Jedro

Ugotovitve prvostopenjskega sodišča v zamudni sodbi o zaključku zdravljenja tožena stranka v pritožbi ne more več izpodbijati z navedbo novih dejstev, ki naj bi kazala na njeno nepravilnost.

Izrek

I. Pritožbi tožene in tožeče stranke se zavrneta.

II. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je toženi stranki naložilo plačilo 8.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sta vložili pritožbo obe stranki. Tožeča stranka se pritožuje zlasti zaradi višine odškodnine. Tožena stranka se pritožuje zato, ker meni, da v bolj zahtevni zadevi za povrnitev škode, kot je bila ta, zamudna sodba sploh ne bi bila smela biti izdana. Ugovarja zastaranje. Poleg tega se pritožuje tudi zaradi višine odškodnine.

3. Pritožbi sta neutemeljeni.

4. Če stranka ne odgovori na tožbo, izda sodišče zamudno sodbo (1. odstavek 318. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 kasnejšimi spremembami; 73/2007-UPB3, 45/2008-ZArbit; v nadaljevanju: ZPP). ZPP ne dela nobenih izjem za zahtevke zaradi civilnega delikta. Takšna izjema niti ni potrebna. Če tožena stranka ne zanika dejstev, štejejo dejstva za priznana (2. odstavek 214. člena ZPP). Sodišče vzame tožbene trditve kot dejansko podlago svoje odločitve. Takšna je ustaljena sodna praksa že vsaj od leta 2004 naprej (prim. odločbo VS RS, opr. št. II Ips 493/2003 z navedbo še starejše sodne odločbe in literature). Prvostopenjsko sodišče je ravnalo pravilno, ker je izdalo sodbo na temelju navedb tožeče stranke. Takšno ravnanje seveda ne pomeni kršitve določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja tožena stranka, temveč prav nasprotno, njegovo pravilno uporabo.

5. Tožeča stranka je uveljavljala odškodninski zahtevek zaradi v pretepu dne 06. 03. 2006 povzročene nepremoženjske škode (1. odstavek 131. in 1. odstavek 179. člena OZ). Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je zdravljenje potekalo do 20. 06. 2007. Tožbo je tožeča stranka vložila 19. 04. 2010. Tožena stranka je šele v pritožbi navajala dejstva, ki naj bi kazala na nepravilnost ugotovitve o zaključku zdravljenja in ugovarjala zastaranje.

6. Ugovor zastaranja je neutemeljen. Za zastaranje odškodninskih terjatev se velja 1. odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, 32/2004 in 40/2007; v nadaljevanju: OZ). Po njem zastara terjatev v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za povzročitelja škode. Terjatev pa sicer zastara najkasneje v petih letih od nastanka škode (2. odstavek 352. člena OZ). Škoda pa po ustaljeni sodni praksi nastane, ko je zdravljenje zaključeno. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča o zaključku zdravljenja tožena stranka v pritožbi ne more več izpodbijati z navedbo novih dejstev, ki naj bi kazala na njeno nepravilnost. Zamudna sodba se namreč ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odst. 338. čl. ZPP). Glede na to, da je bilo zdravljenje zaključeno 20. 06. 2007, tožba pa vložena 19. 04. 2010, sam škodni dogodek pa v letu 2006, je očitno, da zastaranje ni nastopilo.

7. Kolikor se tožeča stranka pritožuje, da sodišče ni ugotovilo, da intenzivnost in trajanje bolečin ni ugotovilo, nima prav. Zadošča že, da si prebere sodbo prvostopenjskega sodišča na str. 5, 3. odstavek.

8. Pritožbeno sodišče se glede dejanskih ugotovitev v zvezi z odškodnino, sklicuje na prvostopenjsko sodbo in jih ne bo posebej navajalo.

9. Tožeča stranka se je pritožila tudi zato, ker je prvostopenjsko sodišče v sodbi navedlo, da ni zatrjevala, da je zaradi skaženosti po dogodku trpela duševne bolečine. Tožeča stranka meni, da je ustrezne navedbe podala. Očitek tožeče stranke je utemeljen. Vendar pa je prvostopenjsko sodišče tožnikove navedbe upoštevalo v okviru odškodnine za nevšečnosti med zdravljenjem. Protislovje v sodbi, ki ga očita tožeča stranka sicer obstaja, vendar je sodbo kljub temu mogoče preizkusiti in ni šlo v škodo tožeči stranki. Pravilno pa je prvostopenjsko sodišče odločilo, da za začasno skaženost obraza ni mogoče zahtevati odškodnine zaradi skaženosti. Prav tako je rahla ukrivljenost nosa zgolj estetska motnja manjšega obsega, za katerega mu ne gre odškodnina.

10. Obe stranki sta se pritožili tudi zaradi višine odškodnine. Pritožbeno sodišče meni, da je bila odmerjena pravilno. Pri odmeri odškodnine mora sodišče sicer odmeriti odškodnino glede na škodo v konkretnem primeru, vendar pa mora pri tem upoštevati tudi dosedanjo sodno prakso, to je odmero odškodnine v podobnih primerih. Sodišče si je pri preizkusu pravilnosti odmere odškodnine pomagalo s v knjigi Berger Škrkove "Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo" (Ljubljana 2010) objavljenimi primeri. V zvezi s strahom je tako upoštevalo primere na str. 243, 247 in 255, v zvezi s telesnimi bolečinami in nevšečnostmi primere na str. 243, 244, 247 in 249, v zvezi z zmanjšanjem življenjske aktivnosti pa primere na str. 246, 248, 250 in 253. Glede na navedene sodne primere se je odločilo, da je bila odškodnina za zmanjšanje življenjske aktivnosti odmerjena previsoko, za strah pa prenizko. Vendar pa je bila celoten znesek odškodnine za nastalo škodo primeren.

11. Tožeča stranka je vložila pritožbo tudi zato, ker sodišče ni odločilo o povrnitvi stroškov postopka, čeprav so bili priglašeni. Pritožba je tudi v tem delu neutemeljena. Če sodišče namreč ne odloči o zahtevku za povrnitev stroškov postopka, lahko stranka zahteva, da se sodba dopolni (325. člen ZPP). Da se ta določba uporablja tudi, če se s sodbo ne odloči zgolj o zahtevku za povrnitev stroškov postopka, je razvidno iz 4. odstavka 326. člena ZPP. Stranka pa ne more uspeti s pritožbo zoper samo sodbo, saj je odpravi opisane vrste napake namenjen prav postopek za izdajo dopolnilne sodbe.

12. Neutemeljeni pritožbi sta bili zavrnjeni na temelju 1. odstavka 351. člena ZPP.

13. Pravni temelj za povrnitev stroškov od nasprotne stranke obstaja v ZPP le, če stranka v postopku s pritožbo uspe (1. odstavek 154. člena ZPP). Če pa stranka v pravdnem postopku ne uspe, povrnitve stroškov od nasprotne stranke ne more zahtevati. Ker v tej zadevi pritožnika nista uspela, morata torej nositi vsak svoje stroške.