Jedro

Prvotožena stranka neutemeljeno zatrjuje, da je pogodba z dne

20. 1. 1994 z naslovom "Pogodba o prenosu terjatve" po vsebini in namenu pogodba o cesiji in ne pogodba o prevzemu dolga, saj prav iz vsebine in namena te pogodbe izhaja, da gre za pogodbo o prevzemu dolga po določbah 446. - 450. člena ZOR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi, da o zahtevku tožeče stranke zoper drugotoženo stranko s sodbo O. sodišča v C. opr. št. P X/Y z dne

2. 10. 1995 ni bilo pravnomočno odločeno, saj ne gre za identičen zahtevek. O. sodišče v C. je v pravdi opr. št. P X/Y odločalo o utemeljenosti hipotekarne tožbe tožeče stranke zoper drugotoženo stranko, v predmetnem pravdnem postopku pa sodišče odloča o obstoju poroštvene obveznosti drugotožene stranke za obveznosti prvotožene stranke do tožeče stranke, katera izhaja iz 1. člena pogodbe o zastavi in zavarovanju nepremičnin z dne 29. 4. 1994. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj obstaja med 1. točko izreka in obrazložitvijo izpodbijane sodbe nasprotje glede višine obveznosti drugotožene stranke. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotovilo, da obveznost drugotožene stranke ni višja od 20,000.000,00 SIT in da je zato dolžna tožeči stranki nerazdelno s tožencem plačati le znesek 20,000.000,00 SIT. V

1. točki izreka izpodbijane sodbe pa je odločilo, da je drugotožena stranka dolžna plačati solidarno s prvotoženo stranko tožeči stranki ne le znesek 20,000.000,00 SIT, ampak tudi zakonite zamudne obresti od tega zneska od 20.1.1999 dalje od plačila.

Izrek

Pritožbi drugotožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 4. točki izreka, kolikor se nanaša na drugotoženo stranko, razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba prvotožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje, kolikor se nanaša na prvotoženo stranko.

Prvotožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o pritožbenih stroških drugotožene stranke pa se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki 20,000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.1.1999 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo, da je tožena stranka L. P. dolžan plačati tožeči stranki 67,613.502,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od

20.1.1999 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo, višji ali drugačen tožbeni zahtevek tožeče stranke je zavrnilo ter odločilo, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 1,902.603,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe toženi stranki. V pritožbi predlagata razpis pritožbene obravnave, na kateri naj pritožbeno sodišče vpogleda v listine v spisu in zasliši pravdne stranke.

Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne kot neutemeljenega, podredno pa, da pritožbi ugodi in v celoti razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Toženi stranki navajata, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo vsebino pogodbe o prenosu terjatve z dne 20.1.1994, saj je s to pogodbo tožeča stranka v celoti prenesla vse terjatve na prvotoženo stranko, s čimer je tožeča stranka prenehala biti upnik družbe Č. d.o.o. S. G.. Menita, da gre za cesijo in ne za pogodbo o prevzemu dolga. Ker v tej pogodbi ni določena obveznost prvotožene stranke do tožeče stranke in ta obveznost tako ni določena niti določljiva, je navedena pogodba v 3. členu nična. Ker se sodišče prve stopnje o ničnostnih razlogih te pogodbe ni opredelilo, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Pravita, da je navedena pogodba po svoji naravi "mešana pogodba", v njej so združeni različni pogodbeni tipi, ker pa nima kavze, je nična. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo vsebino omenjene pogodbe, je zmotno uporabilo materialno pravo. Prvotožena stranka nadalje navaja, da ni stranka pogodbe o zastavi in zavarovanju nepremičnin z dne 29.4.1994 in z njo ni prevzela nobenih obveznosti. Zaradi tega je izrek pod točko 1. izpodbijane sodbe nezakonit, tožbeni zahtevek pa protispisen. Prva in druga točka izreka izpodbijane sodbe sta si med seboj v neskladju, ker iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, katere terjatve je sodišče vključilo v denarne zneske, ki so navedeni v izreku te sodbe.

Sodišče prve stopnje je kršilo pravila postopka tudi zato, ker ni upoštevalo ugovora pravnomočno razsojene stvari po sodbi O. sodišča v C. opr. št. P X/Y z dne 2.10.1995. Nadalje pravi, da iz 1. člena Pogodbe o zastavi in zavarovanju nepremičnin z dne 29.4.1994 izhaja, da gre le za ugotovitev dejstva, ne pa za zavezo oziroma prevzem obveznosti s strani drugotožene stranke. Zaradi tega bi morala tožeča stranka predložiti listino in navesti dejstva, iz katerih bi bil razviden obstoj, nastanek in višina obveznosti drugotožene stranke iz naslova poroštva, saj iz navedenega člena izhaja, da je bilo poroštvo sklenjeno že prej. Ker gre za spor o zastavni pravici, ki je stvarna pravica, je drugotožena stranka ugovarjala pristojnost prvostopenjskega sodišča, saj je za spore v zvezi z obstojem stvarnih pravic izključno stvarno pristojno sodišče po sedežu nepremičnin, to je O. sodišče v C.. Sodišče prve stopnje je zato njen ugovor stvarne nepristojnosti nepravilno zavrnilo. Pravi tudi, da je zaveza drugotožene stranke v celoti prenehala dne 27.7.1994 na podlagi določbe 2. odst. 3. člena navedene pogodbe. Ker sodba sodišča prve stopnje o tem nima razlogov, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Drugotožena stranka omenjene zastavne pogodbe tudi ni podpisala kot porok in plačnik, ampak izključno v svojstvu zastavne dolžnice.

Nadalje meni, da tožbeni zahtevek sploh ni sklepčen, ker je brez tožbenih navedb. Tožeča stranka v njem ni konkretizirala posojilnih pogodb, saj jih v tožbi ni navedla. Izpodbijane sodbe se tako vsebinsko ne da preizkusiti, saj ni jasno, kdaj je posamezna terjatev nastala in v kakšni višini, kolikšna je glavnica in koliko je obresti. Iz tožbenih navedb ni razviden niti temelj niti višina posameznih terjatev. Tako ni jasno, na podlagi katerih pogodb je sodišče vključilo v zneske iz 1. in 2. točke izreka izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo pravila postopka, saj je dokaze, predložene s strani tožeče stranke, štelo istočasno tudi za njene trditve, s tem pa je brez navedb odločilo o tožbenem zahtevku, ki temelji na 24 neimenovanih kreditnih pogodbah in ki jih tožeča stranka ni nikjer izrecno konkretizirala. Meni tudi, da ker tožeča stranka prvotoženi stranki ni izročila kreditov neposredno, ta nima pravice zahtevati od tožene stranke, da ji vrne zneske teh kreditov. Pravi, da nobena od kreditnih pogodb s strani tožeče stranke ni bila realizirana, saj tožeča stranka ni predložila nobenih dokazil o tem, da je na račun prvotožene stranke nakazala denarna sredstva ali pa ji jih izročila na kakšen drug način. Zaradi navedenega bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrniti kot neutemeljenega.

Pritožba prvotožene stranke ni utemeljena, pritožba drugotožene stranke pa je utemeljena.

Prvotožena stranka neutemeljeno zatrjuje, da je pogodba z dne

20.1.1994 z naslovom "Pogodba o prenosu terjatve" po vsebini in namenu pogodba o cesiji in ne pogodba o prevzemu dolga. Prav iz vsebine in namena te pogodbe izhaja, da gre, kljub napačnemu naslovu ("pogodba o prenosu terjatev") in nejasno zapisani določbi 1. člena te pogodbe ("upnik prenaša svoje terjatve do dolžnika Č. d.o.o. na novega dolžnika L. P...." ), za pogodbo o prevzemu dolga po določbah

446.- 450. člena ZOR (Zakon o obligacijskih razmerjih, ki se za obligacijska razmerja, nastala pred 1.1.2002 uporablja na podlagi določbe 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika). Iz določbe 3. člena te pogodbe jasno izhaja, da se z njo prvotožena stranka kot novi dolžnik zavezuje poravnati terjatve tožeče stranke do dolžnika Č. d.o.o. S.G. v znesku 9,179.918,20 SIT glavnice in

9.957,375,50 SIT obresti, do 30.4.1994, z obrestmi po 4% mesečni obrestni meri na glavnico in neplačane obresti. Tako temelj kot višina obveznosti prvotožene stranke sta s tem jasno in nedvomno določena. Pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da gre za pogodbo o prevzemu dolga in ne za cesijsko pogodbo ter da je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker se ni opredelilo do navedb prvotožene stranke o tem, da s to pogodbo njena obveznost ni določena in da je določba 3. člena te pogodbe zato nična, neutemeljene. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do zatrjevane ničnosti sklenjenih pogodb, saj je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je predmet terjatve tožeče stranke mogoč, dopusten in določen in da ta terjatev zato obstoji.

Neutemeljene so pritožbene navedbe prvotožene stranke o tem, da je izrek pod točko 1. izpodbijane sodbe nezakonit, ker da ni bila stranka pogodbe o zastavi in zavarovanju nepremičnin z dne 29.4.1994 in z njo ni prevzela nobenih obveznosti. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotovilo, da obveznost prvotožene stranke do tožeče stranke znaša skupaj 87,613.502,00 SIT in temelji na pogodbi o prenosu terjatev z dne 20.1.1994 (priloga A1) in na 22 kreditnih pogodbah na prilogah A8 do A 29 v spisu, katerih vseh je bila stranka tudi prvotožena stranka. Obveznost plačila zneska 20,000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.1.1999 dalje do plačila, naložena prvotoženi stranki solidarno z enako obveznostjo drugotožene stranke v točki 1. izreka izpodbijane sodbe, je tako le del njene celotne obveznosti plačila zneska 87,613.502,00 SIT s pp in temelji na prej navedenih pogodbah in ne na pogodbi o zastavi in zavarovanju nepremičnin, sklenjeni med tožečo stranko in drugotoženo stranko dne 29.4.1994. Prav tako so netuemeljene navedbe prvotožene stranke o tem, da je tožba nesklepčna in da bi jo moralo sodišče prve stopnje zavrniti, ker ne vsebuje tožbenih navedb. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da svoj zahtevek utemeljuje na podlagi pogodbe o prenosu terjatev z dne

20.1.1994 in na podlagi 24 kreditnih pogodb, predloženih sodišču prve stopnje skupaj s tožbo. Takšne tožbene navedbe tudi po ugotovitvah pritožbenega sodišča zadostujejo za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka in tega zato ni bilo potrebno zavrniti že samo zato, ker te pogodbe v tožbi niso bile navedene po naslovih in datumih. Tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, na katerih pogodbah temelji obveznost toženih strank, saj so te pogodbe označene v sodbi z oznakami prilog, pod katerimi se kopije teh pogodb nahajajo v spisu.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o tem, da tožeča stranka do toženih strank nima nobene terjatve zato, ker posojen denar prvotoženi stranki nikoli ni bil neposredno izročen ali nakazan na njen račun. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ta denar res ni bil neposredno nakazan ali izročen prvotoženi stranki, ampak da je bil po naročilu prvotožene stranke nakazan dobaviteljem podjetja prvotoženca Č. d.o.o. S. G.. Iz teh ugotovitev, ki jih pritožnika ne izpodbijata, pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožeča stranka denar na podlagi 22 kreditnih pogodb prvotoženi stranki tudi dejansko posodila oziroma da je tako svojo obveznost iz teh pogodb tudi izpolnila.

Neutemeljene so pritožbene navedbe o tem, da se drugotožena stranka z določbo 1. člena pogodbe o zastavi in zavarovanju nepremičnin z dne

29.4.1994 ni k ničemur zavezala, ampak da sta stranki s tem le ugotovili dejstva. Iz navedenega pogodbenega določila jasno izhaja, da sta obe pogodbeni stranki soglašali s tem, da se drugotožena stranka kot porok in plačnik zaveže tožeči stranki poravnati njene terjatve, ki jih ima na podlagi kreditnih pogodb do prvotožene stranke. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o tem, da je obveznost drugotožene stranke na podlagi določbe 2. odst. 3 člena te pogodbe prenehala že dne 27.7.1994, saj se ta določba nanaša na veljavnost pogodb, ki so bile med strankama za zavarovanje terjatev iz 1. člena te pogodbe sklenjene pred sklenitvijo pogodbe z dne

29.4.1994, ne pa na obveznost drugotožene stranke iz te slednje pogodbe.

Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi, da o zahtevku tožeče stranke zoper drugotoženo stranko s sodbo O. sodišča v C. pr. št. P X/Y z dne 2.10.1995 ni bilo pravnomočno odločeno, saj ne gre za identičen zahtevek. O. sodišče v C. je v pravdi opr. št. P X/Y odločalo o utemeljenosti hipotekarne tožbe tožeče stranke zoper drugotoženo stranko, v predmetnem pravdnem postopku pa sodišče odloča o obstoju poroštvene obveznosti drugotožene stranke za obveznosti prvotožene stranke do tožeče stranke, katera izhaja iz 1. člena pogodbe o zastavi in zavarovanju nepremičnin z dne 29.4.1994. S tem pogodbenim določilom se je drugotožena stranka zavezala, poleg tega, da se je z določbo 2. člena te pogodbe zavezala tudi kot zastavna dolžnica, še kot porok. Na podlagi 1. člena te pogodbe je njena zaveza tudi osebna, tožeči stranki odgovarja zaradi poroštvene zaveze z vsem svojim premoženjem in ne le z zastavljeno nepremičnino, kot se je zavezala le v 2. členu te pogodbe. Narava, podlaga in višina njene obveznosti, vtoževana v tej pravdni zadevi zato ni enaka njeni obveznosti vtoževani v zadevi O. sodišča v C. opr. št. P X/Y, zahtevka nista identična, zaradi tega pa ni mogoče šteti, da je bilo o zahtevku po tožbi v tej zadevi med tožečo in drugotoženo stranko v postopku opr. št. P X/Y pred O. sodišče v C. že pravnomočno odločeno.

Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ugovor toženih strank o krajevni nepristojnosti prvostopenjskega sodišča, ki ga utemeljujejo na podlagi določbe 1. odst. 57. člena ZPP. Takšen ugovor toženih strank je glede na določbo 1. odst. 22. člena ZPP prepozen, prav tako pa tudi neutemeljen, saj se v tem pravdnem postopku ne ugotavlja stvarna pravica tožeče stranke kot to zatrjujeta pritožnika, ampak obstoj obligacijskih pravic - denarnih terjatev tožeče stranke zoper eno in drugo toženo stranko.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS št. 36/2004), saj obstaja med 1. točko izreka in obrazložitvijo izpodbijane sodbe nasprotje glede višine obveznosti drugotožene stranke. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotovilo (zadnji odstavek na 10. strani sodbe in 1. odst. na 1. strani sodbe), da obveznost drugotožene stranke ni višja od 20,000.000,00 SIT in da je zato dolžna tožeči stranki nerazdelno s tožencem plačati le znesek 20,000.000,00 SIT. V 1. točki izreka izpodbijane sodbe pa je odločilo, da je drugotožena stranka dolžna plačati solidarno s prvotoženo stranko tožeči stranki ne le znesek 20,000.000,00 SIT, ampak tudi zakonite zamudne obresti od tega zneska od 20.1.1999 dalje od plačila. Ker se zaradi takšne pomanjkljivosti izpodbijana sodba v

1. točki izreka, kolikor se nanaša na drugotoženo stranko ne more preizkusiti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 1. odst. 354. člena ZPP pritožbi drugotožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v 1. in 4. točki izreka, a le vkolikor se nanašata na drugotoženo stranko, in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbo prvotožene stranke pa je na podlagi določbe 353. člena ZPP zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu sodbo sodišča prve potrdilo, saj niso podani razlogi, iz katerih prvotožena stranka izpodbija prvostopenjsko sodbo, niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je o pritožbah toženih strank odločilo na seji (1. odst. 347. člena ZPP), saj je ocenilo, da ni bilo potrebno ponavljati že izvedenih dokazov še pred sodiščem druge stopnje (2. odst. 347. člena ZPP) in zato tudi pritožbena obravnava, katere izvedbo sta v pritožbi predlagali toženi stranki, za samo odločitev pritožbenega sodišča ni bila potrebna.

Ker prvotožena stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o pritožbenih stroških drugotožene stranke pa se pridrži za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).