Jedro

Sporne Spremembe in dopolnitve meril so le drugače ovrednotile oblike neposredne pedagoške obveznosti. Iz njih ne izhaja, da bi zavezovale visokošolske učitelje in sodelavce nasprotne udeleženke k večjemu številu ur neposredne pedagoške obveznosti tedensko, zato niso v nasprotju z 63. členom ZVis, ki je določal delovno in pedagoško obveznost visokošolskih učiteljev in sodelavcev.

ZSPJS v 22.e členu opredeljuje plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela javnih uslužbencev. S spornimi Spremembami in dopolnitvami meril ne gre za dodatno tedensko pedagoško obveznost niti za povečanje pedagoške obveznosti, zato ta merila niso v nasprotju z 22.e. členom ZSPJS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Predlagatelj sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo predlog predlagatelja za ugotovitev, da so Spremembe in dopolnitve meril za vrednotenje dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev A. fakultete Univerze B., sprejete dne 28. 6. 2012 na seji senata A. fakultete Univerze B., v neskladju z Zakonom o visokem šolstvu ter Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju in da se razveljavijo. V II. točki izreka je odločilo, da predlagatelj sam krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje predlagatelj in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu predlogu oz. podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da so dne 28. 6. 2012 sprejete Spremembe in dopolnitve meril za vrednotenje dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev A. fakultete Univerze B. (v nadaljevanju Spremembe in dopolnitve meril), kot splošni akt delodajalca, skladne z določbami Zakona o visokem šolstvu in določbami Zakona o sistemu plač v javnem sektorju. Te spremembe in dopolnitve meril predstavljajo radikalen poseg v organizacijo dela ter pravice in obveznosti zaposlenih pri nasprotni udeleženki, hkrati pa so v nasprotju s 63. členom Zakona o visokem šolstvu, iz katerega nedvoumno izhaja, da ena ura pedagoškega dela ne sme in ne more biti ovrednoten z manj kot eno enoto neposredne pedagoške obveznosti. Po Zakonu o visokem šolstvu je mogoče le razbremenitev neposredne pedagoške obremenjenosti (6. odstavek 63. člena ZVis), v primeru večjega števila študentov v skupini pri predmetu, ne pa tudi dodatne obremenitve v primeru manjšega števila študentov. Dodatna obremenitev je mogoča le ob situaciji, ki jo ureja 3. odstavek 63. člena ZVis, ki se tudi enakovredno obračuna in plača (5. odstavek 63. člena ZVis), ne pa na račun določanja faktorjev, manjših od 1, kot je nasprotna udeleženka to storila s spornimi Spremembami in dopolnitvami meril. Napačen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da 63. člen ZVis določa tudi možnost in postopek zvišanja neposredne pedagoške obveznosti. To pa pomeni, da tudi ministrstvo soglasja k takšnim merilom sploh ne bi moglo podati. Zato je zaključek sodišča prve stopnje glede dopisa ministrstva (B9) napačen. Kolikor je sodišče prve stopnje zaključilo, da bi bilo možno zvišati neposredno pedagoško obveznost z analogno razlago določb zakona o znižanju te obveznosti, bi moralo presojati tudi, če je bilo takšno zvišanje izvedeno po postopku, ki je določen za znižanje teh meril. Za zvišanje neposredne pedagoške obveznosti, pa ni podlage niti v aktu nasprotne udeleženke. Normativ neposredne pedagoške obveznosti v visokem šolstvu je izredno pomemben, saj visokošolski učitelji in sodelavci niso le pedagogi, temveč tudi raziskovalci. Njihovo znanstvenoraziskovalo delo se vsake 3 leta oz. vsakih 5 let presoja v habilitacijskih postopkih, habilitacija pa je pogoj za sklenitev oz. podaljšanje pogodbe o zaposlitvi. S povečanjem neposredne pedagoške obveznosti se jim je najmanj otežilo znanstvenoraziskovalno delo, s tem pa so postavljeni tudi v diskriminatoren položaj z vidika znanstvenoraziskovalnih možnosti in možnosti ohranjanja zaposlitve. Spremembe in dopolnitve meril pa so tudi v nasprotju z 22.e členom ZSPJS, saj se je z njimi povečala obveznost zaposlenih, kot to izhaja iz prikaza zmanjšanja ur po faktorizaciji pri nasprotni udeleženki. Ob tem ni potrebno posebej poudarjati, da porabi delavec za pripravo ene ure neposredne pedagoške obveznosti isto količino časa, ne glede na število študentov, ki so vpisani v posamezni predmet oz. ne glede na število študentov v predavalnici. Zaposleni morajo sedaj za isto plačilo opraviti več ur neposredne pedagoške obveznosti tedensko. Pred uveljavitvijo teh sprememb in dopolnitev bi moral docent opraviti 6 ur neposredne pedagoške obveznosti tedensko, sedaj pa, če imajo program, kjer je vpisanih manj kot 5 študentov, pa 15 ur neposredne pedagoške obveznosti tedensko. To pa pomeni, da sporne Spremembe in dopolnitve meril lahko celo izjemno povečajo neposredno pedagoško obveznost, vse to pa je v nasprotju s 63. členom ZVis. Ker nasprotna udeleženka te povečane neposredne pedagoške obveznosti ne plačuje, je to v neskladju z 22.e členom ZSPJS. Te spremembe in dopolnitve pa so tudi same s seboj v nasprotju, saj je v njih najprej navedeno, da je 1 ura enakovredna 1 enoti neposredne pedagoške obveznosti, v nadaljevanju pa je navedeno, da je 1 ura neposredne pedagoške obveznosti vredna manj kot 1 enoto neposredne pedagoške obveznosti oz. da se druga izvedba istega predmeta plača le 30 %. Predsednica predlagatelja se ni strinjala, da je pedagoška obveznost odvisna od števila študentov, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Zatrjevala je namreč, da je neposredna pedagoška obveznost neodvisna od števila študentov, saj je 1 ura v predavalnici natančno 1 ura. Do edine razlike zaradi števila študentov lahko pride le pri posredni pedagoški obveznosti (porabljeni čas v zvezi s popravo izpitov ali seminarskih nalog, govorilne ure ...), neposredna pedagoška obveznost, pa je za delavca vedno enaka, ne glede na število študentov. Sporne Spremembe in dopolnitve meril pa so delavce nasprotne udeleženke postavile tudi v neenakopraven položaj z drugimi delavci, zaposlenimi pri nasprotni udeleženki in z delavci na drugih univerzah, pomenijo pa tudi popolno razvrednotenje pedagoškega dela na univerzi. Posamezne oblike dela s študenti zahtevajo majhne skupine, s tem pa so zaposleni zaradi strokovnih specifičnosti ali materialnih pogojev za izvajanje teh oblik dela s študenti postavljeni v neenakopraven položaj (npr. vaje v fonolaboratoriju zaradi prostorskih omejitev ne dopuščajo večjih skupin). Poleg tega te Spremembe in dopolnitve meril najbolj prizadenejo asistente, rektorje in del docentov, ki imajo že sedaj najnižje plače in najvišjo neposredno pedagoško obveznost. Ob tem ni bistveno, da so podobne načine vrednotenja pedagoškega dela sprejele tudi nekatere druge fakultete nasprotne udeleženke in tudi Univerza C., saj je delodajalec izključno nasprotna udeleženka, ne pa njene posamezne članici. Različno obravnavanje delavcev pa predstavlja diskriminacijo. Neutemeljeno je tudi opravičevanje sprejetih Sprememb in dopolnitev meril s slabo finančno situacijo A. fakultete Univerze B., saj je delitev sredstev med posameznimi članicami nasprotne udeleženke v njeni izključni pristojnosti. Za tako stanje je izključno odgovorna nasprotna udeleženka, ker je slabo razporedila finančna sredstva med njene članice. Sprejem teh meril pa ni upravičen niti zato, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje, ker naj bi obstajale razlike v načinu dela na različnih fakultetah. Tako se delo profesorja tujega jezika, ki opravlja delo v fonolaboratoriju, v ničemer ne razlikuje, če to delo opravlja na D. fakulteti ali na A. fakulteti, njegovo plačilo pa bo (glede na sprejeta merila) bistveno različno. Za te spremembe pa bi morala nasprotna udeleženka pridobiti tudi soglasje ministra, pristojnega za visoko šolstvo, kar izhaja iz člena 63/2 ZVis. Priglaša pritožbene stroške.

Nasprotna udeleženka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev predlagateljeve pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

Predlagatelj je v postopku zatrjeval in temu zatrjevanju ustrezno oblikoval svoj predlog, da so Spremembe in dopolnitve meril (A2), ki jih je sprejela nasprotna udeleženka 28. 6. 2012, v neskladju z Zakonom o visokem šolstvu (ZVis; Ur. l. RS, št. 67/1993 in nadalj.) in Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št 56/2002 in nadalj.) in da se razveljavilo. Tovrstni spor je po svoji naravi kolektivni delovni spor, ki se nanaša na skladnost splošnega akta delodajalca z zakonom, za rešitev katerega je na podlagi 6/c. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) stvarno pristojno delovno sodišče. Predlagatelj je svoj predlog utemeljeval s tem, da so Spremembe in dopolnitve meril v nasprotju s 63. členom ZVis, ker v nasprotju z omenjeno določbo povečujejo neposredno pedagoško obveznost visokošolskih učiteljev in sodelavcev nasprotne udeleženke, v nasprotju z 22.e členom ZSPJS pa zato, ker nasprotna udeleženka tega povečanja neposredne pedagoške obveznosti ne izplačuje oz., da s tem splošnim aktom enostransko spreminja plačilo svojih zaposlenih na slabše glede na splošno ureditev sistema plač v javnem sektorju.

63. člena ZVis, ki je veljal v času sprejema Sprememb in dopolnitev meril, je določal delovno in pedagoško obveznost visokošolskih učiteljev in sodelavcev, pri čemer je v 1. odstavku različno časovno omejil izvajanje neposredne pedagoške obveznosti določenih visokošolskih učiteljev in sodelavcev na teden. V 2. odstavku 63. člena ZVis je bila podeljena pristojnost rektorju (oz. dekanu samostojnega visokošolskega zavoda), da določi oblike neposredne tedenske pedagoške obveznosti s posebnim predpisom, h kateremu je bilo potrebno pridobiti soglasje ministra, pristojnega za visoko šolstvo. Tretji odstavek 63. člena ZVis je dopuščal pristojnemu organu visokošolskega zavoda, da v določenih primerih (če z neposredno tedensko pedagoško obveznostjo, ki je določena v 1. oz. 2. odstavku 63. člena ZVis, ni mogoče izvesti študijskega programa), določi dodatno tedensko pedagoško obveznost največ v obsegu, kot to izhaja iz 3. odstavka 63. člena ZVis za določene visokošolske učitelje in sodelavce. V 4. odstavku 63. člena ZVis je določeno, da neposredno tedensko pedagoško obveznost in največ 4 ure dodatne tedenske pedagoške obveznosti za druge visokošolske sodelavce določi s posebnim predpisom rektor univerze (oz. dekan samostojnega visokošolskega zavoda), pri čemer se dodatna tedenska pedagoška obveznost obračuna enako kot neposredna pedagoška obveznost, kar izhaja iz 5. odstavka 63. člena ZVis. 6. in 7. odstavek 63. člena ZVis opredeljuje razloge za zmanjšanje neposredne tedenske pedagoške obveznosti, 8. odstavek 63. člena ZVis pa določa pristojne osebe in postopek za določitev meril za zmanjšanje neposredne pedagoške obveznosti in obvezo, da morajo k tem merilom pristojne osebe pridobiti soglasje ministra, pristojnega za visoko šolstvo. Drugih določb, kot so povzete zgoraj, ki bi se nanašale na neposredno pedagoško obveznost oz. njene spremembe, 63. člen ZVis ne vsebuje. To pomeni, da 63. člen ZVis ne vsebuje določb (z izjemo že omenjenega 5. odstavka 63. člena ZVis, ki določa, da se dodatna tedenska pedagoška obveznost obračunava enako kot neposredna pedagoška obveznost), ki bi se nanašale na vrednotenje dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev.

S Spremembami in dopolnitvami meril je pristojni organ nasprotne udeleženke določil vrednotenje ure neposredne pedagoške obveznosti, tako da je kot izhodišče vzel, da je 1 ura neposredne tedenske pedagoške obveznosti enaka 1 enoti neposredne pedagoške obveznosti, pri čemer je vrednotenje 1 ure posamezne oblike neposrednega pedagoškega dela odvisno od števila vpisanih študentov. Z drugimi besedami to pomeni, da je lahko znašalo na podlagi spornih Sprememb in dopolnitev meril vrednotenje 1 ure posamezne oblike neposredne pedagoške obveznosti več ali manj od 1 enote vrednotenja neposredne pedagoške obveznosti. Ta korelacija pa je bila odvisna od števila študentov, ki so bili vpisani k določenemu predmetu. Tako je iz Sprememb in dopolnitev meril razvidno, da je bila npr. 1 ura predavanja pri predmetu s 121 ali več vpisanimi študenti ovrednotena z 1,30 enote neposredne pedagoške obveznosti, ena ura predavanja pri predmetu z 5 ali manj vpisanimi študenti, pa je bila ovrednotena z 0,4 enote neposredne pedagoške obveznosti. Iz Sprememb in dopolnitev pravil pa ne izhaja, da bi te nalagale visokošolskim učiteljem in sodelavcem večje število ur neposredne pedagoške obveznosti od tistih, ki jih določa 63. člen ZVis, kar zmotno zatrjuje predlagatelj.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da ne drži pritožbena navedba predlagatelja, da iz 1. odstavka 63. člena ZVis nedvoumno izhaja, da 1 ura pedagoškega dela ne more in ne sme biti ovrednotena z manj kot 1 enoto neposredne pedagoške obveznosti, saj ta določba opredeljuje le število ur izvajanja neposredne pedagoške obveznosti tedensko na posameznega visokošolskega učitelja oz. sodelavca. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba predlagatelja, da bi moral k spornim Spremembam in dopolnitvam meril podati soglasje pristojni minister. Iz 63. člena ZVis izhaja, da mora minister, pristojen za visoko šolstvo, podati soglasje k predpisu o določitvi oblik neposredne tedenske pedagoške obveznosti (2. odstavek 63. člena ZVis) oz. k merilom za zmanjšanje neposredne pedagoške obveznosti (8. odstavek 63. člena ZVis). Ker sporne Spremembe in dopolnitve meril niso urejale niti oblike neposredne tedenske pedagoške obveznosti niti meril za zmanjšanje neposredne pedagoške obveznosti, nasprotna udeleženka v zvezi s temi spremembami in dopolnitvami splošnega akta ni bila dolžna pridobiti soglasja pristojnega ministra.

Ker so torej Spremembe in dopolnitve meril le drugače ovrednotile oblike neposredne pedagoške obveznosti, iz njih pa ne izhaja, da bi zavezovale visokošolske učitelje in sodelavce nasprotne udeleženke k večjemu številu ur neposredne pedagoške obveznosti tedensko, so neutemeljene obširne pritožbene navedbe predlagatelja, ki se nanašajo na povečanje neposredne tedenske pedagoške obveznosti.

Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek predlagatelja, da so spremembe in dopolnitve meril tudi v nasprotju z 22.e členom ZSPJS, ki opredeljuje plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela javnih uslužbencev. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da s Spremembami in dopolnitvami meril ne gre za dodatno tedensko pedagoško obveznost, niti za povečanje pedagoške obveznosti, tako da ta merila niso v nasprotju z zgoraj omejeno določbo ZSPJS.

Ker 63. člen ZVis ne ureja vrednotenja dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev, so že iz tega razloga neutemeljene pritožbene navedbe predlagatelja, da so izpodbijane Spremembe in dopolnitve meril v nasprotju z omenjenim členom zato, ker so si same s seboj v nasprotju glede vsebine 6.a in 6.b člena meril. Po oceni pritožbenega sodišča pa tudi sicer zatrjevano nasprotje ni podano, saj je v 6.b. členu ovrednoteno le plačilo za drugo izvedbo istega predmeta (pri dvojni izvedbi istega predmeta). Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da ustreznost novega vrednotenja dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev ni stvar presoje v tem kolektivnem delovnem sporu. Ker se v tem kolektivnem delovnem sporu presoja skladnost Sprememb in dopolnitev meril z ZVis in ZSPJS, so za odločitev o utemeljenosti pritožbe predlagatelja nebistvene njegove pritožbene navedbe, ki se nanašajo na doseganje habilitacijskih meril, na zatrjevano diskriminatoren položaj visokošolskih učiteljev in sodelavcev nasprotne udeleženke v primerjavi z nekaterimi drugimi visokošolskimi učitelji in sodelavci, na razloge za manjše število učencev v skupinah in na finančno stanje nasprotne udeleženke, zato se pritožbeno sodišče do teh pritožbenih navedb ne opredeljuje (člen 360. ZPP).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo nasprotnega udeleženca zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker predlagatelj s pritožbi ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (člen 154. ZPP). Pritožbeno sodišče o stroških odgovora na pritožbo nasprotne udeleženke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.