Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožniku plačati 11.046,12 EUR odškodnine s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in 2.392,26 EUR pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbam tožnika in toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odškodnino znižalo za 139,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2005 in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. V ostalem delu je pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Poudarja, da je prisojena odškodnina prenizka in ob tem skoraj dobesedno prepiše svoje pritožbene navedbe, ki se nanašajo na trajanje in intenzivnost bolečin in neugodnosti med zdravljenjem in na duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti. Meni, da bi mu morali sodišči prisoditi celotno vtoževano odškodnino iz teh naslovov in se ob tem sklicuje na zadevo II Ips 942/93. Sodišču druge stopnje tožnik iz istega revizijskega razloga očita tudi, da je zmotno stališče, da ni podlage za valorizacijo zavarovalne vsote pri AO plus zavarovanju. Prav tako je po tožnikovem mnenju zmotno stališče pritožbenega sodišča, da je treba znesek že izplačanega nespornega dela odškodnine valorizirati. Predlaga, naj sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Priglaša tudi stroške.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S pravnomočno sodbo je ugotovljeno, da je tožnik 7. 6. 2002 utrpel večfragmentni odprti zlom leve golenice, udarno razpočne rane na levi nadlahti in levi podlahti z odrgninami na levi podlahti ter udarec v prsni koš sprednje strani, kar predstavlja zelo hude poškodbe. Višina odmerjene odškodnine temelji na dejstvih, ki izhajajo iz zaslišanja tožnika, izvedenskega mnenja dr. Vinka Pavlovčiča in medicinske dokumentacije. Revizijskega poskusa prikazati večji obseg škode, kot je ugotovljeno v sodbah obeh sodišč, revizijsko sodišče zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni obravnavalo.

7. Glede očitka zmotnega stališča v zvezi z valorizacijo zavarovalne vsote tožnik nima prav in je stališče sodišča druge stopnje pravilno. Zavarovanje po pogojih AO plus je prostovoljno zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb. Res ga ni mogoče skleniti samostojno, ker gre za dodatno zavarovanje k "osnovnemu zavarovanju", to je zavarovanju avtomobilske odgovornosti, sklenjenemu pri isti zavarovalnici. Vendar to njegove prostovoljne narave ne spreminja(1). Tožena stranka odgovarja le do nominalne višine zavarovalne vsote, kot je določena v pogodbi.

8. Revizijski očitek glede napačnega upoštevanja valorizacije že plačanega zneska je neutemeljen. Ustaljeno sodišče sodne prakse(2) tega sodišča terja, da se pred ali med pravdo plačani zneski akontacije od odmerjene odškodnine odštejejo v valoriziranih zneskih. Sodišče denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo odmeri po cenah v času izdaje sodne odločbe, pri ugotavljanju pravičnega denarnega zneska, ki ga je tožena stranka po odločbi sodišča dolžna plačati tožniku, pa mora upoštevati tudi okoliščine, ki so nastale po povzročitvi škode in pred izdajo odločbe (drugi odstavek 168. člena v zvezi s 169. členom Obligacijskega zakonika). Ker je bila v obravnavanem primeru realna vrednost zneska odškodnine, ki ga je tožena stranka izplačala marca 2006, v času izdaje sodne odločbe v aprilu 2008 drugačna kot v času plačila, je bilo sodišče dolžno ta znesek najprej valorizirati, to je izraziti v višini njegove realne vrednosti v času izdaje sodbe, in ga šele nato odšteti od zneska v postopku ugotovljene pravične denarne odškodnine.

9. Revizijsko sodišče je prisojeno odškodnino v obravnavani zadevi primerjalo s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih in ugotovilo, da primerjava potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo(3). Višina odmerjene odškodnine je materialnopravno pravilna in ne gre za zatrjevani odstop od sodne prakse vrhovnega sodišča. Zadeva II Ips 942/93, na katero se sklicuje tožnik, ni primerna, saj je šlo za hujše posledice poškodbe. Poškodovanec je v navedenem primeru zaradi poškodbe postal invalid I. kategorije, poleg tega je revizijsko sodišče odločalo le o reviziji tožeče stranke in tako presojalo le, ali je odškodnina odmerjena prenizko, ne pa tudi, ali je morda odmerjena previsoko.

10. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Tako Vrhovno sodišče RS v odločbah II Ips 754/2006 in II Ips 294/2006. Op. št. (2): Glej II Ips 692/2005, II Ips 435/2007, II Ips 597/2008, II Ips 704/2008 in II Ips 234/2007. Op. št. (3): Primerljive so zlasti zadeve II Ips 227/2006, II Ips 631/2004, II Ips 25/95, II Ips 544/2005 in II Ips 478/2005.