Jedro

Namen pogodbenih strank je bil doseči popolno zamenjavo dolžnika, kar je bistvena značilnost pogodbe o prevzemu dolga. S takšno pogodbo se namreč prevzemnik zaveže, da bo stopil na mesto dolžnika v razmerju do upnika. Prevzemniku z učinkovanjem prevzema dolga nastane obveznost, ki jo prej ni imel. Bistvo pogodbe o odstopu terjatve ali cesije pa je v prehodu terjatve iz premoženja starega upnika v premoženje novega upnika, kar pa tožnica in toženec s konkretno pogodbo nista zasledovala.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na toženko, zavrže, v ostalem pa zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta toženca dolžna tožnici nerazdelno plačati znesek 20.000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 1999 dalje do plačila, toženec pa še 67.613.502 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 1999 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša nanjo razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženčevo pritožbo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje glede njega potrdilo.

Sodbo pritožbenega sodišča toženca zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka izpodbijata z revizijo. Navajata, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb glede zmotne uporabe materialnega prava in nesklepčnosti tožbe. Nižji sodišči sta Pogodbo o prenosu terjatev z dne 20. 1. 1994 zmotno opredelili kot pogodbo o prevzemu dolga, saj gre za nominatno cesijsko pogodbo, v kateri obveznost toženca ni določena, zato je ta pogodba nična. Pogodba tudi nima kavze. Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do pritožbenih navedb glede obstoja ničnostnih razlogov, zato se izpodbijane sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 in nasl. v nadaljevanju ZPP). Nižji sodišči bi morali ugotavljati pravo pogodbeno voljo pogodbenih strank. Izrek sodbe sodišča prve stopnje pod prvo točko je povsem nezakonit in nepravilen, saj je odločeno, da mora toženec solidarno s toženko tožnici plačati 20.000.000 SIT, čeprav sploh ni bil pogodbena stranka Pogodbe o zastavi in zavarovanju nepremičnin z dne 29. 4. 1994. Prva in druga točka izreka sodbe sodišča prve stopnje sta si med seboj v nasprotju, saj iz obrazložitve ni jasno, katere terjatve so vključene v znesek po prvi oziroma drugi točki izreka. Tožbeni zahtevek je nesklepčen, ker tožnica v tožbi ni navedla naslovov in datumov kreditnih pogodb. Tako ni jasno, na podlagi katerih kreditnih pogodb sta nižji sodišči prišli do zneska 20.000.000 SIT.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija delno ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije: Revizija v delu, v katerem izpodbija odločitev sodišča druge stopnje, s katero je bila razveljavljena odločitev sodišča prve stopnje glede toženke, ni dovoljena, ker o tem delu tožbenega zahtevka ni bilo pravnomočno razsojeno. Revizija je namreč dovoljena le zoper pravnomočno sodbo (prvi odstavek 367. člena ZPP) oz. zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Revizijsko sodišče je zato v revizijo v delu, ki se nanaša na toženko, zavrglo (drugi odstavek 374. člena ZPP v zvezi s 377. členom ZPP).

O neutemeljen delu revizije: Toženec je kot direktor družbe Č. d.o.o. s tožnico v letih 1992 in 1993 sklenil sedem kreditnih pogodb, ki so bile le delno odplačane. S Pogodbo o prenosu terjatev z dne 20. 1. 1994 se je toženec tožnici zavezal, da bo poravnal do 30. 4. 1994 dolg Č. d.o.o. do tožnice, in sicer neodplačani del po kreditnih pogodbah iz let 1992 in 1993, izračunan na dan 1.1.1994 ter neodplačani del obresti iz teh pogodb, skupaj 19.137.293,70 SIT. V letu 1994 je toženec s tožnico sklenil še 22 kreditnih pogodb, na podlagi katerih je prejel 18.748.640 SIT (zneski po teh pogodbah so bili neposredno nakazani toženčevim dobaviteljem blaga). Dolg po vseh posojilnih pogodbah iz let 1992, 1993 in 1994 (vse do dne 11. 5. 1994) pa je toženec pripoznal s Pogodbo o vračanju posojil z dne 11.5.1994, s katero se je zavezal postopno in redno vračati omenjena posojila. Toženec je le delno poravnal zapadle obračunane obresti, in sicer le v višini 1.749.054,55 SIT, kar je bilo delno poplačano z opravljenimi odstopi plačil, delno pa s tožničinim neposrednim pobiranjem inkasa od prodanega mesa v toženčevi mesnici.

Revizijski očitek, da je Pogodba o prenosu terjatve z dne 20. 1. 1994 po vsebini in namenu pogodba o cesiji in ne pogodba o prevzemu dolga, ni utemeljen. Res je, da je konkretna pogodba naslovljena kot Pogodba o prenosu terjatve, vendar pa sta nižji sodišči pri opredelitvi njene vsebine zaradi nejasnosti njenih določil pravilno izhajali iz pogodbene volje strank. Ta pa je bila, da toženec prevzame neplačane obveznosti družbe Č. d.o.o. do tožnice, in sicer 9.179.918,20 SIT glavnice in 9.957.375,50 SIT obresti, ter jih poravna do 30. 4. 1994 z obrestmi po 4 % mesečni obrestni meri na glavnico in neplačane obresti. Toženčeva obveznost je bila tako jasno in nedvomno določena. Namen pogodbenih strank je bil torej doseči popolno zamenjavo dolžnika, kar je bistvena značilnost pogodbe o prevzemu dolga. S takšno pogodbo se namreč prevzemnik zaveže, da bo stopil na mesto dolžnika v razmerju do upnika. Prevzemniku z učinkovanjem prevzema dolga nastane obveznost, ki jo prej ni imel. Bistvo pogodbe o odstopu terjatve ali cesije pa je v prehodu terjatve iz premoženja starega upnika v premoženje novega upnika, kar pa tožnica in toženec s konkretno pogodbo nista zasledovala. Neutemeljeni so tudi revizijski očitki, da takšna pogodba nima svojega pravnega temelja. Ta je lahko v odplačnem ali neodplačnem pravnem poslu. Sodišče druge stopnje se je opredelilo do toženčevih pritožbenih navedb glede ničnosti omenjene pogodbe (stran 4 sodbe in sklepa pritožbenega sodišča), zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Odgovorilo pa je tudi na zatrjevanja toženca glede nesklepčnosti tožbe.

Neutemeljene so revizijske navedbe, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje nezakonit, ker toženec ni bil stranka Pogodbe o zastavi in zavarovanju nepremičnin z dne 29. 4. 1994 in z njo ni prevzel nobenih obveznosti. Ugotovljeno je bilo, da obveznost toženca do tožnice znaša 87.613.502 SIT in temelji na Pogodbi o prenosu terjatve z dne 20. 1. 1994 in na dvaindvajsetih kreditnih pogodbah. Kateri zneski (torej po katerih kreditnih pogodbah) so vključeni v skupna zneska, navedena v prvi in drugi točki izreka sodbe sodišča prve stopnje, je razvidno iz obrazložitve. Obveznost plačila zneska 20.000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 1999 dalje do plačila, naložena tožencu solidarno z enako obveznostjo tožnice, je tako le del njegove celotne obveznosti plačila zneska 87.613.502 SIT in temelji na prej navedenih pogodbah in ne na Pogodbi o zastavi in zavarovanju nepremičnin, sklenjeni med tožnico in toženko dne 29. 4. 1994. Revident tudi nima prav, da tožba ni bila sklepčna, ker tožnica ni navedla in konkretizirala pogodb, na podlagi katerih od toženca zahteva plačilo vtoževanih zneskov. Tožnica je navedla, da svoj zahtevek utemeljuje na podlagi Pogodbe o prenosu terjatev z dne 20.1.1994 in na podlagi štiriindvajsetih kreditnih pogodb, predloženih sodišču prve stopnje skupaj s tožbo na katere se je v tožbi sklicevala. To za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, kot pravilno ugotavlja pritožbeno sodišče, zadostuje in tožnici v tožbi ni bilo treba posebej navajati datuma vsake pogodbe in njen naslov. Revizijska zatrjevanja, da se ne da preizkusiti, kdaj je posamezna terjatev nastala in v kakšni višini, niso utemeljena, saj je sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje sodbe natančno preciziralo, na katerih pogodbah temelji toženčeva obveznost in kolikšna je. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo v dovoljenem delu na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo in z njo tudi predlagano povrnitev revizijskih stroškov.