Jedro

S spornimi Spremembami in dopolnitvami meril za vrednotenje dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev fakultete A Univerze B nasprotni udeleženec ni nedovoljeno posegel v število ur neposredne pedagoške obveznosti, določene v prvem odstavku 63. člena ZVis, niti v število ur, ki ga pristojni organ visokošolskega zavoda lahko določi po pooblastilu in v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 63. člena ZVis.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Nasprotni udeleženec sam krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za ugotovitev, da so Spremembe in dopolnitve meril za vrednotenje dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev fakultete A Univerze B (v nadaljevanju Merila), sprejete na seji senata fakultete A Univerze B, v neskladju z Zakonom o visokem šolstvu (ZVis, Ur. l. RS, št. 67/93 in naslednji) in Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) ter za njihovo razveljavitev. Odločilo je, da predlagatelj sam krije svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da spremembe vrednotenja dela visokošolskim učiteljem ne nalagajo večjega števila ur neposredne pedagoške obveznosti, kot jih določa 63. člen ZVis. Sprememba je le drugače ovrednotila neposredno pedagoško obveznost. 2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo predlagateljevo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obrazložilo je, da ustreznost novega vrednotenja ni stvar presoje tega kolektivnega delovnega spora.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je predlagatelj vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da nasprotni udeleženec ne more prosto vrednotiti ur neposredne pedagoške obveznosti, ker lahko to pomeni, da bi moral visokošolski učitelj opraviti več ur neposredne pedagoške obveznosti, kot jih določa 63. člen ZVis. Zakon ne omogoča posebnega vrednotenja neposredne pedagoške obveznosti, razlaga največjega števila ur pa je jasna. Merila vrednotenja razvrednotijo zakon, saj je vse odvisno od količnikov, ki jih določa nasprotni udeleženec. Lahko pride do diskriminatornega obravnavanja javnih uslužbencev v primerljivih javnih zavodih, saj je plačilo za dejansko enako delo odvisno od notranjih aktov zavodov. Število študentov pri izvedbi predmeta ne bi smelo vplivati na vrednotenje neposredne pedagoške obveznosti.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena nasprotnemu udeležencu, ki predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizija sicer pavšalno navaja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar v nadaljevanju očitka podrobneje ne obrazloži, zato revizijsko sodišče v smeri te kršitve ni moglo preizkusiti izpodbijane sodbe.

8. Revident neutemeljeno uveljavlja zmotno uporabo 63. člena ZVis. S spornimi Merili nasprotni udeleženec ni nedovoljeno posegel v število ur neposredne pedagoške obveznosti, določene v prvem odstavku 63. člena ZVis, niti v število ur, ki ga pristojni organ visokošolskega zavoda lahko določi po pooblastilu in v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 63. člena ZVis. Ure neposredne pedagoške obveznosti so v nespremenjenem 2. členu Meril za posamezne visokošolske učitelje in sodelavce ostale usklajene z zakonom. Kot pravilno ugotavlja že sodišče druge stopnje, 63. člen ZVis (z izjemo petega odstavka) sploh ne vsebuje določb o vrednotenju dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev. Revidentova razlaga, po kateri bi morali zaposleni pri članici nasprotnega udeleženca zaradi faktorizacije glede na manjše število vpisanih študentov pri študijskem predmetu opraviti večje število tedenskih ur neposredne pedagoške obveznosti, je v nasprotju z ugotovitvijo sodišča druge stopnje, da zakonske omejitve v praksi niso presežene. Sporne spremembe se nanašajo na vrednotenje ur neposredne pedagoške obveznosti in iz njih tudi dejansko ne izhaja, da bi zavezovale visokošolske učitelje in sodelavce k večjemu številu ur, kot jih določa zakon. Kaj naj bi sprememba Meril pomenila glede na določbe ZSPJS in v čem naj bi bila v nasprotju z določili tega zakona, pa v reviziji konkretno ni pojasnjeno.

9. Ker se revident osredotoča na povečanje neposredne pedagoške obveznosti, ki iz sprememb Meril ne izhaja in do katere po ugotovitvah nižjih sodišč tudi dejansko ni prišlo, ter ne problematizira nove plačne ureditve s konkretnimi razlogi, je moralo revizijsko sodišče svojo presojo omejiti s temi okviri (prvi odstavek 371. člena ZPP). Ker ugotavlja, da z revizijo uveljavljeni razlogi niso podani, jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

10. Odgovor na revizijo nasprotnega udeleženca ne vsebuje ničesar bistvenega, zato je revizijsko sodišče sklenilo tudi, da stroške tega odgovora krije sam (155. člen ZPP v povezavi s 165. členom ZPP).