Jedro

Oporočni dediči so enotni sosporniki, saj je spor mogoče rešiti samo na enak način za vse sospornike in se zato štejejo za enotno pravdno stranko (201. čl. ZPP). Torej ne glede na priznavanje oziroma nenasprotovanje drugega toženca ni bilo mogoče zoper njega izdati drugačne (ugodilne) sodbe, saj je tožbenemu zahtevku nasprotovala prva toženka in je torej treba v pravdi upopštevati to njeno dejanje kot aktivno in koristno, učinkujoče za vse enotne sospornike. Da je oporoka veljavna, mora biti med drugim napravljena v obliki, kakor jo določa zakon (62. čl. ZD). Fotokopija oporoke ne more biti sama po sebi veljavna oporoka (prim. čl. 63 in naslednji ZD), lahko pa je dokaz o obstoju in vsebini vsebini oporoke. Sodišče prve stopnje je zato spor pravilno presojalo na podlagi 77. čl. ZD. Dokazno breme po citiranem določilu leži na strani tožnika kot prizadetega, dokazati pa bi moral ne le, da je oporoka obstajala, da je bila sestavljena v obliki, ki jo predpisuje zakon in njeno vsebino temveč tudi, da je bila oporoka uničena, izgubljena, skrita ali založena po naključju ali z dejanjem tretjega po oporočiteljevi smrti ali pred njegovo smrtjo, toda brez njegove vednosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je fotokopija zapuščinskega pisma z dne 20.1.1988 veljavna oporoka zapustnika P. K., umrlega 23.6.1998 v Virmašah. Tožniku je naložilo, da prvi toženki povrne 40.334,00 SIT pravdnih stroškov. Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99). Drugi toženec je izpovedal, da oporoko priznava, da jo je dejansko napisal pokojnik P. K. in zoper njega sodišče v nobenem primeru ne bi smelo izdati zavrnilne sodbe. Glede obeh tožencev je sodišče razsodilo preko in mimo zahtevka, ko je ugotovilo, da je oporoka sicer obstajala, da je bila oblično veljavna, da pa jo je verjetno pokojni P. K. uničil. Dejstva, da je oporoka uničena tožena stranka ni vtoževala niti dokazovala, temveč je to le domneva sodišča. Ker ugotovitev, da je oporoka uničena, ni predmet tožbenega zahtevka, je sodišče z ugotovitvijo, da je oporoko verjetno uničil zapustnik, prekoračilo tožbeni zahtevek, kar pomeni bistveno kršitev določb ZPP. Tožnik je dokazal dejstvo, da je oporočitelj P. K. oporoko sam sestavil, torej lastnoročno zapisal, datiral in podpisal, s fotokopijo je dokazal njeno vsebino in dejstvo, da je sestavljena v predpisani obliki. Dejstvo, da je oporoka uničena, izgubljena, skrita ali založena, pa je med strankami pravzaprav nesporno, saj vse stranke soglašajo, da originala oporoke ni. Tožnik je torej dokazal vse elemente, ki so po 77. čl. Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) potrebni za to, da se ugotovi, da je fotokopija zapuščinskega pisma veljavna oporoka oziroma da ima učinek veljavne oporoke. Dejstva, da naj bi oporoko uničil oporočitelj sam, ni dokazoval nihče. Prva toženka sicer domneva, da bi oporoko lahko strgal oporočitelj, ki je v jezi strgal veliko takšnih papirjev, vendar pa je to njena domneva, ki ni z ničemer izkazana. Ta domneva je celo v nasprotju z izpovedbo drugega toženca, da je oporočitelj celo spraševal soseda, kaj mu svetuje glede premoženja. Ne more torej držati, da je bil oporočitelj jezen na tožnika, če pa je celo sosedu povedal, da bo premoženje izročil tožniku. Ne glede na to pa domneva, da naj bi oporoko uničil oporočitelj sam, ni dokazana. Celo ni dokazano, da je oporoka sploh uničena, možno je, da je samo založena ali skrita, mogoče celo izgubljena. To bi lahko vedela le prva toženka, ki pa nima interesa, da bi oporoko poiskala in jo predložila sodišču, saj je oporoka v nasprotju z njenimi premoženjskimi interesi. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbjano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Tožeča stranka vidi bistveno kršitev določb pravdnega postopka v prekoračitvi tožbenega zahtevka, ker tožena stranka ni vtoževala niti dokazovala, da je oporoka uničena, temveč gre le za domnevo sodišča. Tožbo (zahtevo za pravno varstvo) je oblikoval tožnik sam, tožena stranka pa ji je nasprotovala z različnimi ugovori materialnega prava. Glede na to, da je prizadeta oseba tožnik in da je dokazno breme njegovo (77. čl. ZD, kar bo navedeno še v nadaljevanju), oblično veljavne oporoke pa ni predložil, tožena stranka ni bila dolžna oblikovati nasprotnega tožbenega zahtevka, temveč se je lahko branila z ugovori, s katerimi je želela le preprečiti realizacijo nasprotnikovega zahtevka, torej zgolj z defenzivnimi procesnimi dejanji. Glede na to, da mora imeti sodba razloge o odločilnih dejstvih (4. odst. 338. čl. ZPP) in da je eno od teh v obravnavanem primeru tudi, da je bila oporoka po naključju ali z dejanjem koga drugega uničena, izgubljena, skrita ali založena po oporočiteljevi smrti ali pred njegovo smrtjo, vendar brez njegove vednosti (prim. 77. čl. ZD), je prav, da je sodišče prve stopnje navedlo tudi razloge o tem. Tožnik nadalje meni, da sodišče zoper drugega toženca sploh ne bi smelo izdati zavrnilne sodbe, saj je v izpovedbi izjavil, da oporoko priznava. Pri tem pa spregleda, da so dediči v obravnavanem primeru enotni sosporniki, saj je spor mogoče rešiti samo na enak način za vse sospornike in se zato štejejo za enotno pravdno stranko (201. čl. ZPP). Torej ne glede na njegovo priznavanje oziroma nenasprotovanje ni bilo mogoče zoper njega izdati drugačne (ugodilne) sodbe, saj je tožbenemu zahtevku nasprotovala prva toženka in je torej treba v pravdi upoštevati to njeno dejanje kot aktivno in koristno, učinkujoče za vse enotne sospornike. Zatrjevanih procesnih kršitev torej ni, pri preizkusu obstoja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP), pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev iz 2. odst. 354. čl. ZPP. Da je oporoka veljavna, mora biti med drugim napravljena v obliki, kakor jo določa zakon (62. čl. ZD). Ni dvoma, da fotokopija oporoke ne more biti sama po sebi veljavna oporoka (prim. čl. 63 in naslednji ZD), lahko pa je dokaz o obstoju in vsebini oporoke. Sodišče prve stopnje je zato spor pravilno presojalo na podlagi 77. čl. ZD. Dokazno breme po citiranem določilu leži, kot je bilo že omenjeno, na strani tožnika kot prizadetega, dokazati pa bi moral ne le, da je oporoka obstajala, da je bila sestavljena v obliki, ki jo predpisuje zakon in njeno vsebino (za kar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo izpolnjeno), temveč tudi, da je bila oporoka uničena, izgubljena, skrita ali založena po naključju ali z dejanjem tretjega po oporočiteljevi smrti ali pred njegovo smrtjo, toda brez njegove vednosti. Dokazno breme je torej tožnikovo, to pa pomeni, da bi morala biti vsa relevantna dejstva (torej tudi slednje) ugotovljena (vsaj) s stopnjo prepričanja - takšna stopnja materialne resnice je namreč potrebna za meritorno odločitev. Pritožbena trdtev, da je med strankami dejstvo, da je oporoka uničena, izgubljena, skrita ali založena, pravzaprav nesporno, saj vse stranke soglašajo, da originala oporoke ni, pa je zavajajoča: ni namreč nesporno, ali ni morda oporoke res uničil sam zapustnik. Pritožnik to sicer imenuje zgolj kot domnevo, vendar pa na drugi strani tudi sam le domneva, da naj bi prva toženka vedela za oporoko, kakšnega dokaza za to pa ni predlagal in tega ne stori še tudi v pritožbi. Zgolj to pa seveda ob dejstvu, da je dokazno breme njegovo, ne zadostuje. Dvoma v ugotovljeno dejansko stanje tudi ne vzbuja pritožbeno poudarjanje, da je oporočitelj s svojim sosedom govoril o tem, kaj namerava s premoženjem, kar je izpovedal drugi toženec. Izpovedal je namreč, da je bilo to že dolgo nazaj, zagotovo pred letom 1992, iz pritožbenih navedb pa bi bilo mogoče celo sklepati, da je bilo to še pred zapisom zapuščinskega pisma. Potemtakem pa je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni znano (niti tožniku), kaj se je z originalom zapuščinskega pisma sploh dogajalo. Glede na navedeno je torej tudi dejansko stanje sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in tudi pravilno uporabilo materialnopravne predpise. Zato je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje (368. čl. ZPP).