Jedro

Za nabavljeni avtodom tožnica ni upravičena do vrnitve davka na motorna vozila v smislu določbe 2. točke 1. odstavka 5. člena ZDMV.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo Davčni urad Celje vlogi tožnice za vračilo davka od cestnih motornih vozil, ni ugodil. V obrazložitvi pojasnjuje, da je svojo odločitev oprl na 2. točko 5. člena Zakona o davku na motorna vozila (Uradni list RS, št. 72/06-UPB in 9/10, v nadaljevanju ZDMV). Tožnica je vložila vlogo za vračilo davka na motorno vozilo avtodom znamke Fiat Ducato. Gre za bivalno vozilo, ki je sicer motorno vozilo, vendar ni prvenstveno namenjeno prevozu družin, ampak gre za vozilo s posebnim namenom. Zato predlogu tožnice ni ugodil. Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo, št. DT 499-17-51/2010-2 z dne 20. 1. 2011, pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi ugotavlja, da je v zadevi sporno ali je dopustno oprostiti plačila davka na motorna vozila po 2. točki 5. člena ZDMV bivalno vozilo – avtodom. Meni, da je iz zakonskega besedila jasno razvidno, da oprostitev velja za vozila namenjena za prevoz družin. To pomeni, da ZDMV že po svojem namenu zajema osebna motorna vozila, ne pa vseh motornih vozil, kot to napačno razume pritožnica. Iz definicije kategorij in tipov vozil, ki je povzeta po delih Direktive 10/156/EGS, nazadnje spremenjene z Direktivo 2001/116/ES in Direktive 2000/ES izhaja, da vozilo, ki ga je nabavila pritožnica, spada v kategorijo vozil za posebne namene, ki so namenjeni za prevoz potnikov ali blaga in za opravljanje posebnih opravil. V to kategorijo spada bivalno vozilo, ki je vozilo kategorije M za posebne namene. Konstruirano je tako, da vključuje bivalni prostor z vsaj naslednjo opremo: sedeži in miza, ležišča, ki se lahko sestavljajo iz sedežev, oprema za kuhinje in oprema za hrambo. Iz vsega navedenega izhaja, da nabavljeno vozilo avtodom ne spada v kategorijo vozil, za katere je predvidena oprostitev po določbi 2. točke 5. člena ZDMV. Bistvo novele ZDMV-C je namreč bila okoljevarstvena naravnanost in širitev predmeta obdavčitve z davkom na motorna vozila. Po ustaljeni sodni praksi je potrebno oprostitve, olajšave in podobno razlagati restriktivno. ZDMV ki ureja dano področje, že od vsega začetka pokriva izključno osebna motorna vozila. Predlagatelj zakona se temu osnovnemu konceptu ni odrekel, kar izhaja iz predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona (ZDMV-C).

Tožnica v tožbi navaja, da morata biti v danem primeru izpolnjena tako subjektivni kot objektivni pogoj. Dejstvo objektivno preverljivih pogojev je nesporno. Drugi pogoj pa je subjektivne narave. Zakon ne govori o namenu za prevoz družin, ampak o nabavi za prevoz družin. Nesmiselno je govoriti o vozilu, ki je namenjeno za prevoz družin. Vozilo je lahko nabavljeno za prevoz družine, ne more pa biti namenjeno za prevoz družin. Oba organa bi morala ugotoviti, ali gre za motorno vozilo z več kot petimi sedeži oziroma ali je bilo nabavljeno za prevoz družine, ki ima tri ali več otrok, ne pa, ali je namenjeno za prevoz družin. Zakon v svojem besedilu tudi nikjer ne določa prvenstvenosti in kot tak ne more biti pogoj. Prvostopni organ je zato s svojo interpretacijo zakonskega pogoja dodal pogoj, ki v samem besedilu zakona ni nikjer postavljen. Tudi obrazložitev drugostopnega organa je napačna. Ne glede na dejstvo, da je avtodom bivalno vozilo in spada pod vozila za posebne namene, je v klasifikaciji jasno zapisano, da gre pri bivalnem vozilu za vozilo kategorije M. Gre torej za vozilo za posebne namene, ki ne predstavlja samostojne kategorije temveč zgolj podkategorijo kategorije M. Bivalno vozilo je torej še vedno motorno vozilo s štirimi kolesi, načrtovano in izdelano za prevoz potnikov in ne čisto posebna kategorija vozila. Če je zakonodajalec želel preprečiti, da bi se davek na motorna vozila vračal tudi za avtodome, bi moral to izrecno navesti tako, da bi določil omejitve glede na oblike karoserije oziroma nadgradnje.

Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. Tožeči stranki pa naj povrne stroške upravnega spora skupaj s pripadki vred.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da v celoti prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave, v skladu z določbo 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

V danem primeru ostaja med strankama sporno, ali je tožnica za nabavljeno motorno vozilo avtodom, v skladu z novelo ZDMV-C z veljavo od 1. 3. 2010, upravičena do vrnitve davka na motorna vozila, v smislu 2. točke 1. odstavka 5. člena ZDMV-C. Ta namreč pravi, da se davka od cestnih motornih vozil ne plačuje od vozil, ki so nabavljena za prevoz družin, ki imajo 3 ali več otrok, in sicer od enega motornega vozila z 5 ali več sedeži, ki ga največ enkrat v treh letih kupi eden od roditeljev v družini, ki ima 3 ali več otrok, ki še niso dopolnili 18 let. Ni sporno, da tožnica predpisane pogoje glede svoje družine izpolnjuje. Sporno je, ali se kupljeno vozilo avtodom lahko uvrsti med tista motorna vozila, za katera je zakonodajalec predpisal, da davka ni potrebno plačati. Tudi po mnenju sodišča iz novele ZDMV-C in pojasnil ne izhaja, da bi omenjena novela razširila krog vozil, ki so oproščena davka na motorna vozila, pač pa ravno nasprotno. Novela zakona razširja krog vozil, ki so predmet obdavčitve z davkom na motorna vozila, tudi na motorna kolesa ter kolesa in podobna vozila s pomožnim motorjem z bočno prikolico ali brez nje. V spornem členu zakon res govori o pojmu motornega vozila, vendar o takšnem, ki je nabavljeno za potrebe prevoza družin, ne pa tudi za potovanja in priložnostna bivanja, čemur je avtodom nesporno namenjen. Kolikor bi zakonodajalec predvidel oprostitev plačila davka na vsa motorna vozila, ki izpolnjujejo kriterije glede družine, v zakon določila, da oprostitev velja le za takšna vozila, ki so nabavljena za prevoz družin, ne bi vključil. Načeloma je vsako motorno vozilo namenjeno za prevoz družin. Razlika je le v tem, ali je narejeno tudi za druge namene, torej tudi za bivanje, kot v danem primeru. Oprostitev plačila davka je ugodnost, zato je ni mogoče razlagati širše, kot je dana. Dejansko pomeni (finančno) pomoč večjim družinam. Zato se lahko nanaša le na takšne aktivnosti družine, ki so v zvezi z njenimi vsakodnevnimi potrebami (v danem primeru so to prevozi), ne pa tudi s potovanji in počitnikovanji, ki predstavljajo nadgradnjo slednjega. Bistvo davčne oprostitve torej je, da se omogoči družinam s 3 ali več mladoletnimi otroki, da lažje zadovoljujejo svoje vsakodnevne potrebe. Po mnenju sodišča se zato, glede na povedano, 2. točka 1. odstavka 5. člena ZDMV ne nanaša tudi na vozilo, za katerega želi oprostitev plačila davka tožnica.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za odločitev navajata prvostopni organ kot tudi tožena stranka. Sodišče se zato, da ne bi prišlo do ponavljanja, nanje sklicuje v smislu 2. odstavka 71. člena ZUS-1. Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1.