Jedro

Dolžnost sodišča je bila, da od tožnika zahteva, da tožbo, ki ni vsebovala tožbenega predloga, popravi oziroma dopolni. Tega nikoli ni storilo, ampak je tožnik sam na lastno pobudo opredelil vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva. Zastaranje je bilo pretrgano že z vložitvijo nepopolne tožbe, ki ni vsebovala tožbenega predloga. Opustitev dolžnosti sodišča, da v konkretnem primeru ravna v skladu s prvim odstavkom 108. člena ZPP, ne more imeti škodljivih posledic za tožnika.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi v točkah I.2., I.3. in II. glede zneska 52.565,02 EUR ter v točki III. in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje, ki je s sodbo z dne 18. 10. 2012 odločalo o odškodnini za tožnikovo premoženjsko škodo (z delno sodbo P 279/1998 z dne 7. 1. 2008 v zvezi s sodbo Cp 530/2008 z dne 26. 2. 2009 je bilo že pravnomočno odločeno o tožnikovi nepremoženjski škodi), je razsodilo, da morata toženca tožniku solidarno plačati 20.182,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila, prav tako mu morata od 1. 12. 2011 do njegove smrti plačevati mesečno denarno rento v neto znesku 26,27 EUR mesečno do vsakega 30. dne v mesecu za tekoči mesec, začenši z 31. 12. 2011. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ob upoštevanju začetka teka zastaranja 7. 12. 1995 je ocenilo, da je zastaral zahtevek za povrnitev škode zaradi izgube zaslužka od 5. 5. 1994 do 15. 4. 1995. Prav tako je zastarala terjatev za povrnitev škode, ki je tožniku nastala s plačilom prispevkov za invalidsko in zdravstveno zavarovanje od 17. 10. 1995 do 11. 11. 1998, sicer pa je ugovor zastaranja zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožencev delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je tožencema naložilo, da morata tožniku nerazdelno plačati 146,04 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožnikovo pritožbo je v celoti zavrnilo in odločilo o pravdnih stroških. Ocenilo je, da je tožnik tožbeni zahtevek za povrnitev škode zaradi izgube zaslužka postavil šele v vlogi z dne 28. 9. 2005, zato je ugovor zastaranja, upoštevajoč začetek teka zastaranja 7. 12. 1995, ko je tožnik s strani invalidske komisije izvedel, da ne bo več mogel opravljati dela šoferja tovornjaka, utemeljen.

Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče RS ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje v zavrnilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je drugostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo glede upoštevanja dejanj, ki pomenijo pretrganje zastaranja. Napačno je štelo, da vložena tožba, s katero je bilo zahtevano plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ni imela učinka na tek zastaranja iz naslova tožniku nastale premoženjske škode. Zmotno je tudi odločilo, da je bil zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova premoženjske škode postavljen šele 28. 9. 2005. Ignoriralo je dejstvo, da je tožnik že v tožbi z dne 15. 4. 1998 v točki IV postavil tudi zahtevek za plačilo „izgube na zaslužku v višini razlike med nadomestilom za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo in med plačo, ki bi jo prejemal kot poklicni šofer“, s tem da je pojasnil, da bo ta del zahtevka po višini določneje postavil, ko bodo pridobljeni ustrezni podatki glede zatrjevanega in uveljavljanega prikrajšanja na zaslužku, in predlagal dokaz z izvedencem finančne stroke. Iz določbe 388. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in sodne prakse Vrhovnega sodišča (II Ips 495/2007) nedvoumno izhaja, da se zastaranje pretrga ne le z vložitvijo tožbe, pač pa tudi z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Takšno dejanje upnika (oziroma tožnika) pa je bil tudi predlog, naj se izvede dokaz z izvedencem finančne stroke. Tožnik je vse elemente škode iz naslova izgubljenega zaslužka zaradi nezmožnosti za delo postavil že v tožbi, dokončni zahtevek pa je postavil s pripravljalno vlogo z dne 21. 12. 2011, potem ko je bilo pridobljeno izvedensko mnenje izvedenca finančne stroke. Če bi drugostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, bi se moralo opredeliti tudi do tožnikovega pritožbenega ugovora, da je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno zavrnilo njegov dokazni predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenke finančne stroke. Izvedenka namreč ni odgovorila na vprašanje, koliko znaša izguba zaslužka tožnika, upoštevajoč dohodek, ki ga je dejansko prejemal, v primerjavi z dohodkom, ki bi ga prejemal na primerljivem delovnem mestu poklicnega voznika C in E kategorije. Drugostopenjsko sodišče je tudi neutemeljeno zavrnilo terjatev iz naslova plačevanja prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tožnik je v pritožbi izpostavil, da je prvostopenjsko sodišče v zvezi s tem navedlo razloge, ki so si v medsebojnem nasprotju, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V točki 23 obrazložitve je tako zaključilo, da je zahtevek iz tega naslova v delu, ki se nanaša na obdobje po 11. 11. 1998, utemeljen, v točki 46 obrazložitve pa je sprejelo stališče, da pri takšnem zahtevku ne gre za strošek, ki bi nastal v zvezi z zdravljenjem oziroma da ni v vzročni zvezi z obravnavano nesrečo. Drugostopenjsko sodišče se do tega pritožbenega ugovora ni opredelilo.

Odgovor na revizijo nasprotne stranke

4. Toženca v odgovoru na revizijo predlagata njeno zavrženje oziroma podrejeno zavrnitev. Menita, da si tožnik, ki je vrednost spornega predmeta v tožbi opredelil z zneskom 12,000.000 SIT, ni zagotovil pravice do revizije. Jasno bi moral diferencirati vrednost spora za vsak posamezen zahtevek, ne pa navesti le enotne vrednosti. Poleg tega je znesek 54.597,93 EUR kumulacija zahtevkov, ki imajo različno pravno podlago (denarna renta, izgubljeni zaslužek, dejanska škoda, stroški zdravljenja). Vsak posamezni zahtevek ne dosega vrednosti 40.000 EUR. Tudi če bi bila revizija dovoljena, pa je neutemeljena, saj je drugostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo, da tožnik ni pravočasno postavil tožbenega zahtevka za povračilo premoženjske škode.

5. Revizija je delno utemeljena.

O dovoljenosti revizije

6. Uvodnim razglabljanjem tožencev v odgovoru na revizijo o nedovoljenosti tožnikove revizije ni mogoče slediti iz razloga, ker se tožnikov tožbeni zahtevek nanaša na denarni zahtevek, kar pomeni, da tožnik v tožbi ni bil dolžan navesti vrednosti spornega predmeta (primerjaj drugi odstavek 44. člena ZPP).

7. Revizijsko sporna je vrednost spornega predmeta 54.451,89 EUR, ki presega prag za dovoljeno revizijo iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Toženca v odgovoru na revizijo neutemeljeno opozarjata, da je zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo 54.597,93 EUR kumulacija zahtevkov, ki imajo različno dejansko in pravno podlago, zato se vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ugotavlja ločeno za vsak zahtevek, ne pa s seštevkom vrednosti posameznih zahtevkov oziroma delov teh zahtevkov. Spregledala sta namreč, da je odločitev o utemeljenosti revizije odvisna od rešitve pravnega vprašanja, ali je bilo zastaranje pretrgano že z vložitvijo tožbe ali ne (peti odstavek 367.a člena ZPP); to pa je vprašanje, ki je skupno vsem zahtevkom za povračilo premoženjske škode.

O utemeljenosti revizije

8. Zmotno je revizijsko stališče, da je vložena tožba, s katero je bilo zahtevano plačilo nepremoženjske škode, pretrgala zastaranje tudi glede premoženjske škode. Pritrditi pa je treba mnenju, da je napačen sklep drugostopenjskega sodišča, da je tožnik tožbeni zahtevek za povrnitev škode zaradi izgube zaslužka postavil šele v pripravljalni vlogi z dne 28. 9. 2005. Tožnik je že v tožbi z dne 15. 4. 1998 navedel, da zahteva „plačilo izgube na zaslužku v višini razlike med nadomestilom za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo in plačo, ki bi jo prejemal kot poklicni šofer“, pri čemer je pojasnil, da bo ta zahtevek „določil po višini, ko bodo pridobljeni podatki glede zatrjevanega prikrajšanja“. V zvezi s tem je v tožbi predlagal tudi dokaz z izvedencem finančne stroke.

9. Tožba z dne 15. 4. 1998 je bila v delu, ki se je nanašala na povrnitev premoženjske škode iz naslova izgube zaslužka, nepopolna, ker ni vsebovala tožbenega predloga (primerjaj prvi odstavek 180. člena ZPP). Dolžnost sodišča je zato bila, da od tožnika zahteva, da tožbo popravi oziroma dopolni (prvi odstavek 108. člena ZPP). Tega nikoli ni storilo, ampak je tožnik sam na lastno pobudo z vlogo z dne 28. 9. 2005 konkretno opredelil vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je bilo zastaranje v skladu s četrtim odstavkom (oziroma po razveljavitvi drugega odstavka 108. člena ZPP v skladu s tretjim odstavkom) 108. člena ZPP pretrgano že z vložitvijo nepopolne tožbe, ki ni vsebovala tožbenega predloga.(1) Določba tretjega oziroma četrtega odstavka 108. člena ZPP se namreč nanaša na vse vloge, vezane na rok, tudi tiste, s katerimi se pretrga zastaranje. Opustitev dolžnosti sodišča, da v konkretnem primeru ravna v skladu s prvim odstavkom 108. člena ZPP, ne more imeti škodljivih posledic za tožnika. Če bi ga sodišče pozvalo k popravi tožbe, bi se kot dan postavitve zahtevka (kar bi pretrgalo tek zastaralnega roka) štel dan vložitve tožbe. Enako mora zato veljati tudi za popravo tožbe, ki jo je predložil tožnik na lastno pobudo.(2)

10. Revizija pa je neutemeljena v delu, ki se nanaša na povrnitev škode, ki je tožniku nastala s plačilom prispevkov za invalidsko in pokojninsko zavarovanje v višini 2.695,53 EUR oziroma ob upoštevanju njegove sokrivde 1.886,87 EUR. Drugostopenjsko sodišče je eksplicitno odgovorilo na pritožbeni očitek o nasprotujočih si razlogih prvostopenjskega sodišča za zavrnilno odločitev v tem delu (6. točka obrazložitve sodbe drugostopenjskega sodišča), zato absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

11. Ker drugostopenjsko sodišče ni uporabilo določbe 388. člena ZOR, se zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča ni opredelilo do drugih pritožbenih ugovorov tožencev niti do tožnikove pritožbe, s katero je izpodbijal zavrnilni del prvostopenjske sodbe. Revizijsko sodišče je zato reviziji delno ugodilo, sodbo drugostopenjskega sodišča razveljavilo glede zneska 52.565,02 EUR (in glede pravdnih stroškov, ki so nastali na prvi in drugi stopnji) in zadevo v tem obsegu vrnilo temu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Sicer je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (377. člen ZPP).

12. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek v zvezi s četrtim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Tako tudi sodba II Ips 950/2007 z dne 25. 3. 2010. Op. št. (2): Sodba in sklep II Ips 52/2007 z dne 10. 9. 2009.