Jedro

Fotokopija je le preslikava lastnoročne pisave in lastnoročnega podpisa in zato ne izpolnjuje zahtev iz 63. člena Zakona o dedovanju.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je fotokopija zapuščinskega pisma z dne 20.1.1988 veljavna oporoka P. K., umrlega dne 23.6.1998. Ugotovilo je, da je zapustnik lastnoročno napisal in podpisal navedeno zapuščinsko pismo, ki ga je tožnik fotokopiral. Fotokopija oporoke ne more biti veljavna oporoka.

Tožbeni zahtevek že zato ni utemeljen. Tožnik ni dokazal, da je bila originalna oporoka brez vednosti oporočitelja uničena, izgubljena, skrita ali založena.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Poudarilo je, da je dokazno breme v zvezi z zatrjevanjem obstoja oporoke na strani tožnika, zavrnilo pa je njegovo stališče, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da je oporoka uničena ali izgubljena, česar tožena stranka ni dokazovala.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da je sodišče prve stopnje razsodilo mimo tožbenega zahtevka, ko je zavrnitev tožbenega zahtevka utemeljilo s tem, da je zapustnik oporoko verjetno sam uničil in jo tako preklical. Tožeča stranka takega zahtevka ni postavila. Tožeča stranka je dokazovala obstoj oporoke. S tem je povedala, da je oporoka po naključju ali z dejanjem tožene stranke uničena, izgubljena, skrita ali založena. Tožba se glasi na veljavnost, ne pa na neveljavnost oporoke. Tožnik je dokazal, da je zapustnik oporoko zapisal v predpisani obliki. Dokazal je tudi vsebino oporoke. S tem je dokazal vse, kar je po 77. členu Zakona o dedovanju potrebno za dokaz obstoja oporoke.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP (1977)).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur. l. RS št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijski očitek, da je sodišče odločalo izven ali preko tožbenega zahtevka, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je odločilo o tožbenem zahtevku tako, da ga je dobesedno povzelo v izrek in ga zavrnilo. Ni ugotavljalo neveljavnosti oporoke, kar skuša prikazati revizija.

Tožbenega zahtevka ni spreminjalo. Tudi z razlogi, ki jih je navedlo za svojo odločitev, ni sodilo izven tožbenega zahtevka. Z njimi je odgovorilo na tožbene navedbe, da "zapustnik nikdar ni izjavil tožniku, da je oporoko spremenil ali uničil in je tožnik prepričan, da je do smrti vztrajal pri tem, da je oporoka veljavna takšna, kot jo je zapisal." (točka III. tožbe).

Razlogi, s katerimi utemeljujeta sodbi prve in druge stopnje zavrnitev tožbenega zahtevka, so pravilni. Ugotovljeno je, da je pok. P. K. sam spisal in podpisal listino, ki jo imenoval zapuščinsko pismo. Na podlagi fotokopije, ki jo je predložil tožnik, je ugotovljena tudi vsebina listine. Toda tožnik s tožbo uveljavlja, da pomeni fotokopija te listine veljavno oporoko P. K. Zahtevek, tako kot se glasi, ni utemeljen že zato, ker je fotokopija le preslikava lastnoročne pisave in lastnoročnega podpisa in zato ne izpolnjuje zahtev iz 63. člena Zakona o dedovanju.

Čeprav se tožbeni zahtevek ne glasi na ugotovitev, da ima izgubljen zapis zapuščinskega pisma z dne 20.1.1988 učinek veljavne oporoke (77. člen Zakona o dedovanju), sta sodišči prve in druge stopnje glede na navedbe tožeče stranke obravnavali tudi to možnost in pri tem pravilno ugotovili, da tožnik ni dokazal, da je bila oporoka uničena, izgubljena, skrita ali založena brez vednosti oporočitelja, kar je pogoj da učinkuje kot veljavna oporoka (77. člen Zakona o dedovanju). Ne zadostuje ugotovitev, da je bila oporoka veljavno napravljena in da je zdaj ni mogoče najti. Bistveno je dokazati, da je do uničenja, izgube ali založenosti prišlo brez vednosti oporočitelja. Ker to ni dokazano, izgubljeni oporoki ni mogoče priznati učinkov veljavnosti. Tožeča stranka je v zmoti, ko misli, da zadostuje, ker je s fotokopijo zapuščinskega pisma dokazala, da je oporočitelj v letu 1988 zapisal oporoko takšne vsebine, kakršna izhaja iz fotokopije. Za veljavnost izgubljene oporoke je po 77. členu Zakona o dedovanju tudi to nujno potrebno, ni pa zadosti.

Manjka ugotovitev, da originalnega zapisa oporoke ni več iz razlogov, za katere oporočitelj ni vedel. Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).