Jedro

Manjši spori so del običajnih medsebojnih odnosov v delovnem kolektivu in niso že sami po sebi zadosten razlog, da se dokončno poruši medsebojno zaupanje med delavcem in delodajalcem do te mere, da delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se spremeni tako, da se v celoti glasi: „1. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, sklenjena dne 30. 12. 2008, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 23. 12. 2009, nezakonita, zato se razveljavi.

2. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, sklenjena dne 30. 12. 2008, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 23. 12. 2009, nezakonita, zato se razveljavi.

3. Ugotovi se, da tožečima strankama delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 28. 12. 2009 na podlagi nezakonitih izrednih odpovedi pogodb o zaposlitvi z dne 23. 12. 2009, ki ju je podala tožena stranka, temveč je delovno razmerje trajalo z vsemi pravicami, ki sta jih imeli tožeči stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ... in št. ... z dne 30. 12. 2008, vse do dne 8. 1. 2010, ko je tožniku in tožnici pogodba o zaposlitvi pri toženi stranki prenehala na podlagi njune izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 1. 2010, ki jo je tožena stranka prejela dne 8. 1. 2010. 4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 28. 12. 2009 do 8. 1. 2010 prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ ter druga socialna zavarovanja , ter jima za navedeno obdobje plačati nadomestila plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 1. 2010, za razliko v plači za mesec december 2009 in od 19. 2. 2010, za razliko v plači za mesec januar 2010. 5. Kar zahtevata tožeči stranki drugače, se zavrne (vpis delovne dobe v delovno knjižico).

6. Tožena stranka je dolžna tožečima strankama povrniti njune pravdne stroške v znesku 352,50 EUR, v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila. Tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka.“

II. Tožena stranka je dolžna tožečima strankama povrniti njune pritožbene stroške v znesku 305,28 EUR, v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da sta izredni odpovedi pogodb o zaposlitvi, sklenjeni dne 30. 12. 2008, ki jo je tožena stranka podala tožečima strankama dne 23. 12. 2009, nezakoniti in se zato se razveljavita; da se ugotovi da tožečima strankama delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 28. 12. 2009 na podlagi nezakonitih izrednih odpovedi pogodb o zaposlitvi z dne 23. 12. 2009, ki ju je podala tožena stranka, temveč je delovno razmerje trajalo z vsemi pravicami, ki sta jih imeli tožeči stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ... in št. ... z dne 30. 12. 2008, vse do dne 8. 1. 2010, ko je tožniku in tožnici pogodba o zaposlitvi pri toženi stranki prenehala na podlagi njune izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 1. 2010, ki jo je tožena stranka prejela dne 8. 1. 2010; ter da je tožena stranka dolžna tožečima strankama za čas od 28. 12. 2009 do 8. 1. 2010 vpisati delovno dobo v delovno knjižico, ju prijaviti v socialna zavarovanja, ter jima za navedeno obdobje plačati nadomestila plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 1. 2010, za razliko v plači za mesec december 2009 in od 19. 2. 2010 za razliko v plači za mesec januar 2010. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Tožeči stranki zoper sodbo sodišča prve stopnje (smiselno zoper sodbo in odločitev, da sami krijeta stroške postopka) v zakonskem roku vlagata pritožbo (in še dve dopolnitvi pritožbe) iz vseh razlogov po 338. členu ZPP in višjemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožečih strank v celoti ugodi s stroškovno posledico. Tožnika sta prepričana, da je tožena stranka kot delodajalec kršila določila 83. člena ZDR, ki se nanašajo na zagovor. Tožnika sta toženo stranko obvestila, da imata istega dne, to je 22. 12. 2009, drugo obveznost in sicer na Davčnem uradu ... in se iz navedenega razloga zagovora ne moreta osebno udeležiti. Očitki v pisni obdolžitvi so bili povsem nekonkretizirani in tudi drugačni kot so se kasneje navajali s strani tožene stranke tekom postopka. Nelogični in sami s seboj v nasprotju so tudi zaključki sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na ugotovljena dejstva v zvezi s pravočasnostjo podane odpovedi, glede na to, da sodišče samo ugotavlja, da naj bi tožena stranka že septembra in oktobra vedela, da termini za leto 2010 niso oddani. V kolikor namreč tožena stranka trdi, da je oba tožnika že v mesecu septembru pozivala k izročitvi terminov, ter da sta tožnika to namerno zavračala, je povsem jasno, da ni pravilen zaključek, da je tožena stranka razlog za izredno odpoved ugotovila šele 18. 12. 2009. Priprava razporeda skupinske bioterapije je bila posebna pravica tožnikov, zapisana tudi v njuni pogodbi o zaposlitvi, in sicer iz razloga, da ne bi morda tožena stranka samovoljno pričela odrejati terminov in brez njune vednosti naročati ljudi na terapije. Zgolj iz tega razloga je bila ta točka vnesena v pogodbo o zaposlitvi in sicer na zahtevo tožečih strank. Navedeno določilo v pogodbi torej ni zapis o neki obveznosti tožnikov, temveč je to izrecna pravica tožnikov. Ta pravica tožnikov je razvidna že iz določil pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij. V pogodbi o zaposlitvi nikjer ni bil določen niti rok za predložitev terminov niti obdobje, za katerega bi morala tožnika podati termine. Sodišče prve stopnje ne pojasni, kje vidi pravno podlago za zatrjevano dolžnost predložitve terminov za šest mesecev ali morda za tri mesece v letu 2010. Glede teh odločilnih dejstev v izpodbijani sodbi ni razlogov oziroma so ti razlogi v nasprotju z vsebino listin, na katere se v izpodbijani sodbi sklicuje sodišče. Nikakor se tudi ni mogoče strinjati z zaključkom sodišča prve stopnje o tem, da nameravana odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki naj bi jo tožnika podala v januarju 2010, ni opravičljiv razlog za njuno ravnanje. Tožnika sta pojasnila, da bi odpoved pogodbe o zaposlitvi podala takoj po novem letu v skladu z določili pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij. Niti najmanj pošteno in celo zavajajoče bi bilo, če bi tožnika delodajalcu na njegov poziv oddala termine za obdobje, v katerem pri njem ne bi več delala, saj bi mu na ta način nedvomno lahko povzročila materialno škodo, katere povračilo bi nato zagotovo terjal od tožnikov. Prav gotovo je tudi, da nista bila tožnika tista, ki bi lahko toženi stranki kot hotelirju postavljala pogoje in določala cene hotelskih sob ter ostalih hotelskih uslug. Kot je pojasnil A.S., kot vodja prodaje pri toženi stranki, je bil vedno delodajalec tisti, ki je tožnikoma pravočasno predal predlog novih cen in ostalih pogojev, o katerih je bil nato za posamezno leto sklenjen dogovor. Še pred predajo terminov pa je moral najprej delodajalec sporočiti, v katerih terminih ne želi, da bi se bioterapija v hotelu opravljala, ker bo imel sam v tem času zasedene kapacitete z drugimi vnaprej planiranimi dogodki. Šele potem sta tožnika običajno svojemu delodajalcu predala termine. Tožeči stranki tako za leto 2010 svojim pacientom sploh nista mogli sporočiti niti števila sob, niti cen za sobe, niti cen za ostale storitve, ker jima tega tožena stranka, čeprav je spremembo cen in ostalih pogojev že planirala (to dokazuje dopis tožene stranke z dne 18. 12. 2009), ni nikoli sporočila. Iz navedenega razloga sta tožnika termine predala zgolj za čas odpovednega roka, saj je bilo več kot jasno, da nadaljnje sodelovanje s toženo stranko ne bo mogoče. Sodišče tudi povsem neutemeljeno ločuje dogovore, ki so jih stranke sklenile in formalizirale v pogodbi o ureditvi medsebojnih razmerij in pogodbi o zaposlitvi. Gre za popolnoma povezan odnos, saj je v pogodbi o ureditvi medsebojnih razmerij natančno določeno, kako in pod kakšnimi pogoji naj bi tožnika opravljala delo pri toženi stranki ter kdaj in s kakšnim odpovednim rokom lahko odpovesta pogodbo o zaposlitvi. Pogodba o ureditvi medsebojnih razmerij je natančno določala, da bo položaj tožnikov popolnoma enak njunemu položaju pri prejšnjem delodajalcu družbi H. d.d.. Na kakšen način je potekalo usklajevanje pogojev ter pogovori v zvezi z določitvijo cen in ostalih pogojev za izvajanje bioterapije za posamezno leto, pa je pojasnil kot priča zaslišani A.S., ki je tako pri prejšnjem delodajalcu tožnikov družbi H. d.d., kot pri toženi stranki opravljal enako delo ter so mu zato razmere pri obeh delodajalcih tožnikov dobro poznane. Sodišče se samo v obrazložitvi iste sodbe sklicuje na predhodno ravnanje tožnikov pri delodajalcu družbi H. d.d., za kar sicer v določilih pogodb o zaposlitvi nima nobene podlage. Iz obrazložitve je zato sklepati, da naj bi utečena predhodna praksa pri predhodnem delodajalcu veljala le glede ravnanj in obveznosti tožnikov, ne pa tudi glede ravnanj in obveznosti tožene stranke, čeprav sodišče niti tega jasno ne pove in je tudi glede teh odločilnih dejstev sodba nepreverljiva. Tožnika sta v celoti izpolnila obveznost, ki izhaja tako iz pogodbe o zaposlitvi kot iz pogodbe o medsebojni ureditvi razmerij. V danem primeru je tudi jasno, da tožena stranka ni izkazala pogojev po 1. odstavku 110. člena ZDR. Tožena stranka je namreč tožnikoma istega dne, ko jima je vročila pisno obdolžitev in vabilo na zagovor, ponudila tudi nadaljnje sodelovanje, kar pomeni, da nikakor ni mogoče govoriti o tem, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Dopis tožene stranke z dne 18. 12. 2009, ki sta ga tožnika prejela zgolj par ur po prejemu pisne obdolžitve in vabila na zagovor, jasno izkazuje voljo tožene stranke, da delovno razmerje s tožnikoma lahko nadaljuje in kot je pojasnil sam B.Č., bi tožena stranka, če bi tožnika te pogoje sprejela, z njima sodelovala še naprej. Tudi v preteklosti se namreč pogodbi o zaposlitvi tožnikov zaradi vsakokratnih letnih novih pogojev nista spreminjali. Že iz 6. točke navedenega dopisa pa je tudi jasno, da samo dejstvo, da tedaj za leto 2010 še ni bil predložen terminski plan, ni predstavljalo posebne ovire za toženo stranko, saj je napisala, da bodo ti termini pač usklajeni glede na proste kapacitete hotela, kar bi bilo sicer možno in kar se je tudi že dogajalo v preteklosti, kot je izpovedal priča A.S.. Tudi sicer pa je ob upoštevanju dejstva, da je tožena stranka prejela termine za cel mesec januar 2010 in ob dejstvu, da je znašal odpovedni rok tudi za delodajalca v primeru odpovedi v skladu z zakonom zgolj 30 dni, jasno, da je bilo mogoče nadaljevati delovno razmerje do izteka odpovednega roka. Nerazumljivo je stališče sodišča prve stopnje, da izročitev novih pogojev za leto 2010 ne pomeni, da bi bilo nadaljevanje delovnega razmerja možno, saj bi se to nanašalo na poslovno sodelovanje pod spremenjenimi pogoji, ne pa na delovno razmerje. Povsem jasno je, da gre za zgolj za pogoje, ki sta jih stranki določali vsako leto, tako predhodno v H. d.d., kot so bili določeni tudi za leto 2009 za delo pri toženi stranki. Tožena stranka namreč vse do prvega naroka ni navedla niti enega sama primera, ko bi bilo določeno povpraševanje morda odklonjeno zaradi tega, ker ne bi bili znani termini, ali ko bi morda tožena stranka morala določeno že izvedeno rezervacijo stornirati. Sodišče se tudi povsem protispisno sklicuje na termine, ki so bili objavljeni na internetu in zatrjuje, da sta tožnika te termine imela, čeprav je bilo jasno povedano povedano, v postopku pa tudi ni bilo ugotovljeno drugače, da so bili ti termini na internetu objavljeni šele potem, ko sta tožnika od tožene stranke prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi, torej šele v letu 2010. Izpis, ki ga je v spis predložila tožena stranka, ima datum 10. 1. 2010, kar je v skladu s tem, kar sta pojasnila tožnika, torej da so bili ti termini objavljeni šele po odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tudi sicer sta priči A.S. in N.A. pojasnili, da se je v primeru morebitne spremembe rezervacije (česar glede na planirano zasedenost tožena stranka niti ni dokazala), vedno v vseh predhodnih letih situacijo reševalo na različne načine in se jo je vedno tudi rešilo na zadovoljstvo tako gostov kot hotela. Nenazadnje je hotel L. termine za januar 2010 prejel še veliko kasneje, pa je vse tri termine povsem brez problemov uskladil z ostalimi hotelskimi dejavnostmi in so bile terapije povsem normalno in brez problemov opravljene. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ne ponuja prepričljivih pojasnil o tem, zakaj naj bi narava očitanih kršitev opravičevala tako hudo sankcijo zoper tožnika. To je vsekakor nerazumljivo, zlasti ob dejstvu, da sta se tožnika kljub temu, da nista prejela od tožene stranke pričakovanih podatkov, takoj odzvala in podala termine za januar. Če prejeti termini niso bili to, kar je pričakovala tožena stranka, bi slednja ob dejstvu, da sta tožnika na njeno zahtevo odreagirala takoj po prvem pozivu, morala tožnika vsaj pisno opozoriti na izpolnjevanje obveznosti, če je štela, da so obveznosti tožnikov glede predložitve terminov drugačne. Tako pa je jasno, da si je te obveznosti tudi sama tožena stranka različno tolmačila. Tožnika opozarjata še na dejstvo, da opis del in nalog v pogodbi o zaposlitvi ne more biti drugačen, kot je opis kakršnega ima za posamezno delovno mesto tožena stranka v svoji sistemizaciji delovnih mest. Pogodbe ostalih bioterapevtov, ki so skupaj s tožnikoma opravljali delo pri toženi stranki na istem delovnem mestu kot tožnika, to je na delovnem mestu bioenergetik, ne vsebujejo dolžnosti o pripravi razporeda skupinske bioterapije in rezervacije, zato je povsem jasno, da to delovno mesto ne vsebuje navedene delovne dolžnosti. Priglašata pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Za zakonitost izredne odpovedi morajo biti izpolnjeni pogoji, ki so določeni v zakonu. Če izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, mora dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved (drugi odstavek 82. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalnji). V rhovno sodišče je že odločilo (glej na primer VIII Ips 104/2006 z dne 23. 5. 2006), da sta za zakonitost izredne odpovedi v prvem odstavku 110. člena ZDR kumulativno predpisana dva pogoja. Obstajati mora razlog za izredno odpoved, določen v 111. členu ZDR, in dejstvo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati (niti) do izteka odpovednega roka. Da bi lahko odločilo o zakonitosti izredne odpovedi, mora sodišče ugotoviti, ali sta izpolnjena oba pogoja, ob upoštevanju, da je o tem dokazno breme na delodajalcu.

V obravnavani zadevi je poleg presoje, ali je dejansko dokazan obstoj odpovednega razloga iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, vprašanje tudi, ali je izpolnjen tudi drugi pogoj, to je, da zaradi storjene kršitve, delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Samo če je izpolnjen tudi ta pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR, bi bila odpoved zakonita (taka je enotna sodna praksa Vrhovnega sodišča RS, poleg že navedene zadeve opr. št. VIII Ips 104/2006, še na primer odločitve v zadevah opr. št. VIII Ips 33/2006, VIII Ips 15/2007 in VIII Ips 103/2007).

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo.

Iz določbe drugega odstavka 82. člena ZDR izhaja, da mora delodajalec dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved. Dokazati mora torej tako obstoj odpovednega razloga iz 111. člena ZDR, kot tudi obstoj tistih okoliščin in interesov, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Navesti in dokazati mora konkretne okoliščine in interese, ki utemeljujejo nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja z delavcem zaradi storjene kršitve pogodbene ali druge obveznosti. Ne zadošča torej, da delodajalec le navede 110. člen zakona kot pravno podlago za odpoved.

Tožena stranka v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje tega ni storila. V pisni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 12. 2009 je sicer povzela zakonsko dikcijo in navedla, da so kršitve takšne narave, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, te svoje ugotovitve pa ni z ničemer konkretizirala. Tega ni storila niti v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnika zaradi razlogov, ki so neupravičeni, zavestno nista hotela oddati terminov za čas po 31. 1. 2010, zato so obstajali razlogi, zaradi katerih ni bilo možno nadaljevati delovnega razmerja niti za čas odpovednega roka. Sodišče prve stopnje napravi takšen zaključek mimo trditvene podlage tožene stranke in tudi ne pojasni, kateri konkretni razlog je preprečeval nadaljevanje delovnega razmerja do poteka odpovednega roka. Tožena stranka je izredno odpoved podala 23. 12. 2009, vročila pa jo je 28. 12. 2009, zato bi odpovedni rok po ZDR iztekel 28. 1. 2010, za ta čas pa je tožena stranka s termini razpolagala. Ob dejstvu, da v III. tč. pogodbe o zaposlitvi tožnikov ni bilo določenega roka, do kdaj in za kakšno obdobje vnaprej morata tožnika pripraviti razporede skupinskih bioterapij (prilogi A1, A2) in ob dejstvu, da je tožena stranka razpolagala s termini do konca januarja 2010, ni jasno, katera okoliščina na strani tožene stranke je preprečevala nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala (posledično pa tudi ne dokazala), da so se medsebojni odnosi med njo in delavcema zaradi dejstva, ki ga navaja sodišče (neoddaja terminov za čas po 31. 1. 2010), dokončno porušili do takšne mere, da delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka. Tožena stranka ni navajala niti drugih okoliščin, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja med njo in tožnikoma, kljub storjeni kršitvi, ni več možno. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da je tožena stranka utemeljeno „sklepala“, da nadaljevanje delovnega razmerja tudi do izteka odpovednega roka ni možno, vendar pa mora za zakonitost izredne odpovedi delodajalec dokazati obstoj tistih okoliščin in interesov, zaradi katerih, zaradi kršitve, ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Ni torej dovolj, da delodajalec le sklepa, da nadaljevanje delovnega razmerja tudi do izteka odpovednega roka ni možno, slednje mora dokazati. Predpogoj navedenemu pa je konkretno (in ne le pavšalno) zatrjevanje razloga, ki preprečuje vsakršno nadaljnje sodelovanje med strankama. Ker tožena stranka temu predpogoju ni zadostila, tudi sodišče prve stopnje ni moglo zaključiti (in tudi ni zaključilo), da je tožena stranka dokazala, da obstaja nek konkreten utemeljen razlog (in kateri razlog je to), zaradi katerega delovnega razmerja zaradi kršitve ni bilo mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka.

Upoštevati je potrebno, da so manjši spori del običajnih medsebojnih odnosov v delovnem kolektivu in niso že sami po sebi zadosten razlog, da se dokončno poruši medsebojno zaupanje med delavcem in delodajalcem v taki meri, da delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka, oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka ni niti trdila niti dokazala, da je zaupanje porušeno do te mere, da nadaljnje sodelovanje ne bi bilo več mogoče, prav nasprotno, tožnikoma je dne 18. 12. 2010 ponudila nadaljnje sodelovanje in celo vročila nove pogoje za sodelovanje v letu 2010. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje zapisalo, da se izročitev teh pogojev nanaša na poslovno sodelovanje pod spremenjenimi pogoji, ne pa na samo delovno razmerje, ni mogoče zaključiti (in tega sodišče prve stopnje tudi ne zaključi), da je bilo ob dejstvu ponudbe nadaljnjega poslovnega sodelovanja s strani delodajalca medsebojno zaupanje med strankama do te mere porušeno, da tudi nadaljevanje delovnega razmerja do poteka odpovednega roka ne bi bilo možno. Sodišče prve stopnje ne navede niti kakšne druge okoliščine (ki bi jo predhodno zatrjevala tožena stranka), zaradi katere delovnega razmerja med pravnima strankama, zaradi kršitve, ne bi bilo mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka. Sam interes tožene stranke, da bi razpolagala s termini tudi po 31. 1. 2010, ob izostanku konkretne določbe v pogodbi o zaposlitvi o tem, do kdaj in za kakšno obdobje sta bila tožnika dolžna pripraviti razporede za skupinske bioterapije, pa ne more biti (zadosti tehtna) okoliščina, ki bi preprečevala nadaljevanje delovnega razmerja vsaj do poteka odpovednega roka. Ker v konkretnem primeru tožena stranka ni dokazala, temveč je po zaključku sodišča prve stopnje le sklepala, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, drugi pogoj iz 110. čl. ZDR ni izpolnjen, z ato je izredna odpoved že iz tega razloga nezakonita.

Pritožbeno sodišče pa pripominja, da so utemeljene tudi pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava zmotno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala utemeljen odpovedni razlog. Dolžnost tožnikov po 2. alinei III. čl. pogodbe o zaposlitvi je izključno priprava razporeda skupinske bioterapije in rezervacija za skupinske terapije, pri čemer pa v pogodbah o zaposlitvi ni določeno, do kdaj in za koliko časa vnaprej morata tožnika razporede in rezervacije pripraviti. Po zaključku sodišča prve stopnje sta tožnika storila kršitev, ker toženi stranki nista oddala terminov za vsaj 3 mesece ali pol leta za leto 2010, pri tem pa tožnika utemeljeno opozarjata, da sodišče ne navede pravne podlage za tovrstno obveznost tožnikov.

Glede na 82. čl. Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Druga alinea III. čl. pogodb o zaposlitvi tožnikov tožnikoma takšne dolžnosti ne nalaga, zato je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine, ko je ugotovilo, da tožnika nista izpolnila obveznosti, navedene v III. čl. pogodbe o zaposlitvi. Določilo 2. alinee III. čl. pogodb o zaposlitvi tožnikov tudi ni sporno, saj ne določa niti roka, do katerega morata tožnika predložiti termine, niti ne določa za koliko časa v naprej oz. za kakšno obdobje morata tožnika termine oddati, zato tega določila niti ni možno interpretirati na različne načine in iskati morebiten skupen namen pogodbenikov. Roka za pripravo razporeda bioterapij pravdni stranki v pogodbi nista določili, vendar pa to ne pomeni, da rok, do katerega sta bila tožnika dolžna predložiti termine bioterapij, ni določljiv. 289. člen OZ namreč določa splošno pravilo, da se čas izpolnitve določi glede na okoliščine konkretnega primera. Tožnika sta takoj po prejemu dopisa tožene stranke z dne 10. 12. 2009, s katerim ju je tožena stranka pozvala, naj oddata termine za leto 2010, dne 18. 12. 2009 predložila termine za januar 2010 in s tem pravočasno izpolnila svojo delovno obveznost priprave razporeda skupinske bioterapije. Kljub predložitvi terminov je tožena stranka tožnikoma nato isti dan vročila obdolžitev in vabilo na zagovor, ter jima posledično odpovedala pogodbe o zaposlitvi, (med drugim) iz razloga, ker nista oddala terminov bioterapij za leto 2010 vsaj za pol leta, čeprav za obveznost predložitve plana terminov prej in za daljše časovno obdobje v pogodbah o zaposlitvi ni bilo podlage, niti ob smiselni uporabi določb OZ.

V skladu z gornjim materialnopravnim izhodiščem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe na podlagi 2. in 5. alinee 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Ker je pritožbeno sodišče izredno odpoved pogodb o zaposlitvi tožnikov pravzaprav razveljavilo že iz razloga, ker ni dokazan 2. pogoj iz 110. čl. ZDR, se ni podrobneje ukvarjalo z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami (360. čl. ZPP).

Posledično je pritožbeno sodišče ugodilo tudi reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku. Če sodišče ugotovi, da je odločitev delodajalca o prenehanju delovnega razmerja oziroma odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ima namreč delavec pravico do vrnitve v delovno razmerje. S sodbo sodišče vzpostavi stanje, ki je veljalo pred izdajo nezakonitih odločitev delodajalca. Ker se z reintegracijo vzpostavi prejšnje stanje, ima delavec pravico zahtevati vse pravice, ki bi jih imel, če bi delal, zato je utemeljen zahtevek tožnikov po reintegraciji in vseh pravicah, ki bi jima šle, če bi delala (reparacija). V konkretnem primeru velja to do 8. 1. 2010, ko je tožnikoma delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi njunih izrednih odpovedi. Ker je tožena stranka v zamudi z denarnim delom zahtevka, ki se nanaša na nadomestila plače, je glede na določbe OZ (299. čl., 378. čl.) dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti, kot izhaja iz izreka.

Tožnika sta v delu zahtevka od delodajalca zahtevala, da jima za obdobje od 28. 12. 2009 do 8. 1. 2010 vpiše delovno dobo v delovno knjižico. Ker v skladu z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZDR (Ur. l. RS št. 103/2007) delodajalec ni več dolžan vpisovati podatkov v delovno knjižico, je pa še naprej v skladu z Zakonom matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS št. 81/2000) dolžan ZPIZ-u posredovati podatke za vpis v matično evidenco, je sodišče druge stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki prijaviti za vpis v matično evidenco ZPIZ. S takšno odločitvijo je sodišče odločilo v okviru tožbenega zahtevka, saj je bistvo tožbenega zahtevka v tem delu v tem, da so podatki o delovni dobi vpisani v ustrezno evidenco. Kar sta tožnika zahtevala drugače (vpis delovne dobe v delovno knjižico), pa je bilo potrebno zavrniti.

Tožnika sta s tožbenim zahtevkom v celoti uspela, zato jima je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka (1. odst. 154. čl. ZPP). Utemeljeno priglašeni stroški tožnikov pred sodiščem prve stopnje v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) znašajo v skupni višini 352,50 EUR in sicer v 183,30 EUR po tar. št. 3100 (nagrada za postopek), 169,20 EUR po tar. št. 3102 (nagrada za narok). Pritožbeno sodišče je tako stroške postopka v višini 352,50 EUR naložilo v plačilo toženi stranki, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. Pritožbeno sodišče tožnikoma ni priznalo nagrade za vsak narok posebej. ZOdvT je uvedel načelo ene nagrade za opravo določenega sklopa enakovrstnih storitev v isti zadevi, izjemo od tega načela pa predstavlja le nagrada za narok v kazenskem postopku in postopku o prekrških. V teh dveh postopkih prejme odvetnik nagrado za narok za vsak narok posebej, razen v predkazenskem postopku, kjer ga udeležba na največ treh narokih upravičuje do ene nagrade za narok. Definicija nagrade za narok v upravnem sporu, postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči, pravdnem, nepravnem in posebnih postopkih je podana v 3. delu Tarife (2. odst. opombe 3). Ta nastane enkrat, ne glede na to, ali se je odvetnik udeležil enega ali več narokov. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v odločbi opr. št. II Ips 56/2011 z dne 14. 4. 2011. Tožnika sta s pritožbo uspela, zato sta upravičena do povrnitve potrebnih pritožbenih stroškov. Celotni utemeljeno priglašeni pritožbeni stroški tožnikov znašajo 305,28 EUR (254,40 EUR po tar. št. 3210 in 50,88 EUR za DDV) in jih je dolžna tožena stranka povrniti tožnikoma tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe.