Jedro

Za tožnikovo poškodbo je objektivno odgovoren njegov delodajalec.

Materialnopravno pravilno je sodišče zaključilo, da se toženkin zavarovanec ne more niti delno razbremeniti svoje objektivne odgovornosti za obravnavano delovno nezgodo, čeprav jo je povzročil tožnik s hudo kršitvijo pravil o varnem delu v gozdu.

Po drugem odstavku 153. člena OZ bi se lahko toženkin zavarovanec svoje odškodninske odgovornosti razbremenil le, če bi dokazal, da tožnikovega ravnanja ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Ta dokaz toženki ni uspel. Še več, sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženkin zavarovanec ravnal tudi krivdno, ko je tožnika razporedil na samostojno delo, čeprav zanj ni izpolnjeval predpisanih minimalnih pogojev. Teža te kršitve pa tudi po presoji pritožbenega sodišča pretehta nespametno ravnanje tožnika kot oškodovanca pri poskusu reševanja obviselih dreves, sploh ker je bil v danih okoliščinah na delovišču prepuščen zgolj lastni iznajdljivosti. Ker torej ni pogojev za deljeno odgovornost (prvi odstavek 171. člena OZ), je tožnik upravičen do popolne odškodnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (prvi odstavek I. točke in II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 559,98 EUR, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožniku odškodnino v višini 24.106,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 8. 2016 dalje. Višji obrestni zahtevek (za čas od 26. 7. 2016 do 3. 8. 2016) je zavrnilo. Toženki je še naložilo, da mora tožniku povrniti tudi njegove pravdne stroške v višini 5.609,85 EUR, z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Toženka se pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da je za tožnikovo poškodbo objektivno odgovoren njegov delodajalec. Tožnik je bil ustrezno usposobljen za varno delo v gozdu. Za pridobitev NPK, ki je bila v tistem času zgolj formalnost, tožniku ni bilo potrebno opraviti nobenega dodatnega praktičnega ali teoretičnega usposabljanja ali izpita. Toženka nasprotuje ugotovitvi sodišča, da naj bi vsi reševali obvisela drevesa na tak način, kot je to storil tožnik. Priči Ž. Ž. in K. K. sta to zanikala, medtem ko je priča N. N. tožnikov prijatelj in ima zato interes za ugoden izid pravde. Ni res, da traktorist ni bil na razpolago za varno reševanje obviselega drevesa. Sicer pa je bil tožnik večkrat poučen, kakšen je pravilen način reševanja obviselih dreves. Tudi ni res, da toženkin zavarovanec ni poskrbel za nadzor delavcev na deloviščih. Tožnik še zdaleč ni bil prepuščen samemu sebi, nadzoroval ga je njegov nadrejeni Ž. Ž., ki je redno hodil po območjih sečnje in opozarjal delavce. Sicer pa je tudi izvedenec gozdarske stroke potrdil, da je bilo delo pri toženkinem zavarovancu pravilno organizirano. Do tožnikove poškodbe je prišlo potem, ko je tožnik storil več hujših kršitev pravil za varno delo v gozdu. Teh toženkin zavarovanec ni mogel pričakovati in se njihovim posledicam ne izogniti. Sodišče bi zato moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Podrejeno toženka predlaga, naj se upošteva tožnikov 70% soprispevek k nastanku škodnega dogodka. Poleg tega je sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno prisodilo odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti in previsoko odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Nežne brazgotine na moški nogi, ki je poraščena z dlakami in pretežni del leta zakrita z oblačili, objektivno ne predstavljajo skaženosti. Tožnikova življenjska aktivnost je po poškodbi le blago do zmerno omejena, zaradi česar tožnik trpi le lažje duševne bolečine. Pravična denarna odškodnina zanje bi bila 4.000,00 EUR. Primeri iz sodne prakse, na katere se sklicuje sodišče, se nanašajo na mnogo hujše škodne posledice, kot so tožnikove, in zato niso uporabni za primerjavo.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam. Tožnik bi moral ustrezen certifikat pridobiti pred začetkom opravljanja dela, posebej ker je šlo za nevarno delo. Nadzor nad tožnikovim delom ni bil zadosten, posebej ker tožnik dela ne bi smel opravljati samostojno. Poleg tega je toženkin zavarovanec dopuščal nepravilen način dela, zato bi lahko pričakoval, da bo tudi tožnik ravnal v nasprotju s Pravilnikom o varstvu pri delu v gozdu. Toženka ne navaja sodne prakse, ki bi potrdila njeno stališče o previsoki odškodnini.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva glede podlage in višine tožnikove terjatve. Materialnopravno pravilno je zaključilo, da se toženkin zavarovanec ne more niti delno razbremeniti svoje objektivne odgovornosti za obravnavano delovno nezgodo, čeprav jo je povzročil tožnik s hudo kršitvijo pravil o varnem delu v gozdu. Pravilno je tudi stališče izpodbijane sodbe, da tožniku ni mogoče pripisati sokrivde za nastalo škodo.

6. Toženkin zavarovanec je, kar med strankama ni bilo sporno, tožnika razporedil na delo sekača, še preden je tožnik pridobil potrdilo o nacionalni poklicni kvalifikaciji (NPK). Ta dokazuje strokovno usposobljenost, ki je potrebna za opravljanje poklica ali posameznih sklopov zadolžitev v okviru poklica na določeni ravni zahtevnosti (prvi odstavek 2. člena Zakona o nacionalnih poklicnih kvalifikacijah; ZNPK). Ne gre torej za golo formalnost, kot poskuša prikazati pritožba.1 Odveč je zato pritožbeni pomislek glede vzročne zveze, češ da je bil tožnik tudi brez certifikata že usposobljen za delo sekača. Ta toženkina teza je bila v izpodbijani sodbi prepričljivo zavrnjena, upoštevaje mnenje izvedenca za varstvo pri delu.

7. Tožnik je pri toženkinem zavarovancu začel s samostojnim delom kot gozdarski sekač, ne da bi izpolnjeval za to predpisane minimalne pogoje. Ravno obravnavana delovna nezgoda dokazuje, da tožnik za takšno delo ni imel dovolj izkušenj niti dovolj znanja. Reševanja obviselih dreves se je lotil na strokovno neprimeren in skrajno nevaren način. Kot je sam priznal, se je pri tem zgledoval po starejših sodelavcih; da dreves na tak način ne bi smel podirati, pa so mu povedali šele po nesreči. Toženka nasprotnega ni dokazala. Glede na ugotovljene okoliščine, v katerih je potekal tožnikov teoretični izpit,2 toženkina trditev, da je tožnik takrat pravilno odgovoril na vprašanje o postopku reševanja obviselih dreves, ne more imeti posebne teže. 8. Izpodbijana sodba ne očita toženkinemu zavarovancu, da je pri svojih delavcih dopuščal strokovno napačen in nevaren način reševanja obviselih dreves. V resnici ugotavlja, da je takšno početje sankcioniral, če ga je opazil. Res pa tožnikov delodajalec ni dovolj pogosto nadzoroval delavcev pri delu. Zlasti tožnika, ki ni izpolnjeval pogojev za samostojno delo, bi moral spremljati in nadzorovati skrbneje in pogosteje. Priča Ž. Ž., na katerega se sklicuje pritožba, je bil po ugotovitvi izpodbijane sodbe na delovišču do obravnavane nezgode le dvakrat ali trikrat. Pritožba pri tem spregleda izpoved priče N. N., da so nadrejeni prihajali le do strojnika, niso pa hodili po gozdu in opazovali sekačev. Dejstvo, da naj bi bil priča N. N. tožnikov prijatelj, samo po sebi njegovi izpovedi ne jemlje verodostojnosti, zato mu je sodišče prve stopnje lahko verjelo. Sicer pa tudi priča Ž. Ž. ne more biti povsem nepristranski glede na svojo zaposlitev in funkcijo pri toženkinem zavarovancu.

9. Pritožba s sklicevanjem na izvedenca, ki naj bi ugotovil, da je bilo delo pri toženkinem zavarovancu v redu organizirano, zavaja. Izvedenec je takšno mnenje podal le glede zahtevane vidne in slišne medsebojne oddaljenosti delavcev na delovišču v gozdu, ni pa se izrekel o primernosti nadzora. Gotovo ni treba, da je ta stalen, biti pa mora prilagojen naravi dela in kategoriji delavcev, ki delo opravljajo.

10. Toženkin zavarovanec v tožnikovem primeru te zahteve ni upošteval. Po drugem odstavku 153. člena Obligacijskega zakonika (OZ) bi se lahko svoje odškodninske odgovornosti razbremenil le, če bi dokazal, da tožnikovega ravnanja ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Ta dokaz toženki ni uspel. Še več, sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženkin zavarovanec ravnal tudi krivdno, ko je tožnika razporedil na samostojno delo, čeprav zanj ni izpolnjeval predpisanih minimalnih pogojev. Teža te kršitve pa tudi po presoji pritožbenega sodišča pretehta nespametno ravnanje tožnika kot oškodovanca pri poskusu reševanja obviselih dreves, sploh ker je bil v danih okoliščinah na delovišču prepuščen zgolj lastni iznajdljivosti. Ker torej ni pogojev za deljeno odgovornost (prvi odstavek 171. člena OZ), je tožnik upravičen do popolne odškodnine.

11. Sodišče prve stopnje je tudi pri odmeri višine odškodnine pravilno uporabilo materialno pravo. Prisojena odškodnina (11.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 500,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti) glede na vse ugotovljene okoliščine primera ni pretirana, ampak predstavlja pravično zadoščenje za tožnika.

12. Tožnik se mora zaradi posledic obravnavane poškodbe (ohlapnosti stegenske mišice ter omejene gibljivosti zgornjega in spodnjega skočnega sklepa), ki jih z zdravljenjem ni bilo več mogoče odpraviti, pri svojem poklicnem delu in v življenju na sploh truditi bolj, kot bi se sicer. Prikrajšan je tudi pri izrabi svojega prostega časa. O tem se je sodišče prve stopnje lahko zanesljivo prepričalo na podlagi mnenja izvedenke medicinske stroke, ki potrjuje tožnikovo izpoved. Pritožba neupravičeno poskuša zmanjšati težo ugotovitve izvedenke, da gre pri tožniku le za blago do zmerno prizadetost, saj se ta ugotovitev, kot izhaja iz izvedenskega mnenja, nanaša na najpomembnejša področja življenja. Tožnik po poškodbi ne more več teči, težko hodi na daljše razdalje in po neravnem terenu, pleza po lestvah, skače, čepi, kleči ali dalj časa stoji. Po takšnih, sicer običajnih in vsakdanjih življenjskih aktivnostih se prekomerno utrudi. Glede na njegovo starost (ob poškodbi 28 let), ne more biti nobenega dvoma, da zaradi opisanih posledic poškodbe duševno trpi. Pritožba brez potrebe izpostavlja, da so te tožnikove duševne bolečine le lažje stopnje, saj je sodišče prve stopnje to dejstvo upoštevalo pri odmeri odškodnine. Ker bo tožnik takšne duševne bolečine trpel tudi v prihodnje, toženkin predlog za znižanje odškodnine glede te škode ni utemeljen.

13. Prav tako neutemeljeno pa je pritožbeno nasprotovanje prisojeni odškodnini za tožnikove duševne bolečine zaradi skaženosti. Brazgotine, ki so tožniku ostale po zdravljenju na levi goleni, so resda mehke in nežne, vendar jih je skupaj osem, zato jih je, čeprav gre za oškodovanca moškega spola, upoštevaje njegovo mladost, objektivno mogoče opredeliti kot skaženost in ne zgolj estetsko motnjo. Sodišče prve stopnje je upravičeno sledilo tožnikovi izpovedi, da je zaradi spremenjenega videza svoje goleni duševno prizadet. Pritožbena trditev o tožnikovi poraščenosti ni dokazana, sicer pa tožnik, če bi dlake res povsem zakrivale brazgotine, ne bi bil deležen neprijetnih vprašanj o izvoru brazgotin, kot je izpovedal. Moški v tožnikovi starosti tudi niso pretežni del leta zakriti z oblačili, kot navaja pritožba. Nenazadnje pa je prisojena odškodnina iz tega naslova po višini zgolj simbolična.

14. Sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine torej ni zanemarilo zahteve po njeni objektivni pogojenosti. Prisojena odškodnina v izpodbijanem delu ustreza predpisanim kriterijem iz 179. člena OZ, hkrati pa je povsem primerljiva z odškodninami, ki jih sodišče prisoja oškodovancem v podobnih škodnih primerih. Sodišče prve stopnje je svojo presojo utemeljilo tudi s konkretnimi primeri iz sodne prakse, medtem ko pritožba ostaja pri zgolj pavšalnem nasprotovanju višini odškodnine, kar za njeno predlagano spremembo ne zadošča. 15. Pritožbeni razlogi po navedenem niso utemeljeni. Pritožbeni preizkus je pokazal, da v postopku na prvi stopnji ni bilo niti tistih procesnih in materialnih kršitev, na katere je treba po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) paziti po uradni dolžnosti. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in prvo sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

16. Toženka je s pritožbo propadla, zato ni upravičena do priglašenih pritožbenih stroškov, tožniku pa mora povrniti njegove stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnik jih je priglasil v skladu z veljavno Odvetniško tarifo. Skupaj znašajo 559,98 EUR, obsegajo pa nagrado za sestavo odgovora, 2% materialnih stroškov in 22% DDV. Če bo toženka s plačilom pritožbenih stroškov zamujala, bo tožniku od poteka izpolnitvenega roka dalje dolgovala še zakonske zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 299. člena in prvim odstavkom 378. člena OZ).

1 Zakaj je tožnik pridobil nacionalno poklicno kvalifikacijo že med bolniškim staležem po nezgodi, brez ponovnega usposabljanja ali preverjanja znanja, za to pravdo ni bistveno. 2 Reševanje izpitnih pol je bilo skupinsko, kandidati so pri tem pomagali eden drugemu brez posebnega nadzora izpraševalca.