Jedro

Tudi en sam delavec, katerega delo je zaradi razloga iz prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR postalo nepotrebno, je „presežni delavec“. ZDR ima le posebne določbe, ki nalagajo delodajalcu dodatne obveznosti, kolikor postane nepotrebno delo večjega števila delavcev. To pa ne pomeni, da delodajalec ni dolžan upoštevati – lahko tudi enakih – kriterijev in meril za določanje manjšega števila presežnih delavcev: če je tako določeno v kolektivni pogodbi, ki velja zanj in je treba določiti presežne delavce izmed več delavcev na primerljivih delovnih mestih.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar tožniku delovno razmerje ni prenehalo in ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter mu za čas, ko ni delal, priznati in izplačati vse pravice iz delovnega razmerja. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka dokazala, da je zmanjšan obseg njenega poslovanja neposredno vplival na potrebo po delu avtodvigalistov, ki ga je opravljal tožnik. Presodilo pa je, da tožena stranka ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga, ker pri določitvi ravno tožnika v letu 2009 kot presežnega delavca na podlagi delovne uspešnosti v drugi polovici leta 2007 (vmes je bil tožnik v bolniškem staležu), ne predstavlja objektivnega kriterija.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in odločitvijo prvostopnega sodišča, vendar z drugimi razlogi. Presodilo je, da je odpoved nezakonita zaradi neupoštevanja določb podjetniške kolektivne pogodbe, ki jo je bila tožena stranka dolžna uporabiti tudi v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga manjšemu številu delavcev.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da glede na terminologijo ZDR in podjetniške kolektivne pogodbe, določba 18. člena podjetniške kolektivne pogodbe velja le v primeru večjega števila delavcev. Le za te primere ZDR uporablja termin presežni delavec. Odločitev je v nasprotju s sodno prakso pritožbenega sodišča, ki je povsem nasprotna. Ob tem se sklicuje na več sodb pritožbenega sodišča. Sodišče prve stopnje je materialno pravo zmotno uporabilo, s čimer se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo, ker je štelo, da je tožba (tožbeni zahtevek) utemeljena iz drugih razlogov. Ne v ZDR ne podjetniški kolektivni pogodbi ni podlage za ugotovitev sodišča prve stopnje, da odločitev za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku v letu 2009 na podlagi njegove delovne uspešnosti za drugo polovico leta 2007 ne predstavlja objektivnega kriterija. Upoštevana je bila ocena za obdobje, ko je tožnik še delal. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu je pritožbeno sodišče v celoti sledilo, je z izpodbijano sodbo storilo bistveno kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena, saj so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni oziroma so med seboj celo v nasprotju.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

6. Nestrinjanje z dokazno oceno pomeni uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na tisto dejansko stanje, kot sta ga v sodbah ugotovili sodišči prve in druge stopnje in tudi z navideznim zatrjevanjem oziroma v okviru zatrjevanja sicer revizijsko dopustnih razlogov, stranka ne more doseči ponovnega preizkusa ugotovljenega dejanskega stanja.

7. Tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje, in to v delu, ki ni bilo podlaga za odločitev sodišča druge stopnje. Predmet revizijske presoje je sodba sodišča druge stopnje, ki je potrdila odločitev prvostopnega sodišča o ugotovitvi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar iz drugih razlogov, kot sodišče prve stopnje: zaradi neupoštevanja podjetniške kolektivne pogodbe, do drugih pritožbenih navedb pa se izrecno ne opredeli. Zato se tudi revizijske navedbe v točki II. nanašajo na odločitev sodišča prve stopnje in jih ni mogoče upoštevati, revizija pa sodišču druge stopnje v zvezi s tem ne očita bistvene kršitve določb postopka.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na to, da izraz „presežni delavec“ v 18. členu podjetniške kolektivne pogodbe pomeni, da je te določbe mogoče uporabiti le v primeru večjega števila presežnih delavcev. Tudi en sam delavec, katerega delo je zaradi razloga iz prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR postalo nepotrebno, je „presežni delavec“. ZDR ima le posebne določbe, ki nalagajo delodajalcu dodatne obveznosti, kolikor postane nepotrebno delo večjega števila delavcev. To pa ne pomeni, da delodajalec ni dolžan upoštevati – lahko tudi enakih – kriterijev in meril za določanje manjšega števila presežnih delavcev: če je tako določeno v kolektivni pogodbi, ki velja zanj in je potrebno določiti presežne delavce izmed več delavcev na primerljivih delovnih mestih (prvi odstavek 18. člena podjetniške kolektivne pogodbe). Taka je povsem enotna sodna praksa Vrhovnega sodišča (glej na primer sodbo in sklep VIII Ips 35/2010 z dne 24. 5. 2011). Neutemeljeno se tožena stranka sklicuje na domnevno drugačno sodno prakso pritožbenega sodišča, ki v primeru vložene revizije tudi ni bila potrjena. Tako je bila na primer sodba Pdp 6/2006 spremenjena s sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 469/2006. 10. Sodišče druge stopnje se res ni opredeljevalo do razlogov prvostopne sodbe o tem, da upoštevanje ocene delovne uspešnosti tožnika iz obdobja pred bolniško odsotnostjo, ne predstavlja objektivnega kriterija. Vendar se mu glede na razloge za odločitev tudi ni bilo treba. Bistvo utemeljitve izpodbijane sodbe je v tem, da tožena stranka (razen izpovedbe priče o tem, katero oceno delovne uspešnosti naj bi upošteval za tožnika) ni predložila nikakršnih podatkov o osebnih ocenah niti za tožnika niti za ostalih šest primerljivih delavcev). To pa pomeni, da tudi, če bi bilo prav upoštevati navedeno oceno delovne uspešnosti za tožnika, sodišče ni moglo preveriti, ali je taka ocena res utemeljevala njegovo določitev za presežnega delavca. Ker je dokazno breme na delodajalcu (prvi odstavek 82. člena ZDR), je ob dejanskih ugotovitvah sodišča izpodbijana sodba pravilna in zakonita.

11. Ker je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).