Jedro

S tem, ko so se pogodbene stranke podjetniške kolektivne pogodbe v 18. členu te pogodbe dogovorile o načinu določanja presežnih delavcev, pri čemer uporabe tega člena niso omejile le na primere odpovedi pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, je bila tožena strank ta člen dolžna spoštovati ne glede na to, koliko delavcem je nameravala podati odpoved. Iz tega razloga bi morala za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga upoštevati redno mesečno delovno uspešnost tožnika in ostalih primerljivih delavcev za zadnje tri mesece pred uvedbo postopka odpovedi, kot je določeno v podjetniški kolektivni pogodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 27. 7. 2009 in da na njeni podlagi delovno razmerje med strankama ni prenehalo in še traja (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za ves čas, ko ni delal priznati in izplačati vse pravice iz delovnega razmerja ter mu povrniti njegove stroške postopka v višini 657,00 EUR, vse v roku osem dni pod izvršbo (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in jo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podredno, da pošlje zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje materialno pravo zmotno uporabilo, saj nikjer ni podlage za navedbe sodišča, da določitev tožnika kot presežnega delavca, na podlagi njegove delovne uspešnosti za drugo polovico leta 2007, ne predstavlja objektivnega kriterija. Kolektivna pogodba tožene stranke namreč jasno navaja, da se v isto kategorijo uvrstijo vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno razporejati v skladu z zakonom. Kriteriji se uporabljajo po vrstnem redu, prvi kriteriji so delovni rezultati, ki poleg količine, kvalitete in gospodarnosti vsebujejo tudi prizadevnost, inovativnost, inventivnost delavca. Kolektivna pogodba za delavca, ki je v bolniškem staležu, ne določa drugačne obravnave, prav tako to ne izhaja iz zakona. Vodja kadrovske službe je izpovedal, da je ob preverjanju osebne ocene za obdobje, ko je tožnik še delal, preveril osebno oceno in ugotovil, da je tudi takrat imel tožnik najslabšo oceno od avtodvigalistov. Kljub dejstvu, da tožnik od leta 2007 dela dejansko ni opravljal, pa je nesporno, da je delavčevo delo postalo nepotrebno zaradi zmanjšanega obsega dela in posledično zmanjšanega števila zaposlenih. Zmanjšan obseg poslovanja se je pojavil prav v montažni gradnji, kjer je potreba po avtodvigalistih posebej velika, zmanjšan obseg poslovanja je tako neposredno vplival tudi na potrebo po delu avtodvigalistov. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da so neutemeljene tožnikove navedbe o nezakonitosti odpovedi pogodbe zaradi zaposlovanja delavcev iz Srbije, ker le-ti niso bili v delovnem razmerju s toženo stranko in med njimi ni bilo avtodvigalista ter ocenilo, da tožena stranka ni bila dolžna postopati po pravilih, ki veljajo za kolektivne dopuste. Nesporno je tudi ugotovilo, da tožnik ne bi mogel delati, ker zaradi bolezni za delo ni dobil zdravniškega spričevala. Kljub vsemu navedenemu pa je sodišče odločilo kot izhaja iz izreka, ki je v nasprotju z vsemi navedbami iz obrazložitve. Delodajalec naj bi namreč delavca, ki je nesposoben za delo, ker nima zdravniškega spričevala za delo avtodvigalista, pa zanj pri toženi stranki ni drugega dela, kljub splošnemu zmanjšanju števila delavcev pozval nazaj na delo. Edino, kar sodišče prepriča, je dejstvo, da je tožena stranka uporabljala kriterij iz kolektivne pogodbe, ki ni objektiven, ker delavca, ki ne dela, po mnenju sodišča, ne more postati nepotrebno oziroma zmanjšanje obsega dela tožene stranke ne dokazuje zmanjšanje potrebe po delu tožnika. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika zato, ker je v postopku ugotovilo, da je tožena stranka pri določanju tožnika za presežnega delavca upoštevala njegovo delovno uspešnost izpred dveh let (druga polovica leta 2007), kar ne predstavlja objektivnega kriterija. Ugotovilo je, da je bil tožnik od jeseni 2007 v bolniškem staležu, v avgustu 2009 pa je bil opozorjen na možnost odpovedi iz poslovnih razlogov, torej po odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 7. 2009. Menilo je, da tožena stranka pri določitvi tožnika kot presežnega delavca sicer ni bila dolžna uporabljati kriterijev iz 18. člena kolektivne pogodbe, ker se kriteriji za določitev presežnih delavcev iz kolektivne pogodbe uporabljajo samo v primeru kolektivnih dopustov, vendar zaključilo, da tožena stranka ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga, saj je odpovedala pogodbe o zaposlitvi delavcu, ki že dve leti ni dejansko delal (zaradi bolniškega staleža), zmanjšanje obsega njenega dela pa samo po sebi ne dokazuje tudi zmanjšanje potreb po tožnikovem delu.

Tožena stranka je imela v Kolektivni pogodbi družb skupine P. (B8 – podjetniška kolektivna pogodba), ki je z ozirom na 100. člen začela veljati 17. 6. 2006, v 18. členu opredeljen postopek določanja presežnih delavcev. Citirani člen je določal način uvrstitve delavcev posamezne kategorije (delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, ki jih je mogoče medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom) merila in kriterije za ugotavljanje in določanje presežnih delavcev, vključno z vrstnim redom uporabe teh kriterijev in način uporabe le-teh (metoda izključevanja). Ker v podjetniški kolektivni pogodbi ni določeno, da bi bilo potrebno določbo 18. člena podjetniške kolektivne pogodbe uporabiti le v primeru ugotavljanja večjega števila presežnih delavcev (člen 96 – 102 Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) je sodišče prve stopnje v okviru presoje materialnopravne pravilnosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravno zmotno zaključilo, da tožena stranka pri podaji izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila dolžna spoštovati določbo 18. člena podjetniške kolektivne pogodbe, ker ne gre za kolektivne odpuste. Po navedbah tožene stranke je kriterij delovne uspešnosti upoštevala zgolj zaradi objektivizacije izbire delavca, katerega delo je postalo nepotrebno in pri oceni delovne uspešnosti tožnika upoštevala njegovo oceno izpred dveh let, saj je bil od leta 2007 dalje neprekinjeno v bolniškem staležu. Od šestih avtodvigalistov je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi le tožniku. Kakor je izpovedala priča O.M., ki je pri toženi stranki opravljal dela vodje splošne kadrovske službe (list. št. 35 in 36), so pri toženi stranki ocenili, da niso dolžni delati programa presežnih delavcev, ob izbiri pa so kljub temu upoštevali neke objektivne kriterije, ki pa jih niso zapisali, ker so menili, da niso dolžni. Ker tožena stranka ni upoštevala kriterijev iz 18. člena podjetniške kolektivne pogodbe (ni predložila nikakršnih podatkov o osebnih ocenah – učinku niti za tožnika niti za ostalih šest primerljivih delavcev za obdobje zadnjih treh mesecev pred uvedbo postopka), je že iz tega razloga izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tožena stranka namreč ni dokazala, da je prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela iz pogodbe o zaposlitvi (1. alinea 1. odstavka 88. člena ZDR).

S tem, ko so se pogodbene stranke podjetniške kolektivne pogodbe v 18. členu te pogodbe dogovorile o načinu določanja presežnih delavcev, pri čemer ob uporabi tega člena niso omejile le na primere odpovedi pogodbe večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, je bila tožena stranka dolžna ta člen spoštovati, ne glede na to, koliko delavcem je nameravala podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Dejstvo, da ZDR uporablja pojem „presežni delavci“ le pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, ne pomeni, da presežni delavec ni delavec, kateremu delodajalec poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov v okviru t.i. „individualnih odpustov“. Skupna in bistvena značilnost kategorij delavcev je prenehanje potreb po njihovem delu iz poslovnih razlogov. Podjetniška kolektivna pogodba je bila za tožnika ugodnejša od določb ZDR (96. - 102. člen ZDR), zato bi jo sodišče prve stopnje pri presoji zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi moralo upoštevati. V konkretnem primeru je bil delodajalec dolžan upoštevati kriterije podjetniške kolektivne pogodbe (glede na določbo 18. člena), tudi v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov manjšemu številu delavcev. Enako stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v zadevi opr. št. Pdp 457/2010 z dne 16. 6. 2010. Ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, vendar iz drugih zgoraj opisanih razlogov, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člena ZPP). Na ostale pritožbene navedbe pa pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti pritožbe niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker se predmetni individualni delovni spor uvršča med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka na podlagi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.