Jedro

Tožena stranka s tožnikoma ni želela nadaljevati delovnega razmerja, za katerega sta značilna podrejen položaj delavca in določena stopnja zaupanja, je pa bila pripravljena še naprej ostati z njima v enakovrednem (prirejenem) razmerju, v katerem bi tudi tožnika nosila določene rizike. Sodišče je presodilo, da ponudba novih pogojev poslovnega sodelovanja ne predstavlja okoliščine, ki bi pomenila, da je bilo nadaljevanje delovnega razmerja mogoče.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Posledično je zavrnilo tudi reintegracijski ter reparacijski zahtevek. Ugotovilo je, da je izredna odpoved, ki jo je tožena stranka podala tožnikoma po drugi alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), zakonita. Tožnika kljub izrecnemu pozivu tožene stranke (dopis z dne 10. 12. 2009) nista oddala terminov bioterapij vsaj za prve tri mesece leta 2010. Zato je sodišče prve stopnje presodilo, da sta tožnika iz hude malomarnosti huje kršila delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi ter 32. člena ZDR. Prav tako je zaključilo, da so obstajale okoliščine in interesi, zaradi katerih delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je ugotovilo, da je izredna odpoved z dne 23. 12. 2009 nezakonita in da tožnikoma delovno razmerje ni prenehalo dne 28. 12. 2009, temveč dne 8. 1. 2010, ko sta podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ugodilo je reintegracijskemu ter reparacijskemu zahtevku. Zavzelo je stališče, da tožena stranka v sodnem postopku ni navajala konkretnih interesov in okoliščin, zaradi katerih delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, in da je odpoved nezakonita že iz razloga, ker ni podan pogoj po prvem odstavku 110. člena ZDR. Zaradi ponudbe tožene stranke za nadaljnje poslovno sodelovanje je drugostopenjsko sodišče bilo mnenja, da medsebojno zaupanje med strankama ni bilo porušeno do te mere, da delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, tj. do konca januarja, za katerega je tožena stranka razpolagala s termini terapij. Drugostopenjsko sodišče je prav tako presodilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je ugotovilo, da je tožena stranka dokazala utemeljen odpovedni razlog. Tožnika sta takoj po prejemu dopisa tožene stranke oddala termine terapij za mesec januar 2010, zato nista kršila obveznosti iz delovnega razmerja.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Zatrjuje, da je v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi z dne 29. 6. 2010 navedla, zakaj delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Tožnika sta z namerno kršitvijo delovnih obveznosti onemogočila normalno poslovanje hotela. Navedeno je tožena stranka dokazala z izpovedbami direktorja A. Č., prokurista B. Č. in prič N. A. in A. T.. Ker je ugotovitev drugostopenjskega sodišča, da tožena stranka ni niti zatrjevala niti dokazovala, da je bilo zaupanje med strankama porušeno do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo mogoče do izteka odpovednega roka, v nasprotju z navedbami tožene stranke in izpovedbami prič ter tožene stranke, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji). Revident prav tako navaja, da je sodišče druge stopnje napačno presodilo, da ni podan odpovedni razlog. Izhajalo je zgolj iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa ni upoštevalo, da so obveznosti delavca določene tudi v zakonu. Upoštevati bi moralo, da je na podlagi 32. člena ZDR delavec dolžan ravnati v skladu z navodili delodajalca ter vestno opravljati delo, upoštevaje organizacijo dela in poslovanje pri delodajalcu (31. člen ZDR). Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo tudi pri presoji drugega pogoja, ki je potreben za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 110. člena ZDR).

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo in dopolnitvi le-tega prereka navedbe v reviziji in sodišču predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana.

8. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo (7. in 8. stran sodbe), da je tožena stranka v odpovedi zgolj povzela zakonsko dikcijo 110. člena ZDR, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, slednjega pa v sodnem postopku ni z ničemer konkretizirala. Sodišče prve stopnje naj bi brez trditvene podlage strank napravilo zaključek, da je pogoj po prvem odstavku 110. člena ZDR podan tudi, ker tožnika nista oddala terminov za čas po 31. 1. 2010. 9. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 29. 6. 2010 izrecno navedla, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, ker je bilo zaradi tožnikovih namernih opustitev delovnih obveznosti onemogočeno normalno poslovanje hotela. O tem, kako je bilo oteženo poslovanje podjetja, so izpovedali zakoniti zastopniki tožene stranke in priče. Revident torej utemeljeno opozarja na nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov, ter med samimi temi listinami in zapisniki.

10. V izpodbijani sodbi sodišče druge stopnje tudi navaja, da je prvostopenjsko sodišče brez ustrezne trditvene podlage tožene stranke zmotno presodilo, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, hkrati pa samo obrazloži, zakaj meni, da ta pogoj ni podan. Napačno je stališče sodišča druge stopnje, da iz prvostopenjske sodbe ni razvidno, na podlagi katerih okoliščin in interesov je sodišče prve stopnje ugotovilo nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Le-te je prvostopenjsko sodišče obrazložilo na 12. strani sodbe. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da so bile stranke hkrati v delovnem razmerju in v poslovnem razmerju. Tožena stranka s tožnikoma ni želela nadaljevati delovnega razmerja, za katerega sta značilna podrejen položaj delavca in določena stopnja zaupanja, je pa bila pripravljena še naprej ostati z njima v enakovrednem (prirejenem) razmerju, v katerem bi tudi tožnika nosila določene rizike. Sodišče je presodilo, da ponudba novih pogojev poslovnega sodelovanja ne predstavlja okoliščine, ki bi pomenila, da je bilo nadaljevanje delovnega razmerja mogoče. Kot pomembno okoliščino je upoštevalo tudi, da tožena stranka ni mogla načrtovati drugih poslovnih dogodkov, saj ni vedela za termine terapij. Tožnika tožene stranke nista seznanila s tem, da nameravata odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Kljub njenemu izrecnemu pozivu sta ji namerno predložila zgolj termine terapij za mesec januar 2010, pri čemer pa sta razpolagala s termini za prvo polletje 2010. Ti zaključki sodišča prve stopnje temeljijo na trditvah, ki so jih stranke podale pravočasno.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče v skladu s prvim odstavkom 379. člena ZPP reviziji ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrača temu sodišču v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj sodišče upošteva, da sta stranki tako zatrjevali kot tudi dokazovali okoliščine in interese v smislu prvega odstavka 110. člena ZDR, ter ponovno presodi utemeljenost pritožbe, tudi z vidika drugih pritožbenih ugovorov.

12. Ker je revizija utemeljena že iz zgoraj navedenega razloga, se Vrhovno sodišče do drugih revizijskih navedb ni opredelilo.

13. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno odločbo.