Jedro

Iz zapisnika o zagovoru tožnika ne izhaja nobeno takšno dejstvo, ki bi omogočalo zaključek, da je tožena stranka šele na zagovoru izvedela za kršitev obveznosti iz delovnega razmerja in za storilca. Za kršitev in za storilca je izvedela že, ko je tožniku poslala obvestilo o uvedbi postopka odpovedi in vabilo na zagovor. Ker odpovedi ni podala v nadaljnjih petnajstih dneh, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 12. 9. 2006 in 25. 10. 2006, s katerima je bilo tožniku izredno odpovedano delovno razmerje (1. točka izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 12. 9. 2006, temveč je trajalo do 30. 11. 2006 ter da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku čas od 12. 9. 2006 do 30. 11. 2006 in ves čas eventualne brezposelnosti vpiše v delovno knjižico kot delovno dobo, ga za to obdobje prijavi v socialna zavarovanja in mu obračuna nadomestilo plače v višini, kot če bi delal ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec (3. točka izreka). Zavrnilo je tožnikov zahtevek za ugotovitev trajanja delovnega razmerja od 1. 12. 2006 dalje do poziva nazaj na delo oziroma za čas trajanja tožnikove zaposlitve pri drugem delodajalcu, kakor tudi zahtevek za obračun in izplačilo plač za to obdobje ter zahtevek za obračun in izplačilo plač v višini povprečja zadnjih treh izplačanih polnih mesečnih plač, kolikor to presega višino pripadajoče plače, ki bi jo tožnik prejel, če bi delal pri toženi stranki (4. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 612,38 EUR, v osmih dneh po pravnomočnosti te sodbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dneva plačila (5. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007). Sodišče prve stopnje naj bi zmotno štelo, da je tožena stranka zamudila 15-dnevni prekluzivni rok, v katerem bi morala podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri tem se je sodišče prve stopnje oprlo na datum, ko je komandir policijske postaje policijski upravi posredoval plačilne naloge, ki so bili sumljivi in ko se še ni vedelo niti ali je sploh kaj narobe oziroma ali gre za strokovne napake ali kaj drugega. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da se kazenski postopek in postopek izredne odpovedi o zaposlitvi dva različna, medsebojno neodvisna postopka, ki pa lahko obravnavata isti historični dogodek. V kolikor pa je sodišče prve stopnje postopek izredne odpovedi „vezalo“ na predkazenski postopek oziroma na čas pred njegovo uvedbo, bi pri tem moralo biti dosledno in upoštevati, da so vsa dejstva in okoliščine glede določenega kaznivega dejanja znana šele potem, ko je zoper osumljenca podana kazenska ovadba, kar se je v konkretnem primeru zgodilo 27. 9. 2006. Pritožba se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 236/2006 z dne 29. 2. 2006 o tem, da neformalnih razgovorov pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni mogoče enačiti z dolžnostjo delodajalca, da delavcu omogoči zagovor. Zaradi navedenega bi sodišče prve stopnje kot datum, ko se je delodajalec seznanil z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, moralo upoštevati zagovor z dne 1. 9. 2006. Tožena stranka opozarja na stališče dr. Janeza Novaka v prispevku Odpoved pogodbe o zaposlitvi v slovenski sodni praksi (Delavci in delodajalci št. 2-3/2006) o tem, da je zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi potrebno presojati na materialnopravni podlagi in le izjemoma z vidika postopka. Pritožba se nadalje sklicuje na stališče vrhovnega sodnika mag. I.R., da je delodajalcu treba priznati, da se lahko tudi na podlagi zagovora delavca seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in da bi se postavilo vprašanje smiselnosti zagovora, če bi sodišče že vnaprej zanikalo možnost vpliva zagovora na oblikovanje delodajalčeve odločitve o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka ni kršila določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002), saj te določno ne definirajo teka prekluzivnega roka, sodišče prve stopnje pa je svojo odločitev sprejelo na podlagi sodb, ki so se med seboj spet tako različne, da ne moremo govoriti o sodni praksi. Sodišče prve stopnje bi pri odločitvi o reintegracijskem zahtevku moralo upoštevati razloge, ki jih je tožena stranka navajala med postopkom in iz katerih izhajajo okoliščine, ki onemogočijo nadaljnje sodelovanje med tožnikom in toženo stranko. Kljub izpovedbi priče J.P., komandirja PP ... o tem, da priča nima zadržkov glede tega, da tožnik spet postane policist, bi sodišče prve stopnje ne smelo prezreti dejstva, da je bil tožnik v času, ko storil dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic po 3. odstavku 216. člena KZ, policist. S tem je storil dejanje, ki bi ga kot policist moral preprečevati oziroma preganjati. Policisti skrbijo za red in zakonitost, poklic policista zahteva posebno skrbnost pri delu, izostren čut za zakonitost in pravičnost, upoštevanje moralnih načel v službi in v zasebnem življenju. Dejanja, ki se očitajo tožniku, predstavljajo bistveno odstopanje od teh načel. Očitno je, da je glede na očitana kazniva dejanja za toženo stranko povsem nesprejemljivo, da bi tožnik še vedno lahko izvajal policijska pooblastila in preprečeval, odkrival in preiskoval kazniva dejanja, varoval življenje in premoženje ljudi, torej opravljal naloge, ki bi jih kot policist moral. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je nerazumljivo zakaj se tožena stranka v zvezi z vprašanjem, kdaj se je seznanila s kršitvijo, sklicuje na 27. 9. 2006, ko je bila podana kazenska ovadba, saj je obdolžitev pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi podala že 12. 5. 2006. To bi dokazovalo, da je tožena stranka ravnala v slabi veri, ko je pisno obdolžitev podala že 12. 5. 2006. Zagovor pred izredno odpovedo pogodbe o zaposlitvi je sicer pomemben, vendar pa smisel zagovora ni v tem, da bi delodajalec šele na njegovi podlagi dobil ustrezne dokaze za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka bi morala tudi v delovnopravnih sporih upoštevati, da vsak posameznik velja za nedolžnega, dokler mu ni dokazano nasprotno, oziroma dokler ni pravnomočno obsojen za storitev kaznivega dejanja. Tožena stranka z nobenim dokazom ni uspela omajati tožnikove nedolžnosti. Tožena stranka zgolj na podlagi špekulativnih grafoloških ocen zaključuje, da je tožnik storilec kaznivih dejanj, obenem pa je povsem neupravičeno spregledala izjave prič – policistov, ki so bili tožnikovi sodelavci. Tožena stranka tako ni imela nikakršne podlage za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, prav tako pa niso podane okoliščine, ki bi utemeljevale zavrnitev reintegracijskega zahtevka. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka sicer navaja, da se pritožuje zoper celotno prvostopenjsko sodbo, vendar dejansko ne more imeti pravnega interesa za izpodbijanje zavrnilnega dela sodbe sodišča prve stopnje. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 350. člena ZPP štelo, da se tožena stranka pritožuje le zoper ugodilni del izpodbijane sodbe.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih ni uporabilo pravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva, od katerih je odvisna odločitev o tem, ali je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala znotraj prekluzivnega 15-dnevnega roka, odkar se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka za kršitev in storilca izvedela vsaj 12. 5. 2006, ko je generalni direktor policije tožnika obvestil o uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V tem obvestilu je bilo natančno navedeno, kakšne kršitve, ki imajo znake kaznivega dejanja, se tožniku očitajo. Res je sicer, da je bilo v kakšnem individualnem delovnem sporu že ugotovljeno, da se je tožena stranka šele na zagovoru seznanila z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved oziroma, da se je šele na zagovoru izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in za storilca (če je šlo za krivdni razlog, ki ima vse znake kaznivega dejanja), vendar je bila takšna ugotovitev vedno vezana na to, da so se šele na zagovoru dejansko ugotovile okoliščine, ki ob izdaji pisne obdolžitve še niso bile znane. V konkretnem primeru pa iz zapisnika o ustnem zagovoru tožnika z dne 1. 9. 2006 ne izhaja nobeno takšno dejstvo oziroma okoliščina, ki bi omogočala zaključek, da je tožena stranka šele na zagovoru izvedela za kršitev in storilca. Tožnik se je na ustnem zagovoru skliceval na pisni zagovor, ki ga je podal 19. 5. 2006. Njegov pooblaščenec je dodal le to, da tožnik nikoli ni bil opozorjen, da naj bi pisal nečitljivo, kar je edini dejanski očitek s strani delodajalca in da bi se vsekakor potrudil čitljivo pisati, če bi ga na to okoliščino opozorili. Tudi zaslišani priči U.L. in T.H. nista izpovedali nič takega, da bi bilo mogoče trditi, da je tožena stranka šele na tem zaslišanju izvedela za kršitev in storilca. Nasprotno, obe priči sta izpovedovali, da se primerov iz obvestila ne spominjata, da pa so postopki, ki jih je vodil tožnik, vedno potekali strokovno in zakonito. Navedeno pomeni, da v zapisniku z dne 1. 9. 2006 o ustnem zagovoru tožnika dejansko ni ničesar, na kar bi bilo možno opreti ugotovitev, da se je šele na tem zagovoru izvedelo za kršitev in storilca.

Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana na podlagi 1. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR, to je zaradi kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja. Kadar gre za ta krivdni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa delodajalec v skladu z drugim odstavkom 110. člena ZDR pogodbo o zaposlitvi lahko odpove v 15 dneh, odkar se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in za storilca in sicer ves čas, ko je možen kazenski pregon. Navedeni rok je prekluzivni rok, kar pomeni, da po njegovem poteku preneha pravica delodajalca, da poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zaradi navedenega se tožena stranka povsem neumestno sklicuje na to, da naj bi bila izpodbijana sodba v nasprotju z načelom, da je zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi potrebno presojati z vidika materialnega, ne pa procesnega prava. Ne gre za kršitev postopkovnih pravil, pri katerih bi bilo potrebno šele presojati, ali so vplivale na zakonitost in pravilnost izpodbijane odpovedi, temveč za prekoračitev prekluzivnega roka, v katerem mora delodajalec podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Ob ugotovitvi, da je tožena stranka za kršitev in storilca izvedela najkasneje 12. 5. 2006, ko je tožniku poslala obvestilo z vabilom na zagovor in ob dejstvu, da je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala 12. 9. 2006, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po izteku 15-dnevnega roka iz 2. odstavka 110. člena ZDR. Zaradi prekoračitve prekluzivnega odpovednega roka ni bilo mogoče obdržati v veljavi izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi in jo je sodišče prve stopnje moralo razveljaviti ter hkrati ugoditi tožnikovemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku.

Tožena stranka je v postopku sicer res uveljavljala, da upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, zaradi česar je predlagala, da sodišče prve stopnje na podlagi 118. člena ZDR odloči o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Drugi odstavek 118. člena ZDR namreč določa, da sodišče, ne glede na predlog delavca, ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, delavcu prizna delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter odškodnino po pravilih civilnega prava, če upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Tudi na podlagi izpovedbe priče J.P., komandirja PP ..., je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da v konkretni zadevi, upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank, ni podlage za ugotovitev, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Res je, da komandir PP ... ni delodajalec in tudi ne tožena stranka, vendar pa je v primeru tožnikove reintegracije njegov neposredno nadrejeni delavec, zato je za odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi relevantna njegova izpoved, da v kolikor tožnik pride nazaj na delo, on pri tem ne vidi nobenih zadržkov.

Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del prvostopenjske sodbe.

Tožnik je zahteval povrnitev stroškov, ki jih je imel v zvezi z odgovorom na pritožbo, vendar je pritožbeno sodišče upoštevaje določbo prvega odstavka 155. člena ZPP sklenilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Prvi odstavek 155. člena ZPP namreč določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Stroški za odgovor na pritožbo niso bili potrebni za ta spor, saj odgovor na pritožbo v ničemer ni pripomogel k pravilni odločitvi v pritožbenem postopku.