Jedro

Sodišče lahko razveže pogodbo o zaposlitvi tudi v primeru, ko delavec vztraja pri reintegracijskem zahtevku, če upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče (drugi odstavek 118. člena ZDR). V takem primeru je delodajalec tisti, ki mora take okoliščine in interese zatrjevati in tudi dokazati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik sam krije svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa tožene stranke, s katerima je bilo tožniku odpovedano delovno razmerje. Ugodilo je tudi reintegracijskemu in reparacijskim zahtevkom. Ugotovilo je, da je tožena stranka o sumu, da je tožnik kršil svoje delovne obveznosti, prvič zvedela dne 6. 2. 2006 z obvestilom nadrejenega delavca tožnika, zagotovo pa je za kršitve in storilca zvedela 12. 5. 2006, ko je izdala obdolžitev. Zato je zamudila 15 dnevni rok po drugem odstavku 110. člena ZDR in je odpoved nezakonita. Tožniku nadrejeni, zaslišan kot priča, ni videl nobenih zadržkov o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja, zato sodišče ni upoštevalo predloga tožene stranke za razvezo pogodbe o zaposlitvi na podlagi drugega odstavka 118. člena ZDR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Navaja, da v zapisniku o ustnem zagovoru dne 1. 9. 2006 ni ničesar, na kar bi bilo mogoče opreti ugotovitev, da se je šele na tem zagovoru izvedelo za kršitev in storilca. Tožnik se je na ustnem zagovoru skliceval na pisni zagovor, ki ga je podal 19. 5. 2006. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je ZDR v 110. členu pri določitvi subjektivnega roka uporabil termin „seznanitev z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved“ in ne na primer „izvedeti za kršitev in storilca“, kar pomeni, da mora biti delodajalec seznanjen tudi z vsebinskimi razlogi za odpoved, tudi z razlogi, ki mu jih predstavi delavec. To lahko stori delavec na zagovoru, ki mu ga delodajalec mora zagotoviti. To naj bi izhajalo tudi iz nekaterih primeroma navedenih odločitev Vrhovnega in pritožbenega sodišča. Napačna je tudi ugotovitev, sprejeta na podlagi izpovedbe priče, da ni pravne podlage za ugotovitev, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Predstojnik notranje organizacijske enotes (komandir PP) ne sme sprejeti odločitve, ki je po zakonu pridržana zgolj delodajalcu. Tako odločitev bi lahko sprejel le predstojnik organa, ki izvršuje pravice in dolžnosti delodajalca. Glede na tožniku očitana kazniva dejanja je za toženo stranko povsem nesprejemljivo, da bi tožnik še lahko izvajal policijska pooblastila in opravljal naloge policista.

4. Tožnik je na revizijo odgovoril in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji odločitvi upoštevalo sodišče druge stopnje.

8. Revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa tožena stranka sicer zatrjuje, vendar ga z ničemer ne obrazloži oziroma utemelji. Zato v tem delu revizijsko sodišče izpodbijane sodbe niti ni moglo preizkusiti.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Po določbi drugega odstavka 110. člena ZDR (v besedilu, ki ga je potrebno še uporabiti v tej zadevi) je lahko delodajalec v primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi v 15 dneh, odkar se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca. Kdaj je delodajalec zvedel za kršitev in storilca je dejansko vprašanje. Na dejanske ugotovitve nižjih sodišč v zvezi s tem pa je revizijsko sodišče vezano. In ker je dejanska ugotovitev obeh sodišč, da je tožena stranka za to zvedela najkasneje 12. 5. 2006, je odpoved dne 12. 9. 2006 evidentno prepozna. Zato je odločitev sodišča o nezakonitosti izredne odpovedi pravilna.

11. Tožena stranka napačno povzema določbe drugega odstavka 110. člena ZDR: subjektivni rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi krivdnega ravnanja delavca, ki ima znake kaznivega dejanja (prva alineja prvega odstavka 111. člena ZDR), začne teči od trenutka, ko se je izvedelo za kršitev in storilca, ne pa od trenutka seznanitve z razlogi za izredno odpoved.

12. Že sodišče druge stopnje je pravilno navedlo, da je v posameznih primerih sicer lahko tudi ustni zagovor pomemben ali odločilen kot trenutek, ko delodajalec izve za kršitve, ki so razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Toda iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč nedvomno izhaja, da v obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Tožnik je podal pisni zagovor 19. 5. 2006 (takoj po prejemu obvestila o uvedbi postopka in vabila na zagovor) in na zagovoru 1. 9. 2006 se je nanj le skliceval. Zakaj je bil zagovor opravljen (šele) 1. 9. 2006 in zakaj ob podanem pisnem zagovoru ni upoštevala vabila na zagovor za 22. 5. 2006, tožena stranka ni prepričljivo pojasnila.

13. Sodišče lahko razveže pogodbo o zaposlitvi tudi v primeru, ko delavec vztraja pri reintegracijskem zahtevku, če upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče (drugi odstavek 118. člena ZDR). V takem primeru je delodajalec tisti, ki mora take okoliščine in interese zatrjevati in tudi dokazati. Tožena stranka jih je sicer zatrjevala, ne pa tudi dokazala. Dokazi, ki jih je v zvezi s tem sama predlagala (zaslišanje tožniku nadrejenega delavca), so pokazali ravno nasprotno: kljub storjenim kršitvam je nadaljevanje delovnega razmerja še vedno mogoče. Drugih dokazov pa tožena stranka ni predlagala. Neutemeljeno je pri tem sklicevanje na to, da nadrejeni delavec ni delodajalec. To je sicer res, toda prav njegovo zaslišanje je delodajalec (neuspešno) ponudil kot edini dokaz, da obstojijo razlogi za uporabo drugega odstavka 118. člena ZDR.

14. Ker je glede na ugotovljeno dejansko stanje izpodbijana sodba materialno pravno pravilna in revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

15. Ker tožeča stranka z odgovorom na revizijo ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve, glede na določbo prvega odstavka 155. člena ZPP ni upravičena do povračila stroškov, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na revizijo.