Jedro

V obravnavanem primeru je tožena stranka res morda prve informacije o kršitvi prejela dne 29. 5. 2013, ko je bila kršitev storjena, vendar ni mogoče pričakovati, da bi lahko že istega dne zbrala vse potrebne informacije in ugotovila razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Seznanjenost z ravnanjem delavca ne pomeni tudi ugotovitve razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot to zmotno meni tožnik.

Da bi delodajalec preložil zagovor, je potrebno konkretno pojasnilo zdravstvenih težav in predložitev ustrezne medicinske dokumentacije, saj dejstvo bolniškega staleža samo po sebi še ne pomeni, da se delavec zagovora pred odpovedjo ne more udeležiti, ali da ne more podati pisnega zagovora.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke št. 100-83/2012/41 z dne 2. 7. 2013 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. 10051-375/2013/2 z dne 28. 8. 2013, za ugotovitev, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki še traja, ter zahtevek za reintegracijo in reparacijske zahtevke.

2. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). V odpovedi mu je očitala, da je naklepoma huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, s tem ko je dne 29. 5. 2013 pri opravljanju dela pravosodnega policista opustil varovanje obsojenca, ki ga je spremljal v interno bolnišnico v A. na pregled. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka dokazala utemeljenost razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi naklepne hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, teža kršitve pa ni omogočala nadaljevanja delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.

3. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je pritožbeno sodišče samo povzelo stališča prvostopnega sodišča, ne da bi se do njih vsebinsko opredelilo oziroma jih je štelo za nepomembne. Meni, da mu tožena stranka zagovora dejansko ni omogočila. Iz zdravniškega potrdila jasno izhaja obstoj bolezni pri tožniku in dejstvo, da mu je ravno obstoj bolezni onemogočal podajo zagovora, poleg tega je vsebina obrazca vnaprej predpisana. Drugačni zaključki sodišča so v nasprotju z vsebino zdravniškega potrdila. Tudi v predlogu za preložitev zagovora je navedeno, da gre za hujše zdravstvene težave in da v takšnem stanju tožnik ni zmožen podaje ustreznega zagovora. Iz istega razloga tudi ni bil sposoben podati pisnega zagovora. Tožena stranka bi ga morala pozvati na dopolnitev predloga za preložitev zagovora. Iz navedenih razlogov je bila njegova pravica do učinkovite obrambe kršena. Meni, da izredna odpoved ni pravočasna, saj je tožena stranka že 29. 5. 2013 izvedela za okoliščino, da je tožnik pustil obsojenca v bolnišnici, upoštevaje, da jo je pritožbeno sodišče štelo za edino relevantno pri presoji. Sodišče se do pritožbenih navedb v zvezi s tem ni opredelilo. Z odločitvijo v predmetni zadevi je sodišče opravičilo nedopustno ravnanje tožene stranke s svojimi zaposlenimi. Do kršitve delovne obveznosti je prišlo predvsem zaradi tega, ker tožena stranka tožniku ni omogočila zamenjave v težki življenjski situaciji, s katero je bila seznanjena in bi lahko šlo celo za ogroženost otrokovega življenja. Sodišče ne bi smelo slediti izpovedbam prič, ker so naklonjene toženi stranki, upoštevaje da so pri njej zaposlene. Tožnik je to v zadostni meri pojasnil. Izrek sklepa o izredni odpovedi bi moral vsebovati konkretizirano kršitev in obrazložitev tega ne more nadomestiti. Poleg tega tudi iz obrazložitve ni mogoče razbrati, kaj sodi v opis hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti. Ugotovitve sodišča, da si zamenjave ni uspel zagotoviti, so protispisne, saj je bila zamenjava zagotovljena tako, da je za obsojenca poskrbel drug pravosodni policist. Na presojo teže kršitve vplivajo okoliščine, ki jih je tožnik navajal (slabo zdravstveno stanje obsojenca, prevzem hčerke v vrtcu, posledic ni bilo), vendar sta jih nižji sodišči šteli za nebistvene. Ker sodišči teh okoliščin na strani tožnika nista upoštevali, sta zmotno uporabili materialno pravo. Tožnik je pustil obsojenca samega po tehtnem premisleku, in ker ni imel drugega izhoda, saj mu tožena stranka ni zagotovila zamenjave. Za kršitev je torej odgovorna tudi tožena stranka zaradi slabih delovnih razmer in neodzivanja na klice. Pritožbeno sodišče se do teh navedb ni opredelilo. Ker je tožnik še naprej opravljal svoje delo in mu ni bila izrečena prepoved, zaključek, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja, ni utemeljen. Sodišči tega nista vsebinsko ocenili in je zato mogoče šteti, da se do te okoliščine sploh nista opredelili.

5. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu pravosodni policist. V izredni odpovedi z dne 2. 7. 2013 mu je očitala, da je pri opravljanju dela pravosodnega policista 29. 5. 2013 več kot eno uro opustil varovanje obsojenca B., ki ga je spremljal v interno bolnišnico na pregled. Pravosodnemu policistu, ki je spremljal drugega obsojenca, je prepustil varovanje obsojenca B., češ da se je z vodjo izmene dogovoril za zamenjavo, čeprav temu ni bilo tako. S tem je naklepoma huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da bi moral imeti za odhod iz spremstva zamenjavo, za katero bi moral zaprositi sam. Tožena stranka zamenjav pravosodnim policistom namreč ni pošiljala sama od sebe. Tožnik komunikacije s toženo stranko spornega dne popoldan ni vzpostavil in ni sporočil, naj mu pošlje zamenjavo. To bi lahko storil preko osebnega mobilnega telefona s klicem na številko Operativno nadzornega centra (ONC), kjer je zagotovljeno dežurstvo. Lahko bi zaprosil tudi drugega pravosodnega policista, naj preko tetra zveze obvesti toženo stranko.

9. Revizija uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog za ugotavljanje zdravstvenega stanja obsojenca. Očitek, da je sodišče s tem tožniku onemogočilo dokazovanje, da obsojenec iz objektivnih razlogov ni bil nevaren okolici, ni utemeljen. Izvajanje dokazov v tej smeri ni bilo potrebno, ker sodišče zdravstvenega stanja obsojenca ni štelo za odločilno dejstvo. Zato je dokazni predlog utemeljeno zavrnilo in to tudi ustrezno obrazložilo.

10. Revizija na več mestih uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj se sodišče druge stopnje ne bi konkretno opredelilo do pritožbenih navedb tožnika. Bistvena kršitev ni podana, ker je sodišče druge stopnje ustrezno in zadostno obrazložilo pravočasnost odpovedi, da pravica do zagovora ni bila kršena, ter zakaj in v kakšnem obsegu je sledilo posameznim izpovedbam prič. Tudi sicer je standard obrazloženosti odločb sodišč druge stopnje nižji od standarda obrazloženosti odločb sodišč prve stopnje. Kadar drugostopenjsko sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in iz nje izpeljane ugotovitve o odločilnih dejstvih, potem ni nujna ponovitev vseh dokaznih argumentov sodišča prve stopnje (1).

11. Revizija sodišču druge stopnje očita, da je zmotno presodilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna. Po prepričanju tožnika je tožena stranka že 29. 5. 2013, ko je bila kršitev storjena, vedela za kršitev.

12. Očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Po drugem odstavku 109. člena ZDR-1 v zvezi s 5. in 156. členom Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU) mora pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

13. O ugotovitvi razloga za izredno odpoved je mogoče govoriti šele, ko se delodajalec seznani z vsemi elementi, ki opravičujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in bistvenimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te (2). Zato je od okoliščin konkretnega primera odvisna presoja, kdaj je delodajalec ugotovil ta razlog (3). V obravnavanem primeru je tožena stranka res morda prve informacije o kršitvi prejela dne 29. 5. 2013, ko je bila kršitev storjena, vendar ni mogoče pričakovati, da bi lahko že istega dne zbrala vse potrebne informacije in ugotovila razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Seznanjenost z ravnanjem delavca ne pomeni tudi ugotovitve razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot to zmotno meni tožnik. Takrat je tožena stranka zgolj zaznala, da je bila kršitev storjena ("da nekaj ni bilo prav"), zato je dne 3. 6. 2013 sklicala sestanek in na sestanku pridobila izjave prič in sicer obsojenca B. ter zaposlenih pri toženi stranki, ki so vedeli o dogodku. Šele na tem sestanku je bilo dejansko stanje kršitve v celoti razjasnjeno. Dejstvo, da je tožnik pustil obsojenca nenadzorovanega, je sodišče štelo kot relevantno pri presoji kršitve oziroma utemeljenosti odpovednega razloga. Zato sta nižji sodišči utemeljeno presodili, da je tožena stranka na sestanku dne 3. 6. 2013 ugotovila razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna.

14. Vrhovno sodišče je v zvezi z udeležbo delavca na zagovoru že zavzelo stališče, da za opravičilo odsotnosti z zagovora ne zadošča zgolj opravičilo delavca, da se zagovora ne more udeležiti zaradi (neopredeljenih) zdravstvenih težav. Da bi delodajalec preložil zagovor, je potrebno konkretno pojasnilo zdravstvenih težav in predložitev ustrezne medicinske dokumentacije, saj dejstvo bolniškega staleža samo po sebi še ne pomeni, da se delavec zagovora pred odpovedjo ne more udeležiti, ali da ne more podati pisnega zagovora (4).

15. Stališče tožnika, da bi morala tožena stranka na podlagi predloga za preložitev in zdravniškega potrdila zagovor, določen za 1. 7. 2013, preložiti ali tožnika vsaj pozvati na dopolnitev predloga, ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik vabilo na zagovor prejel 21. 6. 2013 in toženi stranki na dan zagovora po pooblaščencu sporočil, da se ga ne bo mogel udeležiti, zraven pa priložil zdravniško potrdilo. Zdravniško potrdilo je standardiziran obrazec in res ni predvidena še dodatna rubrika za podrobnejši opis zdravstvenega stanja, zato bi lahko tožnik v spremnem dopisu oziroma predlogu za preložitev pojasnil razloge, ki bi opravičevali prestavitev datuma zagovora. V spremnem dopisu pa je le pavšalno navajal, da se zaradi hujših zdravstvenih težav nahaja v bolniškem staležu in v takšnem stanju ni zmožen podaje zagovora, ne da bi navedel kakšno dodatno relevantno okoliščino, ki bi kazala na to, da zaradi takšnega zdravstvenega stanja zagovora ne more podati. Glede na vsebino tožnikovega predloga in zdravniško potrdilo ter glede na kratek rok, ki ga je imela tožena stranka na voljo za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, od nje ni bilo mogoče pričakovati, da datum zagovora prestavi ali tožnika pozove na dopolnitev predloga. Zato sta nižji sodišči pravilno presodili, da tožniku ni bila kršena pravica do zagovora iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1. 16. Zavzemanje tožnika, da bi morala biti očitana kršitev navedena že v izreku sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ne zgolj v obrazložitvi, ni utemeljeno. Po določbi 87. člena ZDR-1 mora biti odpoved izražena v pisni obliki z ustrezno pisno obrazložitvijo odpovednega razloga. Dolžnost pisne obrazložitve odpovednega razloga pomeni, da mora delodajalec v sklepu navesti in obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer ni bistveno, ali ga pojasni v izreku sklepa ali v sami obrazložitvi. Očitana kršitev je v sklepu jasno navedena in natančno opisana, navedeno pa je tudi, katere delovnopravne obveznosti je tožnik s svojim ravnanjem huje kršil. 17. Pri presoji, ali je še mogoče nadaljevati delovno razmerje, je treba upoštevati vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). "Vse okoliščine" se nanašajo zlasti na naravo, težo in posledice kršitve, v zvezi s presojo "interesov obeh pogodbenih strank" pa je pomembno zlasti medsebojno zaupanje oziroma kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje strank. V nekaterih primerih je že narava ali teža dejanja kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti takšna, da lahko privede do (popolne) izgube zaupanja in s tem možnosti nadaljevanja delovnega razmerja.

18. Bistvo dela pravosodnega policista je ravno varovanje in tudi spremljanje obsojencev in se od zaposlenih na teh delovnih mestih upravičeno pričakuje, da dolžnega nadzora ne bodo opustili po poteku delovnega časa ali zaradi svojih popoldanskih obveznosti. Ker je tožnik v obravnavanem primeru kršil svoje osnovne delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, sta nižji sodišči utemeljeno presodili, da že zaradi dejstva, da gre za tako hudo kršitev, ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja in je tožena stranka upravičeno izgubila zaupanje v delo tožnika.

19. Tožnik tudi ni pokazal zadostne skrbnosti pri urejanju zamenjave, saj bi lahko za pomoč pri vzpostavitvi komunikacije s toženo stranko prosil drugega pravosodnega policista. Nižji sodišči sta tudi ugotovili, da bi ob daljšem vztrajanju uspel priklical dežurnega na ONC, upoštevaje da je toženo stranko poskusil priklicati le štirikrat, od tega pa je le enkrat klical na ONC. Tožena stranka bi tožniku poslala zamenjavo, če bi vzpostavil komunikacijo in zanjo zaprosil. Kot pomembno sta nižji sodišči šteli tudi dejstvo, da tožnik svojega ravnanja spornega dne ni obžaloval. 20. Na presojo, da ni več mogoče nadaljevanje delovnega razmerja ne vpliva dejstvo, da tožena stranka za čas postopka izredne odpovedi tožniku ni prepovedala opravljanja dela. Vrhovno sodišče je v svojih odločitvah res že obrazložilo, da v primeru, če delodajalec kljub izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi omogoči delavcu nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, delodajalec že sam, kljub obstoju razlogov za izredno odpoved, nakaže možnost nadaljevanja delovnega razmerja. Toda v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj tožnik ni delal v času, ki bi ga lahko šteli za odpovedni rok. Za javne uslužbence, za katere veljajo posebne določbe ZJU (prvi odstavek 22. člena ZJU), to pomeni po vročitvi dokončne odločbe, saj pritožba zadrži izvršitev odločitve v primerih prenehanja delovnega razmerja (tretji odstavek 24. člena ZJU). Tožniku (oziroma njegovemu pooblaščencu) je bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena 4. 7. 2013, sklep o zavrnitvi pritožbe pa dne 16. 9. 2013. Do takrat pa je bil tožnik v delovnem razmerju in je imel ne samo pravico temveč tudi dolžnost delati (da je bil po 25. 6. 2013 v bolniškem staležu, ni bistveno).

21. Navedbe tožnika o delovnih razmerah pri toženi stranki, o neodložljivih osebnih popoldanskih obveznostih, o slabem zdravstvenem stanju obsojenca in o sicer njegovem dobrem delu, ne pretehtajo presoje, da že zaradi same teže in narave kršitve nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo mogoče. 22. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 321/2014 z dne 5. 2. 2015. Op. št. (2): Primerjaj sodbo VIII Ips 221/2013 z dne 31. 1. 2014 in VIII Ips 236/2013 z dne 10. 2. 2014. Op. št. (3): Primerjaj sodbo VIII Ips 164/2013 z dne 9. 12. 2013 in VIII Ips 88/2014 z dne 27. 10. 2014. Op. št. (4): Primerjaj sodbe VIII Ips 378/2006 z dne 30. 1. 2007, VIII Ips 354/2006 z dne 24. 10. 2006, VIII Ips 153/2006 z dne 27. 9. 2006 in VIII Ips 204/2013 z dne 14. 1. 2014.