Jedro

Za polemiko kot zvrst pisanja je značilno soočanje določenih stališč, mnenj in argumentov, ki pogosto vsebujejo ne le kritičnost, ampak tudi elemente zajedljivosti, ironije, cinizma in celo žaljivosti. Svoboda izražanja varuje tudi mnenja, ki so kritična, lahko pa tudi žaljiva, če gre za odzive na provokativne izjave.

Čeprav velja načelo, da žalitev ne opravičuje žalitve, pa pri presoji posega v ugled in dobro ime osebe, ni mogoče mimo presoje njenega lastnega ravnanja, če je to neposredno povezano z očitanim posegom. V obravnavani zadevi to pomeni, da je sprejeta raven pisanja obeh pravdnih strank hkrati pogojevala tudi njun pristanek na zoženo vsebino njunih pravic do varstva ugleda in dobrega imena. Za ocenjevanje pisanja vsake od pravdnih strank je bilo zato potrebno uporabiti ista merila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 10.432,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe dalje.

Tožeča stranka je zoper takšno odločitev vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je toženčevo pismo, katerega vsebina je žaljiva in posega v ugled in dobro ime tožeče stranke, del daljše polemike v zvezi z zavetiščem I.M., in ki se je pričela s pismom tožene stranke, vendar pa ne drži, da je toženec tožeči stranki zgolj polemično odgovarjal na zapise njenega predsednika in ostro zastavil vprašanje, kje naj bi bil denar, ki se je zbiral za azil. Že samo vprašanje (glede na kontekst zapisa) ponuja odgovor, da si je tožeča stranka denarna sredstva prisvojila oziroma jih ni porabila v skladu z namenom zbiranja. Svoje obdolžitve tožena stranka predstavlja kot dejstva, saj tudi navaja, da njena vprašanja izvirajo iz lahko preverljivih dejstev. Napačna in brez podlage je tudi ocena sodišča, da si povprečen bralec ob zapisu predstavlja le, da gre za očitno polemiko med predsednikom tožeče stranke in toženo stranko v zvezi s skrbjo za zapuščene živali, saj tega sodišče v ničemer ne pojasni ali utemelji in sodbe v omenjenem delu tudi ni mogoče preizkusiti. Obenem sodišče povsem spregleda, da je celotno pismo napisano v izredno žaljivem tonu. Po objavi pisma se je število denarnih prispevkov zmanjševalo, premosorazmerno pa se je zmanjševala tudi oskrba živali, ker ni bilo več dovolj sredstev. Financiranje tožeče stranke se je potem izvajalo pretežno iz članarin, le tu in tam so prispele donacije. Če bi držal zaključek sodišča, da si je povprečen bralec vse zapise predstavljal zgolj kot ostro polemiko med predsednikom tožeče stranke in tožencem, potem do navedenih posledic pri delovanju tožeče stranke sploh ne bi prišlo. Neutemeljen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da zapis toženca ne podaja negativne vrednostne sodbe o tožeči stranki in da ni nedopustno posegel in krnil ugleda tožeče stranke, saj ima že samo namigovanje na nezakonito poslovanje tožeče stranke negativen učinek na njen ugled in dobro ime, ob čimer ne gre spregledati, da toženec resničnosti trditev ni nikoli preverjal. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je zapis tožeče stranke utemeljen z javnim interesom, saj ima javnost pravico do resnične in zanesljive informacije, svoboda izražanja pa ne pomeni pravice do objavljanja nepreverjenih in neresničnih informacij, kar je storil toženec. Toženec bi lahko pridobil relevantne podatke o zbranih sredstvih, vendar takšnih podatkov nikoli ni zahteval. Čeprav tožeča stranka deluje v javnem interesu, ni dolžna prenašati žalitev in neresnic. Navaja še, da poziv predsednika tožeče stranke tožencu, da posreduje javni odgovor, kje je končal denar od čistega dobička prodanih izvodov knjig, ni žaljiv in ni izven meja sprejemljivega in dopustnega.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je odškodninsko odgovornost toženca temeljila na trditvah o neresničnem, neobjektivnem, neargumentiranem in namernem zapisu v N., dne 29.12.2002, ki ji je povzročil nepremoženjsko škodo, in sicer tako, da je vplival na njeno verodostojnost v očeh povprečnega bralca in na odločitve ljubiteljev živali pri nudenju pomoči pri delu in posvojitvah živali, posledično pa tudi na zmanjšanje prostovoljnih prispevkov, s katerimi so posamezniki pomagali pri delu tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je sporni zapis toženca zadnji od večih zapisov v rubriki O., ki izkazujejo polemiko med predsednikom tožeče stranke in tožencem. Polemiko je začel toženec kot odziv na članek „Na A. sem čakal osem let“ v katerem je med drugim navedeno, da „prijatelji M.M., ne samo da niso pomagali živalim, ampak so na vse možne načine ovirali druge ljudi, ki so hoteli pomagati ...“. V odzivu z naslovom „Anatomija človeške destruktivnosti – Ni res, da nismo pomagali živalim!“ je toženec nakazoval, da naj bi bil vzrok za razhajanje med društvi za varstvo živali v denarju. Navedel je, da je bil R. T. (predsednik tožeče stranke) tesen sodelavec M. M.. Ta je navedla, da so se sodelavci začeli obračati proti njej v trenutku, ko jim je bila odvzeta možnost, da zbirajo denar sklicujoč se na njeno ime. T. se je na pismo toženca odzval s prispevkom z naslovom „Grozljivi dokazi so žal resnični – Anatomija človeške destruktivnosti a tokrat z druge plati“, v katerem je podal očitek o osebnem okoriščanju M. M. z denarnimi sredstvi, ki so jih zbrala društva na račun zapuščenih živali. Hkrati je očital tožencu zavajanje javnosti, ko je javno obljubljal, da bo polovico zaslužka od prodane knjige „Balade zavrženih“ namenil zavrženim psom, dejansko pa jim ni namenil niti tolarja, ob tem pa sprenevedavo izjavljal, da s prodajo ni imel nobenega dobička, čeprav naj bi ta po T. mnenju znašal 1.134.000,00 SIT. V naslednjem prispevku z naslovom „Anatomija človeške destruktivnosti (2) – V ozadju človekoljubja in ljubezni do živali so skrite temne sence“ je toženec omenjene trditve označil kot onečaščenje njegovega imena in T. obtožil, da je prodajo knjige preprečil z žaljivimi izjavami o njenem avtorju, hkrati pa se je tako kot T. v prejšnjem pismu vprašal, kje je denar, ki ga je zbral na svojem računu za M. M.. V naslednjem pismu z naslovom „Anatomija človekove destruktivnosti (3) – A. S. niza laž za lažjo, ne posreduje pa odgovora o očitno izpuhtelem denarju“ je T. neposredno obtožil toženca okoriščenja na račun zapuščenih živali in verodostojnost njegovih navedb iz prejšnjega pisma izpodbijal z diskvalifikacijami toženca (npr. človek, ki se mu prikazujejo palčki, …). Toženec je zadnji prispevek „Za lažje preživetje – Anatomija človeške destruktivnosti (4)“ v katerem so navedbe, ki naj bi potrditvah tožeče stranke predstavljale protipraven poseg v njeno čast in dobro ime, namenil uredniku, ki je po zadnjem pismu T. zapisal, da zaključuje polemiko med strankama. Uredniku je očital, „da ni opozoril predsednika tožeče stranke, da ni odgovoril na konkretna vprašanja, ki izhajajo z lahko preverljivih dejstev: da je leta in leta zbiral prostovoljna sredstva za gradnjo azila za pse pri Mi. M., da je zbral veliko denarja, azila pa ni. Kje je denar?“ Toženec je v prvostopenjskem postopku ugovarjal očitku njegove odškodninske odgovornosti s trditvami, da je predsednik tožeče stranke zgolj izkoristil njegov popravek objavljene informacije novinarke N. na zgoraj navedeni članek za obtožbe in zaničevanje toženca in da če je tožeči stranki že nastala škoda, ji je nastala zaradi ravnanja njenega predsednika, ki v javnosti nastopa s trditvami, ki nedvomno škodujejo njenemu ugledu. Navedel je še, da je tožeča stranka v zadnjih mesecih vložila številne tožbe, dve prav iz polemike, ki se obravnava v tem postopku. Toženec je torej s svojim ugovorom uveljavljal odsotnost dveh elementov odškodninskega delikta in sicer, da njegov zapis ni protipraven in da med spornim zapisom in zatrjevano škodo ni vzročne zveze. Sodišče prve stopnje je sledilo toženčevemu ugovoru, ko je navedlo, da je toženec s spornim zapisom le polemično in ostro odgovoril na zapis predsednika tožeče stranke, ki se je prav tako spraševal o tem, kam so šla denarna sredstva, ki naj bi jih zbral toženec in ko je navedlo, da zgolj v zadnjem toženčevem zapisu izraženo vprašanje, kje je denar, še ne daje podlage, da bi sodišče lahko sklepalo, da je bil prav s tem zapisom okrnjen ugled in dobro ime tožeče stranke. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilen.

Tisto kar tožeča stranka očita tožencu in opredeljuje kot škodljivo ravnanje, je bilo hkrati njegovo izvrševanje pravice do svobode izražanja. Iz določila 15. člena Ustave RS izhaja, da so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava. Zaključek o protipravnosti toženčevega ravnanja je torej v odgovoru na vprašanje, ali je toženec s svojim ravnanjem presegel meje svojega abstraktnega upravičenja in s tem kršil osebnostno pravico tožeče stranke. Pri presoji tega vprašanja mora sodišče tehtati med pravicami ene in druge stranke, ki so v koliziji, jih presojati v luči primera kot celote in vseh njegovih okoliščin, tako glede vsebine izjave kot glede konteksta, v katerem je bila dana. Pomembna sestavina te presoje je ocena dopustnosti ravnanja ne le tistega, ki je izjavo zapisal, ampak tudi tistega, ki jo je izzval. Tudi ta je pri tem izvrševal svojo pravico do svobode izražanja. Sodišče mora torej opraviti vrednostno tehtanje, ki naj pokaže, ali je v luči vseh okoliščin konkretnega primera izvrševanje ene pravice prekomerno poseglo v izvrševanje druge oziroma jo omejilo.

Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da izvira toženčev zapis iz zaključka njegove polemike s predsednikom tožeče stranke. V slovenskem medijskem prostoru odzivi bralcev v rubrikah, kakršni so O., pogosto ne dosegajo etično zadovoljivih standardov. Poleg tega je za polemiko kot zvrst pisanja značilno soočanje določenih stališč, mnenj in argumentov, ki pogosto vsebujejo ne le kritičnost, ampak tudi elemente zajedljivosti, ironije, cinizma in celo žaljivosti. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da svoboda izražanja varuje tudi mnenja, ki so kritična, lahko pa tudi žaljiva, če gre za odzive na provokativne izjave (Ustavno sodišče RS št. UP-139/07, tč. 16). Tako iz zgoraj povzetih zapisov obeh pravdnih strank izhaja njun pristanek na ostro kritično raven in slog pisanja. Če je bilo ravnanje ene stranke provokativno ali žaljivo, mora na tako ravnanje pričakovati in trpeti enak odziv. Čeprav velja načelo, da žalitev ne opravičuje žalitve (iniuria non excusat iniuriam), pa pri presoji posega v ugled in dobro ime osebe, ni mogoče mimo presoje njenega lastnega ravnanja, če je to neposredno povezano z očitanim posegom. V obravnavani zadevi to pomeni, da je sprejeta raven pisanja obeh pravdnih strank hkrati pogojevala tudi njun pristanek na zoženo vsebino njunih pravic do varstva ugleda in dobrega imena. Za ocenjevanje pisanja vsake od pravdnih strank je bilo zato potrebno uporabiti ista merila, kar je sodišče prve stopnje, kot je bilo navedeno, pravilno storilo. Zaključek sodišča, da je toženec z obravnavanim zapisom okrnil ugled in dobro ime tožeče stranke bi zato pomenil prekomerno zavarovanje navedene pravice tožeče stranke oziroma da je sodišče vsebinsko omejilo samo pravico do svobodnega izražanja tožene stranke.

Prav tako pa je pravilen tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da ni izkazana vzročna zveza oziroma, da je prav navedeni zapis ob vseh drugih, ki so obravnavali isto tematiko in pogojevali vložitev številnih tožb tožeče stranke (te dejanske toženčeve trditve tožeča stranka ni prerekala) okrnil ugled oziroma dobro ime tožeče stranke.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče, potem, ko je ugotovilo, da tudi ni podana nobena od uveljavljanih bistvenih kršitev določb postopka, niti tiste na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).