Jedro

Kadar je zaradi nevarne dejavnosti podana objektivna odgovornost, gre pri oprostilnih razlogih za izjeme, zato se nepričakovanost dejanja oškodovanca presoja po najstrožjem merilu – merilu skrajne skrbnosti. Če bi prevladalo ohlapnejše ali subjektivno gledišče, bi bila namreč zaveza objektivno odgovorne osebe olajšana preko razumnih meja, kar bi bilo v nasprotju z namenom, zaradi katerega je zakonodajalec za imetnike nevarnih stvari določil objektivno odgovornost. Zato v sfero rizika objektivno odgovornega obratovalca spadajo tudi tista neprevidna in nepremišljena ravnanja oškodovanca, ki bi jih delodajalec moral pričakovati in bi jih lahko preprečil. Pogoji za popolno oprostitev odgovornosti delodajalca tako niso izpolnjeni. Glede na ugotovljeno stopnjo neskrbnosti tožnika pa je utemeljen revizijski ugovor, da so podani pogoji za delno oprostitev objektivne odgovornosti. V tem primeru pa mora sodišče na podlagi meril iz drugega odstavka 171. člena OZ oceniti, za koliko se oškodovancu zaradi njegovega soprispevka k nastanku škode zniža odškodnina.

Pri presoji, za kolikšen delež naj se zaradi ravnanja oškodovanca zmanjša prisojena odškodnina, je treba upoštevati, (1) kolikšnega pomena je bila za nastanek določene škode sama nevarnost, ki izvira iz dejavnosti, (2) ali je k nastanku škode prispevalo tudi morebitno neskrbno ravnanje delodajalca in (3) koliko je na nastanek škode vplivalo neskrbno ravnanje samega oškodovanca. Pri slednjem je treba upoštevati tudi težo oškodovančevega ravnanja.

Glavni vzrok za nastanek škodnega dogodka je bil v velikem tveganju za nastanek nesreč, ki je neločljivo povezano z delom gozdarja sekača. Dodatno tveganje je zagotovo povzročil tožnik, ki pri delu ni upošteval enega najpomembnejših varnostnih predpisov. Zaradi neizkušenosti in zato, ker je videl, da tudi izkušenejši delavci ravnajo enako, pa je to delno posledica neskrbnega ravnanja delodajalca. Čeprav je bilo ugotovljeno, da je ta sankcioniral nepravilno podiranje dreves, je obenem s premajhnim nadzorom tiho pristajal na nepravilno in zato hitrejše delo. Poleg že navedenih okoliščin je namreč pomembna tudi ugotovitev sodišča, da so bile norme in čas nastavljene tako, da je bila hkratna prisotnost sekača in traktorista otežena, tožniku in traktoristu pa je bilo izrecno rečeno, da se mudi, ker bodo drevesa v vegetaciji in je treba posekati pomlajence.6 Vse navedene okoliščine je Vrhovno sodišče upoštevalo in na podlagi drugega odstavka 171. člena OZ v povezavi z drugim odstavkom 153. člena OZ odločilo, da je treba tožniku zaradi njegovega neskrbnega ravnanja prisoditi za 10% nižjo odškodnino.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se znesek odškodnine, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zniža na 21.696,12 EUR. Posledično se znesek stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, ki ga mora tožena stranka povrniti tožeči stranki zniža na 5.048,87 EUR, znesek stroškov postopka pred sodiščem druge stopnje, ki ga mora tožena stranka povrniti tožeči stranki, pa na 433,48 EUR.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

**Dosedanji postopek**

1. Tožnik je s tožbo z dne 27. 2. 2017 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena zavarovalnica, s katero je imel njegov delodajalec sklenjeno pogodbo o zavarovanju pred odgovornostjo, dolžna plačati odškodnino v višini 24.106,80 EUR za škodo, ki mu je nastala 30. 4. 2015 pri sečnji dreves.

2. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je delodajalec v celoti odškodninsko odgovoren in je zato toženka dolžna tožniku plačati ves zahtevani znesek odškodnine v višini 24.106,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 8. 2016 dalje do plačila. Obrestni zahtevek je v presežku zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 466/2020 z dne 27. 11. 2020 dopustilo revizijo toženke glede vprašanja materialnopravne pravilnosti odločitve sodišča druge stopnje o izključni odgovornosti zavarovanca toženke.

**Revizija**

5. Na podlagi tega sklepa toženka zoper odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi njene pritožbe vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Strinja se, da podiranje dreves predstavlja delo s povečano nevarnostjo in je zato podana objektivna odškodninska odgovornost delodajalca. Meni pa, da je sodišče druge stopnje napačno citiralo in nato uporabilo prvi odstavek 2. člena Zakona o nacionalnih poklicnih kvalifikacijah. Ta namreč določa, kaj je poklicna kvalifikacija: da je to delovna poklicna oziroma strokovna usposobljenost, ki je potrebna za opravljanje poklica ali posameznih sklopov zadolžitev v okviru poklica na določeni ravni zahtevnosti. Toženka opozarja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik najprej 9. 4. 2014 pri svojem delodajalcu uspešno opravil usposabljanje in preverjanje znanja o poznavanju pravil in norm varnega dela ter FSC standarda, nato je od 16. 4. 2014 do 9. 5. 2014 opravil 80-urni tečaj Tehnika z motorno žago, ki se ga je udeležil na Srednji gozdarski in lesarski šoli Postojna, za tem je delal pod mentorstvom drugega delavca (t. i. pripravniška doba), pri čemer dne 30. 7. 2014 praktičnega preizkusa znanja ni opravil, potem pa je ta preizkus uspešno opravil 9. 9. 2014. Drži sicer, da tožnik na dan poškodbe še ni pridobil potrdila o nacionalni poklicni kvalifikaciji (NPK) in je tega pridobil šele 3. 6. 2015, medtem, ko je bil na bolniškem staležu, kar pa po mnenju toženke ne bi smelo vplivati na presojo odgovornosti za nastanek škodnega dogodka. Pomembno je, da je bilo to potrdilo izdano brez kakršnegakoli dodatnega usposabljanja.

6. Toženka v reviziji opozarja, da je bil tožnik v okviru usposabljanja poučen o pravilnem podiranju drevesa, na katerem je obviselo drugo drevo, podiranja pa se je lotil na nepravilen in skrajno nevaren način. Dve bukvi, ki sta med podiranjem obviseli na javorju, je poskušal sprostiti tako, da je podiral drevo, na katerem sta obviseli. S tem je kršil Pravilnik o varstvu pri delu v gozdarstvu, o katerem je bil poučen tako v okviru izobraževanja pri delodajalcu, kot tudi v okviru 80-urnega izobraževanja na Srednji lesarski in gozdarski šoli v Postojni. Tožnik bi moral že, ko je prva bukev obvisela na javorju, poklicati traktorista, pa je skušal prvo drevo zbiti s podiranjem druge bukve. Tudi potem, ko je na javorju obvisela še druga bukev, ni poklical traktorista, da bi obvisela drevesa rešil s traktorjem, ampak je skušal obe obviseli drevesi rešiti s podiranjem javorja. Tako hude in povsem nesmiselne kršitve pravil delodajalec ni mogel pričakovati in se njihovim posledicam izogniti. Opozarja, da je sodišče ugotovilo, da tožnikov delodajalec ni dopuščal strokovno napačnega in nevarnega načina reševanja obviselih dreves in je takšno početje sankcioniral. Kaj bi poleg strogega sankcioniranja delodajalec še lahko storil, sodišče ni obrazložilo. Delodajalec se je utemeljeno zanašal, da bo tožnik obviselo drevo reševal na pravilen način. Toženka tako meni, da bi sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava moralo odločiti, da ravnanje tožnika predstavlja ekskulpacijski razlog po drugem odstavku 153. člena OZ, torej, da je škoda nastala izključno zaradi ravnanja tožnika. Podrejeno pa meni, da je podan ekskulpacijski razlog po tretjem odstavku 153. člena OZ in bi sodišče moralo ravnanje tožnika upoštevati vsaj kot njegov 40% prispevek. Sklicuje se na odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 437/2006, VIII Ips 212/2010, II Ips 631/2000, II Ips 750/2005, VIII Ips 157/99, VIII Ips 321/2017 in VIII Ips 46/2020. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži v plačilo vse pravdne stroške.

**Odgovor na revizijo**

7. Sodišče je revizijo vročilo tožniku, ki je nanjo odgovoril. Opozarja, da je toženka v reviziji izpustila okoliščino, ki je pomembno vplivala na odločitev sodišč. Delodajalec je tožnika razporedil na delovno mesto sekača, še preden je ta pridobil formalno potrdilo o nacionalni poklicni kvalifikaciji, pred tem pa tožnik ni nikoli opravljal gozdarskega dela. Zato je ključen element za presojo odškodninske odgovornosti opustitev nadzora. Tožnik je povedal, da se je zgledoval po drugih delavcih, kar pa je bilo zanj, ki ni imel niti enoletnih delovnih izkušenj, skoraj usodno. Na dan, ko se je poškodoval, je minilo devet mesecev od takrat, ko praktičnega preizkusa znanja podiranja in izdelave dreves za delovno mesto sekača ni opravil. Zavarovanec je nastanek škode lahko pričakoval: na delovišče je poslal neizkušenega delavca brez ustrezne kvalifikacije za sekača, ki je bil v okoliščinah, v katerih se je znašel, prepuščen lastni iznajdljivosti. Kljub temu vedenju pa delavca ni nadzoroval, tudi sicer se je v postopku izkazalo, da se je nadzor končal pri traktoristu, niso se pa nadzorovali sekači, ki so delali v gozdu. Tožnik meni, da toženka preveč minimalizira pomen formalne izobrazbe glede na to, da gre za nevarno delo. Tožnik zato meni, da je odločitev sodišč pravilna in predlaga zavrnitev revizije.

8. Revizija je delno utemeljena.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - dne 30. 4. 2015 se je tožnik poškodoval pri sečnji dreves; - ob nesreči je bil zaposlen pri delodajalcu A., d. d., zavarovancu tožene zavarovalnice; - delovno skupino sta sestavljala tožnik kot sekač in traktorist B. B.; - med sečnjo sta tožniku na javorju obviseli dve bukvi, ki jih je skušal sprostiti tako, da je posekal javor, pri tem se je sprostila krošnja enega od dreves, ki je padlo na tožnika ter mu zlomilo levo golenico in mečnico; - tožnik je 9. 4. 2014 pri svojem delodajalcu najprej uspešno opravil usposabljanje in preverjanje znanja o poznavanju pravil in norm varnega dela ter FSC standarda, nato od 16. 4. 2014 do 9. 5. 2014 80-urni praktični in teoretični tečaj Tehnika z motorno žago na Srednji gozdarski in lesarski šoli Postojna; - za pridobitev certifikata je poleg opravljenega tečaja potrebno še enoletno pridobivanje izkušenj pri delu v gozdu, to obdobje pa je tožnik v času nezgode ravno zaključeval; - 6. 5. 2014 je opravil pisni preizkus znanja glede vzdrževanja motorne žage in tehnike dela z njo, pri čemer je učitelj ocenil, da je tožnik preizkus uspešno opravil, a da še potrebuje pomoč in nasvete učitelja; - 30. 7. 2014 je pri delodajalcu opravljal praktični preizkus znanja podiranja in izdelave dreves za delovno mesto sekača, vendar preizkusa ni opravil, ker je bila ocena mentorjev, da za samostojno in odgovorno delo pri sečnji ter za doseganje normativov še ni dovolj usposobljen; - 9. 9. 2014 je ta preizkus opravil, komisija je ugotovila, da je usposobljen za samostojno delo in predlagala njegovo zaposlitev za nedoločen čas, tega dne je sklenil pogodbo in pričel z delom; - Srednja gozdarska šola je po nesreči 3. 6. 2015 izdala obvestilo, da je tožnik tega dne dokazal, da izpolnjuje pogoje za pridobitev certifikata o nacionalni poklicni kvalifikaciji (NPK); - izvedenec je navedel, da je tožnik sicer res uspešno opravil usposabljanje s področja varnosti in zdravja pri delu za delovno mesto "Gozdar sekač", vendar tega ni mogoče enačiti z minimalnimi pogoji, ki jih mora delavec izpolniti, da sploh lahko začne z delom na delovnem mestu gozdarski sekač; - na delovišče je dva do trikrat dnevno prišel nadzorni, to je vodja obrata, vendar največkrat le do traktorista; - tožnik je kršil 17. člen Pravilnika o varstvu pri delu v gozdarstvu, po katerem je prepovedano podiranje drevesa, na katerem je obviselo odžagano drevo in podiranje drugega drevesa čez obviselo drevo; - vprašanje v zvezi s pravilnim ravnanjem v takem primeru je bilo tudi v izpitni poli in tožnik je vprašanje rešil pravilno; - takem primeru je treba na pomoč poklicati traktorista, delavci pa so tudi zato, ker so bili nagrajeni po storilnosti, velikokrat traktorista poklicali na pomoč šele, če obviselega drevesa niso mogli rešiti na drug način; - v obdobju, ko je prišlo do nesreče, se je še dodatno mudilo, ker je bilo tožniku in traktoristu izrecno rečeno, da bodo drevesa kmalu v vegetaciji in je treba posekati pomlajence; - delodajalec je takšno nepravilno podiranje dreves sankcioniral. **O delni oprostitvi objektivne odškodninske odgovornosti**

10. Med pravdnima strankama ni sporno, da je delo, ki ga je opravljal tožnik nevarno. Po 149. členu OZ se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Pogoje za oprostitev odgovornosti imetnika nevarne stvari ali obratovalca, ki izvaja nevarno dejavnost, pa ureja 153. člen OZ. Po drugem odstavku tega člena je ta prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati ali se njegovim posledicam izogniti. Po tretjem odstavku pa je imetnik ali obratovalec deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode.

11. Vsako ravnanje poškodovanega delavca, ki je prispevalo k nastanku škodnega dogodka oziroma škode, ni razlog za razbremenitev odškodninske odgovornosti delodajalca. Ravnanje delavca mora biti neskrbno. Pri delovnih nesrečah se kot merilo skrbnosti vzame skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca za takšno dejavnost. 12. Pri presoji neskrbnosti tožnikovega ravnanja je tako treba upoštevati, da je tožnik že imel opravljen izpit iz poznavanja pravil in norm varnega dela ter FSC standarda, 80-urni praktični in teoretični tečaj Tehnika z motorno žago na Srednji gozdarski in lesarski šoli Postojna, izpit iz vzdrževanja motorne žage in tehnike dela z njo in praktični preizkus znanja podiranja in izdelave dreves za delovno mesto sekača. Tožnik pa še ni imel pridobljenega nacionalnega certifikata, zato pri presoji njegove skrbnosti ni mogoče uporabiti standarda povprečno ustrezno usposobljenega gozdarskega sekača. Ima pa toženka prav, da je bilo zaradi že opravljenega usposabljanja od njega mogoče pričakovati skrbnost, bistveno večjo od strokovno povsem neusposobljene osebe.

13. Tožnik je kršil 17. člen Pravilnika o varstvu pri delu v gozdarstvu, po katerem je prepovedano podiranje drevesa, na katerem je obviselo odžagano drevo in podiranje drugega drevesa čez obviselo drevo. Vprašanje v zvezi s pravilnim ravnanjem v takem primeru je bilo tudi v izpitni poli in tožnik je pri opravljanju izpita vprašanje rešil pravilno. Višje sodišče je pri presoji neskrbnosti tožnikovega ravnanja tožniku v prid upoštevalo, da so udeleženci na izpitu pole izpolnjevali skupinsko. Po presoji Vrhovnega sodišča te okoliščine ni mogoče upoštevati v korist tožnika. Tožnik se je sam odločil, da bo opravljal delo gozdarskega sekača, zato bi se moral zavedati velike nevarnosti tega dela in s tem povezanega pomena poznavanja pravil varnega opravljanja dela. Če je k izpolnjevanju izpitnih pol o poznavanju pravil in norm varnega dela ter FSC standarda pristopil neodgovorno, gre za nepremišljenost, za katero mora prevzeti posledice sam.

14. Pri presoji tožnikove neskrbnosti pa je pomembno tudi, da je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi tožnika in priče B. B. ugotovilo, da so zaradi časovnega pritiska tudi starejši kolegi z večletnimi izkušnjami v primeru obviselega drevesa reševali situacijo tako, da niso poklicali traktorista in so podirali drevo, na katerem je obviselo drugo drevo. Šele, če jim to ni uspelo, so poklicali traktorista. Toženka tako nima prav, ko v reviziji navaja, da bi se tožnik moral zavedati, za kako zelo hudo in ogrožujočo kršitev varnostnih predpisov gre. Vztraja, da je šlo za tako nerazumno ravnanje tožnika, da ga delodajalec ni mogel pričakovati in je zato njegova objektivna odgovornost popolnoma izključena.

15. Tožnik v odgovoru na revizijo utemeljeno opozarja, da je zelo pomembno, da ga delodajalec zaradi neizkušenosti nikakor ne bi smel poslati na samostojno delo. Gre za izjemno nevarno dejavnost in ker tožnik pred začetkom usposabljanja ni imel izkušenj z delom v gozdu, bi delodajalec moral in mogel pričakovati, da ob zapletu ne bo ustrezno ravnal in bi lahko tako, da bi tožnika poslal na delo skupaj z drugim izurjenim sekačem ali pa tako, da bi zagotovil pogostejši drugačen nadzor, škodni dogodek preprečil.1

16. Kadar je zaradi nevarne dejavnosti podana objektivna odgovornost, gre pri oprostilnih razlogih za izjeme, zato se nepričakovanost dejanja oškodovanca presoja po najstrožjem merilu – merilu skrajne skrbnosti. Če bi prevladalo ohlapnejše ali subjektivno gledišče, bi bila namreč zaveza objektivno odgovorne osebe olajšana preko razumnih meja, kar bi bilo v nasprotju z namenom, zaradi katerega je zakonodajalec za imetnike nevarnih stvari določil objektivno odgovornost.2 Zato v sfero rizika objektivno odgovornega obratovalca spadajo tudi tista neprevidna in nepremišljena ravnanja oškodovanca, ki bi jih delodajalec moral pričakovati in bi jih lahko preprečil. 17. Vrhovno sodišče tako soglaša s sodiščema prve in druge stopnje, da niso izpolnjeni pogoji za popolno oprostitev odgovornosti delodajalca. Glede na ugotovljeno stopnjo neskrbnosti tožnika pa je utemeljen revizijski ugovor, da so podani pogoji za delno oprostitev objektivne odgovornosti. V tem primeru pa mora sodišče na podlagi meril iz drugega odstavka 171. člena OZ oceniti, za koliko se oškodovancu zaradi njegovega soprispevka k nastanku škode zniža odškodnina.3 **Vpliv okoliščin konkretnega primera na delež zmanjšanja odškodnine**

18. OZ v 171. členu določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Kadar ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja, prisodi sodišče odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera.

19. Pri presoji, za kolikšen delež naj se zaradi ravnanja oškodovanca zmanjša prisojena odškodnina, je treba upoštevati, (1) kolikšnega pomena je bila za nastanek določene škode sama nevarnost, ki izvira iz dejavnosti, (2) ali je k nastanku škode prispevalo tudi morebitno neskrbno ravnanje delodajalca in (3) koliko je na nastanek škode vplivalo neskrbno ravnanje samega oškodovanca. Pri slednjem je treba upoštevati tudi težo oškodovančevega ravnanja4. 20. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da je zaradi krepitve preventivne funkcije odškodninskega prava zelo pomembno, da se pri odločanju v konkretnih primerih tveganje za nastanek škode pravično razporedi med delodajalca in delavca. Le na takšen način bosta tako delodajalec kot delavec vzpodbujena k upoštevanju predpisov o varnosti pri delu in izvajanju potrebnih varnostnih ukrepov.5 Po 12. členu Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD-1) mora namreč tudi delavec spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu in mora svoje delo opravljati s takšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Po 50. členu ZVZD-1 mora tudi takoj obvestiti delodajalca ali delavce, ki so v izjavi o varnosti z oceno tveganja zadolženi za varnost in zdravje pri delu o vsaki pomanjkljivosti, škodljivosti, okvari ali drugem pojavu, ki bi pri delu lahko ogrozil njegovo zdravje in varnost ali zdravje in varnost drugih oseb.

21. Pravilna je ocena sodišč prve in druge stopnje, da je bil glavni vzrok za nastanek škodnega dogodka v velikem tveganju za nastanek nesreč, ki je neločljivo povezano z delom gozdarja sekača. Dodatno tveganje je zagotovo povzročil tožnik, ki pri delu ni upošteval enega najpomembnejših varnostnih predpisov. Zaradi neizkušenosti in zato, ker je videl, da tudi izkušenejši delavci ravnajo enako, pa je to delno posledica neskrbnega ravnanja delodajalca. Čeprav je bilo ugotovljeno, da je ta sankcioniral nepravilno podiranje dreves, je obenem s premajhnim nadzorom tiho pristajal na nepravilno in zato hitrejše delo. Poleg že navedenih okoliščin je namreč pomembna tudi ugotovitev sodišča, da so bile norme in čas nastavljene tako, da je bila hkratna prisotnost sekača in traktorista otežena, tožniku in traktoristu pa je bilo izrecno rečeno, da se mudi, ker bodo drevesa v vegetaciji in je treba posekati pomlajence.6 Vse navedene okoliščine je Vrhovno sodišče upoštevalo in na podlagi drugega odstavka 171. člena OZ v povezavi z drugim odstavkom 153. člena OZ odločilo, da je treba tožniku zaradi njegovega neskrbnega ravnanja prisoditi za 10% nižjo odškodnino.

22. Revizijsko sodišče je tako na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP delno ugodilo reviziji in prisojeno odškodnino v višini 24.106,80 EUR znižalo za 10%, na 21.696,12 EUR.

**O stroških postopka**

23. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

24. Tožnikovi stroški pred sodiščem prve stopnje znašajo 5.609,85 EUR. Ker je bil njegov uspeh 90%, mu je tožena stranka dolžna povrniti 5.048,87 EUR stroškov. Toženka je imela le za 90 EUR stroškov s fotokopiranjem in poštnino, ki jih mora zaradi neznatnega uspeha kriti sama.

25. Toženkini stroški pred sodiščem druge stopnje znašajo 705 EUR (675 EUR za sodno takso in 30 EUR za mat. stroške). Ker je uspela z 10%, ji mora tožnik povrniti 70,5 EUR. Toženkini pritožbeni stroški znašajo 559,98 EUR. Glede na pritožbeni uspeh toženke, mora toženka tožniku povrniti 503,9 EUR. Po medsebojnem pobotanju mora toženka tožniku povrniti 433,48 EUR pritožbenih stroškov.

26. Toženka je imela v revizijskem postopku sicer znatno večje stroške od tožnika zaradi postopka z dopustitvijo revizije in zastopanja s strani odvetnice, vendar je uspela le z 10%. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške revizijskega postopka. Pri odločanju o stroških postopka je uporabilo Odvetniško tarifo.

27. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenim v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 V tem se obravnavana zadeva razlikuje od v reviziji navedenih zadev Vrhovnega sodišča II Ips 437/2006 z dne 6. 11. 2008 in VIII Ips 212/2010 z dne 2. 4. 2012, kjer sta bila oškodovanca izkušena delavca, ki sta nerazumno kršila varnostne predpise. 2 D. Jadek Pensa, v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2003, komentar k 153. členu, str. 865. Tako tudi Vrhovno sodišče v odločbi II Ips 133/2019 z dne 2. 10. 2020. 3 D. Jadek Pensa, nav. delo, str. 870. 4 D. Jadek Pensa, Komentar 153. člena, nav. delo, str. 869. 5 Glej na primer zadevo II Ips 313/2017 z dne 7. 2. 2019, točka 14. 6 Primerjaj z odločbami Vrhovnega sodišča VIII Ips 392/2009 z dne 7. 6. 2011, II Ips 818/2008 z dne 22. 12. 2011 in II Ips 395/2009 z dne 12. 1. 2012.