Jedro

Dejstvo, ali vložena tožba pretrga zastaranje, se presoja na podlagi pravil procesnega prava (180. člen ZPP). V predmetni zadevi, ko tožba, vložena na dan 15.4.1998, ni obsegala zahtevka na plačilo denarne odškodnine za premoženjsko škodo, pa tudi ne dejstev, ki bi nastanek kakršnekoli premoženjske škode utemeljevala, na podlagi takšne tožbe o obstoju terjatve na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo sploh ni bilo moč odločiti.

Vložena tožba zato ni imela učinka na tek zastaranja terjatev iz naslova tožniku nastale premoženjske škode.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da poslej v celoti glasi: „1. Toženi stranki sta dolžni v roku 15 dni tožeči stranki nerazdelno plačati znesek 146,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer: - od zneska 29,20 EUR od 21.12.2011 do plačila, - od zneska 29,21 EUR od 26.7.2002 do plačila, - od zneska 29,21 EUR od 4.8.2004 do plačila, - od zneska 29,21 EUR od 21.9.2005 do plačila, - od zneska 29,21 EUR od 5.10.2006 do plačila.

2. Tožbeni zahtevek se zavrne v presežku, s katerim je zahtevano: a. da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki znesek 54.451,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer: - od zneska 37.919,99 od 21.12.2011 dalje do plačila, - od zneska 16.531,90 EUR od posameznih 113 vsakomesečnih zneskov po 46,30 EUR od vsakega zadnjega dne v mesecu, s tem da od prvega mesečnega zneska začnejo teči 31.7.2002, od vsakega naslednjega od vsakega zadnjega dne vsakega naslednjega meseca dalje do plačila; b. da sta toženi stranki dolžni za čas po 1.12.2011 nerazdelno plačevati tožeči stranki mesečno rento v višini 146,30 EUR, in sicer do izdaje sodbe zapadle obroke v 15 dneh in pod izvršbo, od izdaje sodbe naprej do vsakega 30. dne v mesecu dalje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožeča stranka je v roku 15 dni dolžna toženima strankama nerazdelno povrniti pravdne stroške v višini 2.474,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.“ Pritožbi, tožene v preostalem delu, tožeče pa v celoti, se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Tožeča stranka je v roku 15 dni dolžna toženima strankama nerazdelno povrniti pravdne stroške v višini 1.267,89 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.“

Obrazložitev

V predmetni zadevi je sporno še plačilo denarne odškodnine za premoženjsko škodo, ki sta jo tožniku povzročila toženca. V tožbi, vloženi na dne 15.4.1998, je tožnik navedel, „da bo zahteval izgubo na zaslužku v višini razlike med nadomestilom za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo in med plačo, ki bi jo prejemal kot poklicni šofer tako, da bo odškodninski zahtevek po višini določil tekom pravde, ko bodo opravljeni izračuni prikrajšanja“. Tožbenega zahtevka na povrnitev te škode ni postavil. V vlogi, vloženi na dne 11.11.2002, je tožnik navedel, da od tožencev zahteva povrnitev prispevkov, ki jih je plačal za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, povrnitev stroškov zdravniškega pregleda, nastalih dne 3.10.1996 in 30.9.1999 ter povrnitev stroškov nabave ortopedskih čevljev, nastalih dne 14.6.2001 in 26.7.2002. V vlogi, vloženi na dne 28.9.2005, je tožnik navedel, da od tožencev zahteva plačilo izgube zaslužka, poleg tega pa tudi povrnitev stroškov nabave ortopedskih čevljev, nastalih dne 4.8.2004 in 21.9.2005. Z vlogo, vloženo na dne 11.10.2007, je tožnik zahteval še povrnitev stroškov nabave ortopedskih čevljev, nastalih dne 5.10.2006. Z vlogo, vloženo na dne 21.12.2011, je tožnik dokončno oblikoval tožbeni zahtevek tako, da je od tožencev zahteval, da mu plačata denarno odškodnino za 70% (zgoraj opisane) premoženjske škode ter procesne obresti od kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku delno ugodilo in tožencema naložilo solidarno plačilo zneska 20.182,58 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, od 1.12.2011 dalje do tožnikove smrti pa še plačevanje mesečne rente. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, tožnika pa je obsodilo na povrnitev pravdnih stroškov tožencema.

Sodbo s pravočasnima pritožbama izpodbijata obe pravdni stranki, in sicer tožnik zavrnilni del, toženca pa prisodilni del. Obe pritožbi uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Tožnik predlaga spremembo z ugoditvijo celotnemu tožbenemu zahtevku in povrnitvijo vseh priglašenih stroškov oziroma podredno razveljavitev z vrnitvijo v novo sojenje. toženca pa predlagata razveljavitev z vrnitvijo v novo sojenje oziroma smiselno spremembo z zavrnitvijo zahtevka. V obeh pritožbah je zahtevana povrnitev pritožbenih stroškov. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

V odgovorih na pritožbi se tožnik in toženca zavzemata za zavrnitev in priglašata stroške.

Pritožba tožencev je delno utemeljena, tožnikova pritožba pa ni utemeljena.

Tožnik v pritožbi izpostavlja, da je prvo sodišče v 20. točki izpodbijane sodbe obrazložilo, da je tožnik že v tožbi zahteval povrnitev škode zaradi izgube na zaslužku in s tem pretrgal zastaranje za vse nadaljnje istovrstne terjatve, v 23. točki je obrazložilo, da je zahtevek iz naslova plačanih prispevkov zastaral, v 46. točki pa je obrazložilo, da ta zahtevek ne predstavlja stroška, ki bi nastal v zvezi z zdravljenjem, saj da ni v vzročni zvezi z obravnavano nesrečo. Stališče tožnika, da si ti sodbeni razlogi med seboj nasprotujejo, ni pravilno. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč izhaja, kdaj je tožnik zahteval povrnitev posamezne škode, kdaj je zastaranje za posamezno vrsto škode začelo teči ter kdaj je nastopilo, pa tudi katera škoda ne predstavlja stroška zdravljenja. Ker so ti razlogi s stališča pravne kvalifikacije, ki jo je o zadevi zavzelo prvo sodišče, razumljivi in nedvoumni, je s temi razlogi moč polemizirati. Zato očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ni utemeljen, saj je ta kršitev podana le, ko zaradi napak v sestavi sodbe pravice do pritožbe ni mogoče uresničiti.

Toženca v pritožbi utemeljeno izpostavljata, da stališče prvega sodišča, da je tožnik s tem, ko je v tožbi najavil, da bo zahteval izgubo na zaslužku, pretrgal zastaranje za vse nadaljnje istovrstne terjatve, ni pravilno. Dejstvo, ali vložena tožba pretrga zastaranje (388. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (1) - v nadaljevanju ZOR), se namreč presoja na podlagi pravil procesnega prava (180. člen ZPP). V predmetni zadevi, ko tožba, vložena na dne 15.4.1998, ni obsegala zahtevka na plačilo denarne odškodnine za premoženjsko škodo, pa tudi ne dejstev, ki bi nastanek kakršnekoli premoženjske škode utemeljevala, na podlagi takšne tožbe o obstoju terjatve na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo sploh ni bilo moč odločiti. Ni namreč dovolj, da tožnik v tožbi zgolj opiše, da določeno sporno razmerje obstoji ter da bo iz tega razmerja uveljavljal terjatev, temveč mora natančno in konkretno opredeliti vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva od sodišča (pri denarnem zahtevku je tako potrebno navesti določen znesek denarja). Res je sicer, da vedenje o škodi ne pomeni, da mora oškodovanec poznati konkretni znesek škode, kot je to sicer pravilno obrazložilo prvo sodišče. Vendar ima lahko vložitev tožbe materialnopravni učinek le, če so izpolnjene procesne predpostavke za odločanje o utemeljenosti zahtevka. Okoliščina, da tožnik v tožbi najavi uveljavljanje določene terjatve, zato lahko kaže le na upnikovo nadaljnjo pasivnost glede uveljavljanja zahtevka na povrnitev premoženjske škode. V posledici takšnega upnikovega ravnanja pa do pretrganja zastaranja ne more priti. Vložena tožba, s katero je bilo zahtevano le plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, zato ni imela učinka na tek zastaranja terjatev iz naslova tožniku nastale premoženjske škode, katere povrnitev je uveljavljal šele kasneje tekom tega pravdnega postopka (2).

Utemeljenost pritožbenih navedb, usmerjenih v izpodbijanje razlogov glede zastaranja, je v 376. členu ZOR. Po prvem odstavku tega člena odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. Po drugem odstavku pa ta terjatev v vsakem primeru zastara v petih letih, odkar je škoda nastala. 388. člen ZOR določa, da se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Zastaranje terjatve za sukcesivno nastajajočo premoženjsko škodo začne teči, ko tožnik zve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja. Pravočasno sodno uveljavljanje prve tovrstne škode je pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod, saj pravočasno sodno uveljavljanje prve terjatve pretrga zastaranje za vse nadaljnje istovrstne terjatve (prvi in tretji odstavek 392. člena ZOR) (3).

Glede zahtevka na povrnitev škode zaradi izgube na zaslužku je tako materialnopravno pravilno potrebno šteti, da je bil postavljen 28.9.2005, ko je bila vložena tožnikova vloga z dne 27.9.2005, v kateri je bil postavljen tožbeni zahtevek glede te oblike škode. Za ugotovitev začetka teka zastaranja te terjatve je materialnopravno odločilno dejstvo, kdaj je bilo tožniku znano oziroma kdaj mu je moglo biti znano, da zaradi posledic nesreče ne bo več mogel opravljati dela voznika tovornega vozila. Stališče pritožbe, da je zastaranje začelo teči 20.3.1998, ko je bilo zaključeno zdravljenje, ni pravilno, saj je prvo sodišče ugotovilo, da je tožnik 7.12.1995, ko je bil s strani invalidske komisije ocenjen kot invalid III. kategorije, zvedel, da v bodoče ne bo mogel opravljati dela voznika tovornjaka, torej da v bodoče ne bo mogel doseči takšnega zaslužka kot bi ga dosegel, v kolikor škodnega dogodka ne bi bilo in bi po normalnem teku stvari lahko še opravljal delo voznika tovornega vozila.

Zaključek prvega sodišča, da je zastaranje terjatve na plačilo denarne odškodnine za škodo zaradi izgube na zaslužku pričelo teči 7.12.1995, sicer ni materialnopravno pravilen, saj po 361. členu ZOR zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, torej pravilno 8.12.1995. Ne glede na to pa se izkaže za utemeljeno pritožbeno izpostavljanje tožencev, da je ta terjatev zastarala, saj je petletni objektivni zastaralni rok iz drugega odstavka 376. člena ZOR iztekel 8.12.2000, torej že pred uveljavljanjem zahtevka na dne 28.9.2005. Potem ko je zastarala prva terjatev, je prenehala pravica zahtevati izpolnitev nadaljnjih sukcesivno nastajajočih enakovrstnih terjatev. Subjektivne okoliščine na strani tožnika, zaradi katerih ni mogel zvedeti za obseg škode (nemožnost pridobitve podatka o višini plač voznikov), so glede na potek objektivnega zastaralnega roka brezpredmetne (4). Pri tem gre izpostaviti še, da bi objektivni zastaralni rok potekel tudi v primeru, v kolikor bi bil sprejet s strani tožnika zatrjevani začetek teka zastaranja na dne 20.3.1998. Povrnitev stroškov zdravniškega pregleda, nastalih dne 3.10.1996 (v višini 5.200,00 SIT) in 30.9.1999 (v višini 7.000,00 SIT), je tožnik zahteval z vlogo z dne 10.11.2002, vloženo na dne 11.11.2002. Toženca v pritožbi utemeljeno izpostavljata, da je prvo sodišče materialnopravno napačno zaključilo, da je zastarala le prva terjatev (5). Tudi glede druge terjatve je namreč zastaranje nastopilo že pred vložitvijo zahtevka, saj je zastaranje začelo teči 1.10.1999, nastopilo pa je 1.10.2002 (361. in 362. člen ZOR).

Glede stroškov nabave ortopedskih čevljev, nastalih dne 14.6.2001 je zastaranje pričelo teči 15.6.2001, glede stroškov, nastalih 26.7.2002, pa je zastaranje pričelo teči 27.7.2002. Povrnitev teh stroškov je bila zahtevana na dne 11.11.2002, torej pravočasno. Tudi povrnitev stroškov nabave ortopedskih čevljev, nastalih dne 4.8.2004 in 21.9.2005, glede katerih je zastaranje pričelo teči 5.8.2004 oziroma 22.9.2005 je bila s tem, ko je bila zahtevana na dne 28.9.2005, uveljavljana pravočasno. Pred potekom zastaralnega roka pa je bila pravočasno na dne 11.10.2007 zahtevana tudi povrnitev stroškov nabave ortopedskih čevljev, nastalih dne 5.10.2006, saj je zastaranje te terjatve pričelo teči 6.10.2006. Tožniku pripadajo tudi zakonske zamudne obresti, katere so mu bile s prvo sodbo za to obliko škode utemeljeno prisojene (186. in 277. člen ZOR). Od zneska 14,60 EUR (= 70% od 5.000,00 SIT) so bile utemeljeno prisojene zakonske zamudne obresti v zahtevanem znesku 14,60 EUR. Obresti so namreč prenehale teči, ko so dosegle glavnico (276. člen OZ). Od zakonskih zamudnih obresti v znesku 14,60 EUR so bile tožniku utemeljeno prisojene tudi procesne obresti od 21.12.2011, to je od dneva, ko je bil vložen zahtevek za njihovo plačilo (drugi odstavek 279. člena ZOR). Glede zakonskih zamudnih obresti od zneskov 29,21 EUR (= 70% od 9.999,00 SIT) pa je prvo sodišče pravilno presodilo, da tečejo od dneva plačil posameznih zneskov, to je od dneva nastanka škode (26.7.2002, 4.8.2004, 21.9.2005 ter 5.10.2006). Zakonske zamudne obresti glede teh glavnic tečejo do plačila, saj do uveljavitve OZ-A (6), ki je odpravil t.i. načelo ne ultra alterum tantum na dne 22.5.2007, niso dosegle glavnice in zato niso prenehale teči. Tožnik je zahteval povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi plačevanja prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, saj si je bil v času čakanja na ustrezno zaposlitev in zato, da bi si zagotovil vsaj minimalne pravice iz pokojninskega zavarovanja, to zavarovanje primoran plačevati sam. Prvo sodišče je zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da ne gre za strošek, ki je nastal v zvezi z zdravljenjem oziroma ni v vzročni zvezi z obravnavano nesrečo, saj je tožnik že pred nesrečo te prispevke plačeval sam. V pritožbi tožnik izpostavlja, da je zavrnitev zahtevka napačna iz razloga, ker ni dvoma, da tožniku teh prispevkov za zagotovitev lastne socialne varnosti ne bi bilo potrebno plačevati, saj bi mu jih plačeval delodajalec, v kolikor škodnega dogodka ne bi bilo.

Stališče prvega sodišča, da ne gre za strošek, nastal v zvezi z zdravljenjem, ki ga pritožba sicer niti ne izpodbija, je materialnopravno pravilno (195. člen ZOR). Tožbene in pritožbene trditve glede vzročne zveze med škodnim dogodkom in škodo (plačilom prispevkov) dajejo oporo le za naslednjo razlago vzročne zveze: če ne bi bilo škodnega dogodka, bi tožnik dobil zaposlitev, če bi dobil zaposlitev, tožniku ne bi bilo potrebno plačevati prispevkov. Takšno pojmovanje vzročne zveze pa ni pravilno. Prvo sodišče je zato pravilno zaključilo, da škodni dogodek ni imel za posledico plačevanja prispevkov za invalidsko in pokojninsko zavarovanje, ampak si je tožnik te prispevke plačeval pred in po škodnem dogodku, ker je bil brez zaposlitve. S pritožbenimi trditvami, ki se nanašajo na drug razlog prvostopenjskega sodišča za zavrnitev dela tožbenega zahtevka na povrnitev prispevkov za čas od 5.5.1994 do 15.4.1995, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo, ker za odločitev zadostuje presoja o pravilnosti in zakonitosti razlogov o vzročni zvezi.

Pritožba tožencev zoper prisodilni del sodbe se je tako delno izkazala za utemeljeno, in sicer glede škode zaradi izgube zaslužka in stroška, nastalega zaradi zdravniškega pregleda v zvezi z izgubo vozniškega izpita. Pritožbi je bilo potrebno v tem delu ugoditi in zaradi pravilne uporabe materialnega prava sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek zavrne (peta alinea 358. člena ZPP). V ostalem izpodbijanem delu, torej po tožencih glede prisojene škode, nastale zaradi plačila ortopedskih čevljev, po tožniku pa glede zavrnilnega dela, pritožbeni razlogi niso bili podani. Ker v tem še izpodbijanem delu, ni bila podana niti kakšna od kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno v tem obsegu pritožbi zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

Zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje je spremenjen tudi uspeh strank v pravdi. Ker toženca tako v postopku pred sodiščem prve stopnje nista uspela zgolj z zneskom 146,040 EUR od prvostopno ugotovljene vrednosti spornega predmeta 63.375,93 EUR, jima mora tožnik povrniti vse stroške, ker nista uspela le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški (tretji odstavek 154. člena ZPP). Tako mora tožnik nerazdelno povrniti tožencema pravdne stroške v znesku 2.474,66 EUR, nastale pred prvostopnim sodiščem, katerih višino je odmerilo že prvo sodišče, s pritožbama pa niti ni izpodbijana.

Tožnik do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena). Stroški, nastali v zvezi z odgovoroma na pritožbi, za pravdo niso bili potrebni, saj odgovora nista prispevala k rešitvi zadeve (155. člen ZPP). Toženca, ki sta skorajda v celoti uspela s pritožbo, pa sta upravičena do povrnitve stroškov, nastalih s pritožbo (drugi odstavek 165. člena, tretji odstavek 154. člena, 155. in 161. člen ZPP). Odmera nagrade in izdatkov odvetnika na podlagi 41. člena Zakona o odvetniški tarifi temelji na Odvetniški tarifo (OT), odmera sodne takse pa na Zakonu o sodnih taksah (ZST-1). Ob vrednosti spornega predmeta na pritožbeni stopnji 54.597,93 EUR (= 118.949 točk po OT; vrednost točke 0,459 EUR) odvetniška nagrada znaša 700,89 EUR (sestava pritožbe 1.250 točk, materialni stroški 22,5 točk, 20% davek na dodano vrednost), sodna taksa pa 567,00 EUR. Potrebni pritožbeni stroški tožencev tako predstavljajo znesek 1.267,89 EUR (= 700,89 EUR + 567,00 EUR). V kolikor tožnik v roku za prostovoljno izpolnitev naloženega zneska tožencema nerazdelno ne bo povrnil, sta toženca upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Op. št. (1): ZOR se za predmetno obligacijsko razmerje, nastalo v škodnem dogodku 5.5.1994, uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

Op. št. (2): Enako že VS BiH, Gž 97/84, 15.11.1984; http://sodisce.iusinfo.si/Judikati/BesediloSopm.aspx?SOPI=SOPM1984VS022637RBH.

Op. št. (3): Primerjaj Vrhovno sodišče RS sklep II Ips 333/2005. Op. št. (4): Primerjaj Vrhovno sodišče RS sodba II Ips 265/2005, in sodba II Ips 656/2007. Op. št. (5): Zastaranje terjatve z dne 3.10.1996 je začelo teči 4.10.1996, nastopilo pa je 4.10.1999. Op. št. (6): Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A), Uradni list RS, št. 40/2007, 7.5.2007 - veljati je pričel 22.5.2007.