Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Ker gre za prostovoljno pogodbeno zavarovanje, kjer je višina zavarovalne vsote in s tem zavarovalnega kritja odvisna izključno od volje pogodbenih strank, tožnik ni upravičen do valorizacije zavarovalne vsote.

Sodišče prve stopnje mora valorizirati zneske, ki jih je toženka že izplačala na račun odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Toženkini pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se odškodnina, ki jo toženka dolguje tožniku, zniža za 139,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.10.2005 do plačila in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

Toženkina pritožba v preostalem delu, tožnikova pritožba pa v celoti, se zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo po spremembi in delnem umiku tožbe razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 11.046,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti 2.392,26 EUR pravdnih stroškov z obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Obe pravdni stranki sta se pravočasno pritožili. Sklicujeta se na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata razveljavitev sodbe, podrejeno pa njeno spremembo, tožnik takšno, da mu bo prisojeno še 6.590,05 EUR odškodnine z obrestmi in stroški, toženka pa takšno, da bo prisojena odškodnina znižana ob upoštevanju njenih plačil v valorizirani višini.

Tožnik meni, da je prisojena odškodnina glede na ugotovljeno dejansko stanje bistveno prenizka. V pritožbi ponovno našteva poškodbe, ki jih je utrpel. Sklicuje se na izvedensko mnenje o telesnih bolečinah in nevšečnostih, ki jih je moral prestati med zdravljenjem. Poudarja, da še vedno trpi občasne lahke telesne bolečine in jih bo trpel tudi v prihodnje. Opozarja na izvedensko mnenje o zmanjšanju svojih življenjskih aktivnosti zaradi posledic poškodbe in na svoje s tem povezane duševne bolečine. Sklicuje se na ustavno načelo enakosti pred zakonom in na sodno prakso, ki v podobnih primerih prisoja višje odškodnine. Izrecno omenja sodbo v zadevi II Ips 942/93, kjer je oškodovanec prejel za telesne bolečine in nevšečnosti odškodnino v vrednosti 33-ih povprečnih plač, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa odškodnino v vrednosti 58-ih povprečnih plač. Ker je izvedenec potrdil, da gre pri tožniku za hudo skaženost, bi mu sodišče moralo prisoditi celotno zahtevano odškodnino. Od zneska za potne stroške v zvezi z zdravljenjem je zmotno odštelo 37,44 EUR za prevoženih 144 km zaradi tožnikovih obiskov pri osebnem zdravniku. Poleg tega ni bilo odločeno o valorizaciji zavarovalne vsote, kot je zahteval tožnik. Ker je prisojena odškodnina prenizka, se tožnik pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka.

Toženka meni, da je prisojena odškodnina previsoka glede na ugotovitve in mnenje izvedenca ter sodno prakso v podobnih primerih. Tožnikove težave s hrbtenico niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, za katerega odgovarja toženka, ampak so posledica obrabe. Že izplačana odškodnina je zato povsem primerna. Pri odmeri odškodnine za skaženost je sodišče premalo upoštevalo tožnikovo starost in spol ter dejstvo, da so tožnikove brazgotine pretežno pokrite z obleko. Predvsem pa sodišče ni valoriziralo toženkinih delnih plačil. Do tega toženkinega predloga se v sodbi sploh ni predelilo. Toženka pa se pritožuje tudi zoper odmero pravdnih stroškov, saj je bil tožnikov uspeh nižji od 50 %, kot ga je upoštevalo sodišče. Tožnik je odgovoril na toženkino pritožbo in predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da toženka ni pravočasno zahtevala valorizacije delnih izplačil, saj je to storila šele po prvem naroku za glavno obravnavo.

Tožnikova pritožba ni utemeljena, toženkina pritožba pa je delno utemeljena.

Pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka je ostal v tožnikovi pritožbi povsem neobrazložen. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijano sodbo preizkusilo le glede tistih kršitev te vrste, na katere mora v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07-UPB3) paziti po uradni dolžnosti, vendar teh v postopku na prvi stopnji ni bilo. Tudi toženkin pritožbeni očitek v tej smeri je zgrešen. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi resda ni opredelilo do toženkine zahteve za valorizacijo njenih delnih izplačil, vendar zaradi te opustitve toženkina pravica do obravnavanja pred sodiščem ni bila niti delno okrnjena. Valorizacija je namreč stvar pravilne uporabe materialnega prava, na katero pa mora sodišče druge stopnje v vsakem primeru paziti po uradni dolžnosti.

Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni podan. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo vsa odločilna dejstva, ki vplivajo na višino odškodnine, tudi tista, ki jih pravdni stranki ponavljata v svojih pritožbah. O ugotovljenem obsegu tožnikove škode je v izpodbijani sodbi navedlo jasne in izčrpne razloge, ki temeljijo na tožnikovi izpovedi in izvedenskem mnenju. V okviru odškodnine za potne stroške, ki so tožniku nastali v zvezi z njegovim zdravljenjem, mu je prisodilo tudi povračilo za spornih 144 km, ki jih je tožnik prevozil zaradi kontrolnih zdravniških pregledov. Drugačna tožnikova pritožbena trditev je očitno protispisna. Tudi toženka brez potrebe opozarja na dejstvo, da tožnikove težave s hrbtenico niso v vzročni zvezi z nezgodo, saj sodišče prve stopnje to dejstvo v izpodbijani sodbi izrecno ugotavlja.

Pač pa je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo delno zmotno uporabilo materialno pravo. Ugotovljenim okoliščinam primera je pripisalo premajhno težo in zato tožniku prisodilo prenizko odškodnino, upoštevaje predpisana merila iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 97/07-UPB1). Poškodbe, ki jih je utrpel tožnik, so bile zelo hude, njihovo zdravljenje pa izjemno dolgotrajno (3 leta in 3 mesece), naporno in povezano s številnimi resnimi zapleti. Prestati je moral dve operaciji, štirikrat je bil hospitaliziran, tri leta si je pri hoji pomagal z berglami, podvreči se je moral številnim pregledom in preiskavam ter dolgotrajni fizikalni terapiji. Tudi ugotovljena stopnja in trajanje prestanih in bodočih telesnih bolečin opravičujeta višjo odškodnino, sploh ker bo tožnik občasne lahke bolečine v levi nogi trpel vse življenje. Posledice poškodb, ki jih kljub zdravljenju ni bilo mogoče odpraviti, po ugotovitvi sodišča prve stopnje v znatni meri zmanjšujejo tožnikovo življenjsko aktivnost. Tožnik zaradi omejene gibljivosti levega gležnja in levega palca na stopalu ter deformirane leve goleni ni več sposoben za hojo, daljšo od nekaj 100 m, in za nobeno športno dejavnost, z izjemo plavanja. Poleg tega ne more čepeti, klečati, hoditi po neravnem terenu in prenašati bremen, težjih od 5 kg, kar vse ga občutno ovira v vsakdanjem življenju in pri delu. Ker izboljšanja svojega zdravstvenega stanja ne more pričakovati, je jasno, da bo intenzivne duševne bolečine zaradi zmanjšanja svoje življenjske aktivnosti trpel tudi v prihodnje. Ob tem je treba upoštevati, da ga je nezgoda s svojimi posledicami prizadela na višku ustvarjalnih in življenjskih moči. Posledica poškodb pa je tudi spremenjen tožnikov videz. Zlasti tožnikova leva golen je po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje tako deformirana, da brez dvoma pomeni skaženost v objektivnem pomenu. Razumljivo je, da tožnik zaradi tega duševno trpi, ne glede na svojo starost in spol. Čeprav je spremembe mogoče zakriti z obleko, pa od tožnika vendarle ni mogoče pričakovati, da bo vedno in povsod skrival svojo zunanjost. Po presoji pritožbenega sodišča bi po navedenem pravična odškodnina za tožnikove sedanje in bodoče telesne bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem znašala 13.500,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 17.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi skaženosti 3.000,00 EUR, skupaj torej 33.500,00 EUR in ne samo 31.000,00 EUR, kot je ocenilo sodišče prve stopnje. Upoštevati je namreč treba tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki je v tem, da dobi oškodovanec pravično zadoščenje za svoje trpljenje. Še višja zahtevana odškodnina ne bi bila združljiva z njeno naravo in namenom. Odškodnina, ki jo v pritožbi za primerjavo ponuja tožnik, po višini znatno odstopa od odškodnin, prisojenih v drugih podobnih primerih. Poleg tega primerjava ni ustrezna, ker je v navedeni odškodninski zadevi revizijo vložila tožeča stranka, kar pomeni, da se je presoja revizijskega sodišča omejila na vprašanje, ali je bila prisojena odškodnina prenizka in ne tudi na oceno, ali je bila morebiti previsoka.

Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je zavarovalna vsota v času nastanka zavarovalnega primera znašala 8.000.000,00 SIT (33.383,41 EUR). Ker gre za prostovoljno pogodbeno zavarovanje, kjer je višina zavarovalne vsote in s tem zavarovalnega kritja odvisna izključno od volje pogodbenih strank, tožnik ni upravičen do valorizacije zavarovalne vsote. V takem primeru namreč zavarovalnica odgovarja le do nominalne višine zavarovalne vsote, kot je določena v pogodbi (glej sodbo II Ips 294/2006 z dne 9.10.2006).

Pač pa toženka utemeljeno ugovarja, da bi moralo sodišče prve stopnje valorizirati zneske, ki jih je že izplačala na račun odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožniku je namreč v ta namen 10.3.2006 nakazala 4.800.000,00 SIT. Z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha. Ker sodišče pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo upošteva vrednostna razmerja v času sojenja, mora ugotoviti tudi realno vrednost delnega plačila. Toženka je to zahtevala na prvem naroku za glavno obravnavo, poleg tega pa gre za pravilno uporabo materialnega prava, zato je brez podlage tožnikov očitek, da je bila toženkina zahteva prepozna. Upoštevaje javno dostopne podatke Statističnega urada Republike Slovenije o gibanju indeksov cen življenjskih potrebščin, ki se pri nas uporablja kot merilo inflacije (glej prilogo sodbe), znaša valorizirana vrednost toženkinega izplačila (4.800.000,00 SIT), na dan izdaje prve sodbe (22.4.2008) 22.233,35 EUR. K temu je treba prišteti, kar je toženka plačala na račun tožnikove premoženjske škode (112,08 EUR za potne stroške in 131,44 EUR za stroške zdravljenja v zdravilišču), ne pa tudi zneska 749,12 EUR za stroške izvedenca prim. dr. MK, ker teh zavarovalna vsota ne krije. Tako se pokaže, da je toženka za tožnikovo škodo že plačala skupaj 22.476,87 EUR. Kot navedeno, bi znašala pravična odškodnina za tožnikovo nepremoženjsko škodo 33.500,00 EUR, medtem ko njegova premoženjska škoda po sodbi prve stopnje znaša skupaj 319,68 EUR (188,24 EUR za potne stroške in 131,44 EUR za stroške zdravljenja v zdravilišču). Seštevek (33.819,68 EUR) presega zavarovalno vsoto (33.383,41 EUR), zato je tožnik upravičen do odškodnine le v vrednosti zavarovalne vsote. Glede na že plačani znesek (22.476,87 EUR) mu torej toženka dolguje še 10.906,54 EUR, kar za 139,58 EUR presega odškodnino, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje.

Potemtakem je treba toženkini pritožbi ugoditi, zato je sodišče druge stopnje na podlagi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino znižalo za 139,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.10.2005 dalje, ker je tudi v tem obsegu toženkina obveznost zaradi delnega plačila že ugasnila. Tožnikovo pritožbo pa je moralo zavrniti na podlagi 353. člena ZPP. Čeprav bi bil tožnik upravičen do višje odškodnine za nepremoženjsko škodo, kot je tista, ki jo je odmerilo sodišče prve stopnje, pa je zaradi valorizacije delnega plačila končni rezultat nižji.

Kadar pritožbeno sodišče spremeni prvo sodbo, mora v skladu z 2. odst. 165. člena ZPP odločiti o stroških vsega postopka. V obravnavanem primeru je bila sprememba po višini tako neznatna, da v odločitev o stroških prvostopenjskega sodišča, ki jo vsebuje izpodbijana sodba, ni treba posegati. Tudi sicer je toženka v svoji pritožbi oporekala le ugotovljenemu uspehu pravdnih strank v postopku, vendar je tega sodišče prave stopnje pravilno ocenilo ob upoštevanju vseh okoliščin primera in toženki v skladu z 2. odst. 154. člena ZPP utemeljeno naložilo povračilo polovice tožnikovih stroškov, ki jih je odmerilo na podlagi Odvetniške in Taksne tarife. Tudi toženkin uspeh v pritožbenem postopku je bil neznaten, saj doseženo znižanje odškodnine ne predstavlja niti 2 % prvotno prisojene odškodnine. Sodišče je zato na podlagi 2. odst. 154. člena ZPP odločilo, da mora toženka svoje pritožbene stroške kriti sama, medtem ko tožnik do povračila svojih pritožbenih stroškov ni upravičen, ker je s pritožbo propadel.