Jedro

ZDMV v 2. točki prvega odstavka 5. člena določa, da se davek ne plačuje od vozil, ki so nabavljena za prevoz družin, ki imajo tri ali več otrok, in sicer od enega motornega vozila s pet ali več sedeži, ki ga največ enkrat v treh letih kupi eden od roditeljev v družini, ki ima tri ali več otrok, ki še niso dopolnili 18 let. Smisel te davčne oprostitve je pomoč družinam s tremi ali več mladoletnimi otroki pri zagotavljanju vsakodnevnih potreb, med katerimi je običajen prevoz družine, ne pa tudi bivanje na potovanju. Bivalno vozilo (avtodom) ne spada med vozila, za katera se davek ne plača. Davčne oprostitve za posamezne vrste vozil so le izjema, ki je ni mogoče razlagati širše, kot je določena.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (revidentke) zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Celje z dne 28. 9. 2010, s katero je prvostopni organ zavrnil tožničin zahtevek za vračilo plačanega davka na motorna vozila. Ministrstvo za finance je pritožbo zoper izpodbijano odločbo z odločbo z dne 20. 1. 2011 kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom, s katerimi sta davčna organa prve in druge stopnje utemeljila svoji odločbi, in se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje kot na razloge sodbe. Glede na tožbene razloge še dodaja, da določba iz 2. točke prvega odstavka 5. člena Zakona o davku na motorna vozila (v nadaljevanju ZDMV) res govori o motornih vozilih, vendar takšnih, ki so nabavljena za potrebe prevoza družine, ne pa tudi za potovanja in priložnostna bivanja, čemur je revidentkino vozilo nesporno namenjeno. Če bi zakonodajalec predvidel oprostitev plačila davka za vsa motorna vozila, ki izpolnjujejo kriterije glede družine, v zakon določila, da oprostitev velja le za takšna vozila, ki so nabavljena za prevoz družin, ne bi vključil. Oprostitev plačila davka je ugodnost, zato je ni mogoče razlagati širše, kot je dana.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo vlaga revidenka revizijo in se glede njene dovoljenosti sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Prvostopenjsko sodbo izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njeni pritožbi ugodi ter odločbo drugostopenjskega davčnega organa v celoti odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno pa, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, Vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. V obravnavanem upravnem sporu gre za vprašanje, ali je revidentka upravičena do vračila plačanega davka za nabavljeno motorno vozilo – avtodom. Po presoji Vrhovnega sodišča je vprašanje pomembno, saj gre za razlago 2. točke prvega odstavka 5. člena ZDMV, sodne prakse Vrhovnega sodišča glede vprašanja, katera motorna vozila spadajo med vozila, za katera se po omenjeni določbi ZDMV davek ne plačuje, pa še ni.

7. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje, in na katero je revizijsko sodišče po drugem odstavku 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da je revidentka dne 1. 9. 2010 kupila motorno vozilo znamke Fiat Ducato – avtodom in dne 20. 9. 2010 pri davčnem uradu vložila napoved za odmero davka na motorna vozila na podlagi 2. točke prvega odstavka 5. člena ZDMV. V postopku ni sporno, da revidentka izpolnjuje pogoj glede obstoja družine s tremi ali več otroki, ki še niso dopolnili 18 let. 8. ZDMV (po noveli ZDMV-C, veljavni od 1. 3. 2010) v 2. točki prvega odstavka 5. člena določa, da se davek ne plačuje od vozil, ki so nabavljena za prevoz družin, ki imajo tri ali več otrok, in sicer od enega motornega vozila s pet ali več sedeži, ki ga največ enkrat v treh letih kupi eden od roditeljev v družini, ki ima tri ali več otrok, ki še niso dopolnili 18 let. 9. Revidentka navaja, da med vozila, za katera se po navedeni določbi davek na motorna vozila ne plačuje, spada tudi njeno vozilo – avtodom, saj naj bi zakon ne določal, da mora biti vozilo namenjeno za prevoz družine, temveč določa, da mora biti nabavljeno za prevoz družine, torej gre za oprostitev glede na subjekt in se izkazuje zgolj s statusom družine. Ker se lahko vsako motorno vozilo, ki ima več kot pet sedežev, uporablja za prevoz (velikih) družin, zakon na tem mestu opušča nadaljnja preverjanja. Vsekakor opušča preverjanje (objektivno preverljivega) namena vozila, ki bi ga bilo možno določiti na podlagi kategorizacije vozil. Takšna razlaga omenjene določbe ZDMV je po presoji Vrhovnega sodišča materialnopravno zmotna.

10. Res je sicer, da na podlagi besedne razlage navedene zakonske določbe ni mogoče zaključiti, da avtodom nikakor ne more biti motorno vozilo, nabavljeno za prevoz oseb, za katero se davek na motorna vozila ne plačuje. Zakon namreč oprostitve ne veže na namen vozila (ta bi bil v primeru avtodoma prvenstveno bivanje oseb in ne prevoz), temveč določa za oprostitev le pogoj, da mora biti motorno vozilo nabavljeno za prevoz družine. Pa tudi, če bi besedo 'nabavljen' razumeli v objektivnem smislu, kot 'namenjen', na podlagi same jezikovne razlage ni mogoče reči, da zakon določa, da mora imeti motorno vozilo le en namen, to je prevoz družine, in ne sme biti uporabno še za kašen drug namen, na primer za gospodarsko rabo ali bivanje oseb.

11. Vendar pa je po presoji Vrhovnega sodišča za pravilno uporabo določbe 2. točke prvega odstavka 5. člena ZDMV treba upoštevati tudi namen in cilje zakonodajalca pri sprejemanju ZDMV in določitvi davčne oprostitve za določene vrste vozil ter pri možnih različnih razlagah zakona dati prednost tisti, ki se najbolj približa motivom ob nastajanju zakona. Iz obrazložitve predloga novele ZDMV-C, s katero je bila spremenjena tudi dikcija 2. točke prvega odstavka 5. člena ZDMV, izhaja, da je bil eden temeljnih ciljev predlagatelja spremembe zajetje večjega dela osebnih motornih vozil v davčni sistem (med vozila, za katera je treba plačati davek, je na novo uvrstil tudi motorna kolesa in podobna vozila s pomožnim motorjem), in ne širitev kroga vozil, za katera se davek ne plača. Namen ZDMV je obdavčitev večine motornih vozil, ki se dajo prvič v promet ali se prvič registrirajo na območju Republike Slovenije. Davčne oprostitve za posamezne vrste vozil pa so le izjema, ki je ni mogoče razlagati širše, kot je določena. S pomočjo teleološke razlage obravnavane zakonske določbe, ob upoštevanju ciljev zakonodajalca, je po mnenju Vrhovnega sodišča treba pritrditi stališču sodišča prve stopnje in davčnih organov, da bivalno vozilo – avtodom, kakršno je revidentkino, ne spada med vozila, za katera velja davčna oprostitev. Obravnavana določba namreč le navidezno zajema vsa motorna vozila. Možni jezikovni pomen te določbe je treba ne le restriktivno razlagati (ker gre pri davčnih oprostitvah za izjemo), temveč je ta pomen treba v obravnavanem primeru (z uporabo teleološke redukcije) prebiti, saj je šele tako doseženo, da se utesnjeni pomen ujema z namenom, ki ga pravno pravilo ima. Po presoji Vrhovnega sodišča je smisel davčne oprostitve na podlagi obravnavane določbe ZDMV pomoč večjim družinam (s tremi ali več mladoletnimi otroci) pri zagotavljanju vsakodnevnih potreb, med katere spada tudi prevoz družine. Zakonodajalec gotovo ni imel v mislih vsakršnega motornega vozila, ki ima pet ali več sedežev (kamor bi navsezadnje lahko uvrstili tudi tovornjak ali avtobus), temveč le motorna vozila, nabavljena za vsakodnevni, običajen prevoz družine v službo, šolo, k zdravniku itd., kar pa avtodom s spalnim nadstreškom nad kabino gotovo ni. Le takšno razumevanje obravnavane določbe ZDMV lahko privede do razumne rabe predpisa in le s takšno objektivizacijo pogojev, ki jih mora izpolnjevati vozilo, da je oproščeno davka, je možno zadostiti resničnemu smislu obravnavane določbe ZDMV.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (87. člen ZUS-1).

13. Ker revidentka z revizijo ni uspela, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).