čim se vrnem, ste gotovi!“, zaradi česar sta bila sin in zunajzakonska partnerka v strahu za svoje življenje in sta se počutila močno ogroženo, saj je bil obsojenec do obeh v preteklosti že večkrat nasilen.

7. Pod točko 3. izreka sodbe sodišča prve stopnje pa se je obsojencu očitalo, da je z namenom, da bi v predkazenskem postopku vplival na zbiranje obvestil, uporabil zoper drugega grožnjo in ustrahovanje s tem, da je v času od 4. 6. 2016 do 7. 8. 2016 v Ljubljani L. B. in I. B. večkrat zagrozil, da bo najprej s sekiro ubil I. B., nato pa še sebe, če ne bosta umaknila svojih prijav zoper njega, ter na ta način poskušal vplivati na zbiranje obvestil v predkazenskem postopku, oziroma prisiliti L. in I. B., da bi opustila oziroma umaknila kazenski ovadbi zoper njega, s čimer je storil kaznivo dejanja oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po prvem odstavku 286. člena KZ-1. 8. Iz razlogov pritožbenega sodišča (13. do 20. točka obrazložitve sodbe) je razvidno, da je obsojenec z vsemi tremi očitanimi ravnanji oškodovanko in oškodovanca spravil v podrejen položaj, s svojim ravnanjem pa je izpolnil zakonske znake (enega) kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. V zvezi s kaznivim dejanjem oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po prvem odstavku 286. člena KZ-1, opisanem pod 3. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče presodilo, da so pri tem kaznivem dejanju „možni konkretni oškodovanci le tiste osebe, ki so po zakonu pristojne zbirati obvestila v predkazenskem postopku, to pa v konkretnem primeru ne moreta biti obdolženčeva zunajzakonska partnerka in njegov sin, katerima je obdolženec grozil, zato da bi umaknila svoji kazenski ovadbi.“ Višje sodišče je poudarilo še, da se v opisu kaznivega dejanja po prvem odstavku 286. člena KZ-1 obsojencu ne očita, da je grožnje naslavljal na policijo, zato (tudi to dejanje) prestavlja le del izvršitvenih ravnanj kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. 9. Kaznivo dejanje oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po prvem odstavku 286. člena KZ-1 stori, kdor z namenom, da bi v sodnem ali upravnem postopku ali v postopku parlamentarne preiskave ali v postopku pred Komisijo za preprečevanje korupcije vplival na pričanje ali izvajanje dokazov ali kdor z namenom, da bi v predkazenskem postopku vplival na zbiranje obvestil, uporabi zoper drugega fizično silo, grožnjo ali ustrahovanje, mu ponuja ali daje nedovoljene koristi.

10. Kaznivo dejanje po drugem odstavku tega člena pa stori, kdor z namenom, da bi vplival na opravljanje uradnih dolžnosti uradnih oseb v pravosodju, v organih odkrivanja in pregona v zvezi s kazenskim postopkom, uporabi zoper uradno osebo fizično silo, grožnjo ali ustrahovanje.

11. Izvršitveno ravnanje po prvem odstavku tega člena se nanaša na storilčevo uporabo fizične sile, grožnje ali ustrahovanja ali ponujanja ali dejanja nedovoljene koristi pričam ali drugim udeležencem v postopkih pri izvajanju dokazov. Izvršitveno dejanje po drugem odstavku tega člena pa zajema storilčevo vplivanje na uradne osebe v pravosodju oziroma v organih odkrivanja in pregona v zvezi s kazenskim postopkom. Storilec tudi pri tem izvršitvenem načinu za doseganje svojega namena uporabi fizično silo, grožnjo ali ustrahovanje.1

12. Upoštevaje zakonsko dikcijo prvega odstavka 286. člena KZ-1 ter konkretni opis kaznivega dejanja, ki se je obsojencu očitalo pod 3. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, je treba pritrditi vložniku zahteve, da je pritožbeno sodišče s spremembo pravne opredelitve kaznivega dejanja oviranja pravosodnih in drugih državnih organov v kaznivo dejanje nasilja v družini, kršilo določbo prvega odstavka 286. člena KZ-1. 13. Kot je razvidno že z jezikovne razlage določbe prvega odstavka 286. člena KZ-1, izvršitveni načini tega kaznivega dejanja ne zajemajo zgolj oseb, ki so pristojne zbirati obvestila v predkazenskem postopku, temveč zajema vplivanje na vse osebe, od katerih se pričakuje kakršnokoli informacijo o kaznivem dejanju ali njegovem storilcu. Pri storitvi kaznivega dejanja po prvem odstavku 286. člena KZ-1 torej ne gre le za vplivanje na uradne osebe (nedovoljeno vplivanje nanje je inkriminirano v drugem odstavku 286. člena KZ-1), temveč v prvi vrsti za nedovoljeno vplivanje na osebe, od katerih se v predkazenskem postopku zbirajo podatki oziroma obvestila. Odločilna za obstoj kaznivega dejanja zato ni lastnost naslovljenca, na katerega storilec nedovoljeno vpliva, temveč okoliščina, da gre za zbiranje obvestil v okviru predkazenskega postopka, pri čemer je storilčevo ravnanje usmerjeno prav v preprečitev uspeha tega opravila. Povedano drugače; nedovoljeno vplivanje se ne nanaša le na osebe, ki so po zakonu pristojne zbirati podatke, temveč predvsem na osebe, od katerih se ti podatki zbirajo.

14. Takšna razlaga je podprta tudi z namensko in zgodovinsko razlagalno metodo. Iz zakonodajnega gradiva k Zakonu o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1B)2, ki je z dopolnitvijo prvega odstavka 286. člena KZ-1 razširil objekt kazenskopravnega varstva tega kaznivega dejanja tudi na zbiranje obvestil v predkazenskem postopku, je razvidno, da je zakonodajalec nameraval z novimi izvršitvenim načinom omogočiti tudi pregon in kaznovanje storilcev, ki poskušajo nedovoljeno vplivati na zbiranje obvestil (od posameznikov ali pravnih oseb) v predkazenskem postopku. Iz zakonodajnega gradiva je še razvidno, da je bistvo tega kaznivega dejanja v učinkovitem delovanju pravosodja, ki mora v ta namen zagotoviti oziroma poskrbeti za učinkovito varstvo oškodovanca, kar pa ni le v interesu oškodovanca, temveč tudi v interesu pravosodnih in drugih državnih organov in s tem pravosodnega sistema kot celote.

15. V konkretnem primeru se je obsojencu očitalo, da je z namenom, da bi onemogočil uspeh preiskovanja kaznivega dejanja v predkazenskem postopku večkrat grozil svoji zunajzakonski partnerki in sinu, s čimer je želel doseči, da umakneta kazenski ovadbi zoper njega. Takšnega ravnanja ni mogoče zajeti s kaznivim dejanjem nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, temveč ga je treba pravno opredeliti kot kaznivo dejanje oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po prvem odstavku 286. člena KZ-1. C.

16. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodilo, vendar je glede na to, da je zahteva vložena v obsojenčevo škodo, uveljavljeno kršitev zakona le ugotovilo, ne da bi poseglo v pravnomočno odločbo (drugi odstavek 426. člena ZKP).

1 Deisinger M. (2017), Kazenski zakonik 2017. Posebni del: s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Poslovna založba MB, Maribor, stran 648-650. 2 Glej Poročevalec državnega zbora z dne 3. 6. 2011, tiskano EVA: 2010-2011-0006.