Jedro

Na tožnikovo begosumnost kažejo njegova dejanja in navedbe v dosedanjem postopku, zlasti dejstvo, da je izrazil namero oziroma zaprosil za mednarodno zaščito že na Hrvaškem in da je Hrvaško nato samovoljno oziroma v nasprotju z izdanim sklepom zapustil, pa tudi, da je njegov cilj Italija oziroma po navedbah, ki jih je dal ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in na zaslišanju, Nemčija, kar sodišče utrjuje v prepričanju, da bi v primeru, če bi to možnost imel, kljub vloženi prošnji za mednarodno zaščito tudi območje Slovenije zapustil. Manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni in je le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti izvedbo postopka za predajo tožnika Hrvaški.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve je z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka odločilo, da se tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 ter v 2. točki izreklo, da se tožnik pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 26. 5. 2016 od 12. ure do predaje, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. Iz razlogov sklepa sledi, da je tožnik dne 26. 5. 2016 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. Po podaji prošnje je bilo tožniku ustno na zapisnik izrečeno pridržanje zaradi namena predaje, saj je bilo po podatkih baze Eurodac ugotovljeno, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem.

3. Pred tem je tožnika dne 24. 5. 2016 obravnavala Policijska postaja Postojna, saj je bil tožnik skupaj s še tremi osebami prijet s strani policistov na lokalni cesti Prestranek – Hruškovje, ko je peš, preko gozda, v bližini mejnega prehoda Rupa prečkal hrvaško – slovensko mejo. Kot sledi iz uradnega zaznamka o izjavi, ki jo je dal v zvezi z nedovoljenim vstopom, je tožnik želel v Italijo, kjer bi rad ostal. Nakar je podal prošnjo za mednarodno zaščito in pri tem opisal svojo pot iz Pakistana ter prijetje in bivanje na Hrvaškem, kjer je podal namero za azil in opravil razgovor. Tudi iz sklepa, ki ga je izdalo Ministrstvo za notranje zadeve Hrvaške, sledi, da je tožnik podal namero za mednarodno zaščito in da je imel v tej zvezi razgovor, pa tudi, da je po malo več kot tednu dni tožnik od svoje prošnje odstopil. Po lastni izjavi je od prošnje odstopil zato, ker je menil, da bo v tem primeru lahko odšel iz Centra za tujce. Nakar je bil prepeljan na Policijsko postajo Dugo Selo, od tam pa je odšel naprej v Slovenijo, čeprav bi moral zapustiti EU v roku 15 dni od pravnomočnosti sklepa. Ker je tožnik Hrvaško samovoljno zapustil, postopek za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni bil zaključen.

4. Glede na navedeno in skladno z Uredbo (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba) se v obrazložitvi navaja, da bo Ministrstvo za notranje zadeve pristojnemu organu Republike Hrvaške posredovalo prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca ter zaprosilo za nujen odgovor, ki mora biti podan v dveh tednih od prejema zahtevka. Tožniku pa se, prav tako skladno z Uredbo (drugi odstavek 28. člena), izreče ukrep pridržanja, saj je tožnik pred prihodom v Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem, a ga to ni zadržalo, da bi Hrvaško zapustil in odšel v Slovenijo, kjer je ponovno zaprosil za mednarodno zaščito. Pri čemer vsi zbrani podatki kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil tudi azilni dom v Sloveniji in da ga je zato treba pridržati, dokler ne bo opravljena njegova predaja Hrvaški.

5. V nadaljevanju obrazložitve pristojni organ ugotavlja, da se po določbah drugega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce ter da milejši ukrep, to je pridržanje na območju Azilnega doma, v tožnikovem primeru ni primeren. Ob upoštevanju okoliščin v zvezi z varovanjem na območju Azilnega doma ugotavlja, da je pridržanje na območje azilnega doma za begosumne prosilce neučinkovito, saj je večina pridržanih oseb Azilni dom samovoljno zapustila. Zato je na mestu strožji ukrep pridržanja na Center za tujce, kar je tudi v skladu s sodno prakso naslovnega in Vrhovnega sodišča, iz katere izhaja, da v Azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda in da zato v primeru begosumnih prosilcev za milejši ukrep ni pogojev. Tožnik je prehajal meje držav na nedovoljen način. Ob vstopu v Slovenijo je zaprosil za mednarodno zaščito šele, ko je bil prijet s strani policije. Za mednarodno zaščito je pred tem zaprosil na Hrvaškem, pa tam ni počakal na zaključek postopka, ampak je Hrvaško samovoljno zapustil in na nedovoljen način prišel v Slovenijo. Pristojni organ zato ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bo pobegnil v Italijo oziroma v Nemčijo, ki ju je navedel kot ciljni državi ter na ta način onemogočil postopek predaje v skladu z Uredbo.

6. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi navaja, da je sodna praksa že sprejela stališče, da pomeni bivanje v Centru za tujce, kjer se prosilci ne morejo svobodno gibati in iti na svež zrak, kadar to želijo, in niso v svojih oblačilih, poseg v osebno svobodo in ne omejitev gibanja. Ukrep omejitve gibanja tako preraste v omejitev osebne svobode. Ukrep omejitve gibanja oziroma pridržanje iz Uredbe pa se lahko izreče le, če obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila. Tožnik je pridobil originalno osebno izkaznico, ki se nahaja v upravnih spisih. Sklepa oziroma ukrepa, ki naj bi mu bil izrečen na Hrvaškem in po katerem mora zapustiti države članice, pa tožnik ni razumel, ker ni bilo prevajalcev in mu sklep ni bil preveden, oziroma mu je bil slabo preveden. Zato je mislil, da mora zapustiti le Hrvaško, kar lahko potrdi priča A.A., ki je prav tako nastanjen v Centru za tujce. Glede na besedilo zadnjega odstavka na drugi strani izpodbijanega sklepa pa tožena stranka ni izrekla ukrepa le zato, ker naj bi bil tožniku izrečen ukrep prepovedi vstopa v EU, ampak iz drugih razlogov, ki niso obrazloženi in se jih zato ne da preizkusiti. Italijo je tožnik v izjavi navedel le zato, ker so Italijo navedli drugi prosilci, s katerimi je prišel v Slovenijo. Sam je želel oditi v Nemčijo in tam zaprositi za mednarodno zaščito. Zgolj zaradi navedbe držav, kamor bi tožnik imel namen iti, po stališču sodne prakse tožniku ni mogoče izreči ukrepa omejitve gibanja. Nevarnosti, da bi tožnik pobegnil, pa tožena stranka ni ugotavljala in je standard „če je to potrebno“ iz 28. člena Uredbe zmotno uporabila. Ta standard je potrebno razlagati v smislu strogega testa sorazmernosti oziroma nujnosti glede na določbo Direktive o sprejemu, ki jo je treba implementirati tako, da so v nacionalni zakonodaji urejeni manj prisilni ukrepi od pridržanja.

7. Hkrati s tožbo tožnik predlaga tudi izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da je v tožbi izkazal, zakaj v konkretnem primeru niso podani pogoji za odvzem prostosti. Po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožniku prizadelo nepopravljivo škodo. V omejenem prostoru azilnega doma se zelo slabo počuti. S sklepom mu je kršena pravica do osebne svobode iz 19. člena Ustave, 5. člena EKČP in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar predstavlja težko popravljivo škodo že samo po sebi. V primeru kršitve ustavne pravice mora sodišče zagotoviti učinkovito sodno varstvo, ki ga brez izdaje začasne odredbe ne bi imel. Taka je tudi sodna praksa naslovnega sodišča (sodba in sklep I Up 312/2015 z dne 25. 2. 2015). Zato naj sodišče zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa do izdaje pravnomočne sodne odločbe.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe in zahteve za izdajo začasne odredbe.

9. Tožnik na naroku za glavno obravnavo, na katerega tožena stranka ni pristopila, vztraja pri svojih predlogih in stališčih iz tožbe oziroma iz zahteve za začasno odredbo.

K I. točki izreka

10. Tožba ni utemeljena.

11. V konkretnem primeru gre za ukrep pridržanja za namen tožnikove predaje Hrvaški kot odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 in s tem za situacijo iz 5. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ. Da v zvezi s tožnikom poteka postopek predaje, v zadevi ni sporno. Sporno je tožnikovo pridržanje v prostorih in na območju Centra za tujce v Postojni in s tem obstoj pogojev, ki so za pridržanje oseb, v zvezi s katerimi poteka postopek predaje, predpisani v drugem odstavku 28. člena Uredbe.

12. Drugi odstavek 28. člena Uredbe, na katerega se (v povezavi z omenjeno 5. alineo prvega odstavka 84. člena ZMZ) opira sklep o tožnikovem pridržanju, določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to Uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.

13. Presoja okoliščin konkretnega primera, ki se zahteva v skladu s citirano določbo, je bila, glede na razloge sklepa, s strani tožene stranke nedvomno opravljena. Tako se v izpodbijanem sklepu ugotavlja obstoj nevarnosti, da bo tožnik pred predajo pobegnil ter razlogi za takšen zaključek. Drugačne tožbene navedbe, po katerih tožena stranka nevarnosti pobega ni ugotavljala, so zato v nasprotju s podatki spisov in jim zato sodišče ne more slediti.

14. Sodišče pa se strinja tudi s presojo in zaključki tožene stranke, ki so razvidni iz izpodbijanega sklepa. Na tožnikovo begosumnost kažejo tožnikova dejanja in navedbe v dosedanjem postopku, zlasti dejstvo, da je tožnik izrazil namero oziroma zaprosil za mednarodno zaščito že na Hrvaškem in da je Hrvaško nato samovoljno oziroma v nasprotju z izdanim sklepom zapustil, pa tudi, da je njegov cilj Italija oziroma po navedbah, ki jih je dal ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in na zaslišanju, Nemčija, kar sodišče utrjuje v prepričanju, da bi v primeru, če bi to možnost imel, kljub vloženi prošnji za mednarodno zaščito tudi območje Slovenije zapustil. Tožbeni ugovori ne prepričajo o nasprotnem. Navajanje imena držav, kamor naj bi imel tožnik namen iti, po povedanem ni edina okoliščina, na kateri temelji odločitev in kot se želi prikazati v tožbi. Osebno izkaznico pa je tožnik pridobil šele potem, ko je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji. Šele takrat je tudi razkril svojo pravo identiteto, saj se je sicer, kot je razvidno iz spisov, tako hrvaškim kot slovenskim organom predstavljal pod drugim imenom. Različni so tudi razlogi za njegov odhod iz izvorne države (Pakistana), ki jih je navajal ob vstopu v Slovenijo (zaradi zaposlitve) in tisti, ki jih je kasneje navedel v prošnji za mednarodno zaščito (grozeče nasilje), kar vse vzbuja dvom v verodostojnost tožnikovih izjav, s tem pa tudi v tožbeno trditev, da sklepa o ustavitvi postopka mednarodne zaščite na Hrvaškem ni razumel in da torej s tem, ko je odšel v Slovenijo, ni, vsaj ne vedoma, ravnal v nasprotju s sklepom. Drugače je namreč mogoče sklepati na podlagi listin, ki so v spisih, zlasti na podlagi sklepa o ustavitvi postopka, iz katerega jasno izhaja, kaj se z njim tožniku nalaga, pa tudi iz zapisnika o zaslišanju tožnika pred hrvaškimi organi (na katerem sicer manjka tožnikov podpis, je pa na njem podpis uradne osebe in prevajalca), iz katerega je razvidno, da je bil pri zaslišanju navzoč uradni prevajalec za urdu jezik ter da je bil tožnik posebej seznanjen tudi s tistim delom izreka sklepa, s katerim se mu izrecno nalaga, da zapusti Evropski gospodarski prostor. Sodišče zato tožbenih navedb, da tožnik sklepa ni razumel oziroma, da ga ni razumel pravilno, ni upoštevalo, iz istega razloga pa tudi ni sledilo tožbenemu predlogu za zaslišanje priče A.A., ki naj bi potrdil njegove navedbe.

15. Obrazloženo (z obširnim opisom razmer v Azilnem domu) pa se v izpodbijanem sklepu ugotavlja tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti izvedbo postopka za predajo tožnika Hrvaški. Na ta način pristojno Ministrstvo obrazloži sorazmernost odrejenega pridržanja v smislu določb Uredbe in hkrati (tudi) uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena. Ob ugotovljenem obstoju znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, je zato šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v Azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Pri presoji namreč ni mogoče mimo razloga za pridržanje – to je tožnikove begosumnosti, saj izvedbo postopka za predajo v takšnem primeru omogoča zgolj pridržanje, ki je učinkovito in ki preprečuje, da bi prišlo do pobega. Stanje v Azilnem domu pa, kot se podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu in v odgovoru na tožbo, ni takšno in zato namestitev tožnika v Azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru milejši ukrep, ni mogoča. Kot možna in s tem relevantna ostane zato le izpodbijana nastanitev tožnika v Centru za tujce. Pri tem gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga zakon (ZMZ) izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Prekomeren poseg tudi ni razviden iz tožbenih navedb in iz tožnikove izpovedbe na naroku. V tožbi se sicer zatrjuje, da gre za pri namestitvi v Center za tujce za (prekomeren) poseg v tožnikovo osebno svobodo, vendar brez navedbe konkretnih okoliščin, ki bi se nanašale prav na tožnika in iz katerih bi izhajal takšen zaključek. Izpovedba, ki jo je dal tožnik na zaslišanju, pa se v bistvenem sklada z opisom razmer v Centru za tujce, kakršnega vsebuje odgovor na tožbo in ki ga tožnik na naroku ni prerekal. Sodišče sicer verjame, da so bivalni pogoji, ki jih tožnik opiše na zaslišanju (omejeni bivalni prostori, omejen čas za rekreacijo na prostem) za tožnika moteči, vendar obenem ugotavlja, da pri tem ne gre za okoliščine, ki bi lahko postavile pod vprašaj zakonitost spornega pridržanja.

16. Sodišče je zato, glede na povedano, tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K II. točki izreka

17. V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1, na katerega opira tožnik svojo zahtevo za izdajo začasne odredbe, sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda.

18. V konkretnem primeru je ob odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe že tudi odločeno o tožbi, in to z pravnomočno, kar pomeni, da z ozirom na citirano zakonsko ureditev, po kateri se izvršitev izpodbijanega sklepa lahko odloži le do pravnomočnosti sodbe, odločitev o predlaganem zadržanju ne bi imela nobenih učinkov. To pa pomeni, da tožnik za predlagano zadržanje izpodbijanega sklepa ne izkazuje več pravnega interesa in da je zato treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavreči.