Jedro

Tožnik je vabilo na zagovor prejel in toženi stranki po pooblaščencu sporočil, da se zagovora ne bo mogel udeležiti. Zraven je priložil zdravniško potrdilo. Tožena stranka zagovora ni preložila. Ker niti iz sporočila niti iz zdravniškega potrdila ne izhajajo opravičljivi razlogi, zaradi katerih se zagovora ne bi mogel udeležiti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga ni nezakonita. Sam obstoj zdravstvenih težav (bolezni) namreč še ne pomeni, da je bila tožena stranka zagovor tudi dolžna preložiti. To bi bila dolžna storiti samo v primeru, da bi bile zdravstvene težave takšne, da bi tožniku onemogočale podajo zagovora, zato je bil navedeno tožnik toženi stranki dolžan pojasniti.

Tožnik je spornega dne, ko je opravljal svoje delo pravosodnega policista, opustil varovanje obsojenca, ki ga je na podlagi pisne odredbe spremljal v interno bolnišnico na pregled. Obsojenca je pustil samega več kot eno uro in ga nato prepustil drugemo pravosodnemu policistu, ki ga je namesto tožnika pripeljal nazaj v zavod. S tem je kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja, zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbene zahtevke: da se sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 7. 2013 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 28. 8. 2013 razveljavita in nimata pravnega učinka ter da se ugotovi, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki še vedno traja (I/1. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za ves čas od nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi naprej izplačati plačo, kot če bi delal, do 5. dne v mesecu za vsak pretekli mesec in od bruto zneskov plač obračunati in plačati prispevke za socialno varnost ter davek od osebnih prejemkov, neto zneske plač pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega zneska 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila ter tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila (I/2. točka izreka).

Tožnik se pritožuje zoper navedeno sodbo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenim zahtevkom v celoti ugodi, oz. podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške. Navaja, da je bila tožnikova odsotnost z zagovora opravičena z javno listino, zdravniškim potrdilom na vnaprej predpisanem obrazcu, kjer ni nobene posebne rubrike za diagnozo ali konkretno navedbo zdravstvenih težav, zato je tudi logično, da to na konkretnem potrdilu ni bilo navedeno. Če pa je delodajalec menil, da je predlog za preložitev pomanjkljiv, bi lahko tožnika pozval, da ga dopolni s konkretnimi navedbami. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je zelo majhna verjetnost, da je oseba, ki zaradi zdravstvenih razlogov ni zmožna neposredno podati zagovora, zmožna podati pisni zagovor ali celo zagovor po pooblaščencu. Ne gre se strinjati z navedbo sodišča prve stopnje, da delodajalec zaradi kratkih rokov ni dolžan upoštevati zaprosil delavca za preložitev zagovora, saj bi to pomenilo, da je zakonska zahteva po omogočenju zagovora mrtva črka na papirju. Prav tako ne more biti pravilno stališče, da sploh ni relevantno, če je izostanek z zagovora utemeljen. Nadalje navaja, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana izven 30-dnevnega zakonskega prekluzivnega roka, saj je za razlog izredne odpovedi tožena stranka vedela že pred 3. 6. 2013. Tožena stranka je bila z očitano kršitvijo seznanjena že 29. 5. 2013 ali najkasneje naslednjega dne, saj je A.A. (glede na njegovo izpovedbo) odredil podrejenim, da o tem dogodku napišejo uradne zaznamke, pri čemer je tudi izrecno navedel, da je za dogodek vedel že pred sestankom. Tudi iz datumov uradnih zaznamkov izhaja, da je bil njihov zapis odrejen že bistveno pred 3. 6. 2013. Glede na to, da je tožena stranka priložila izpisek iz poročila B.B. z dne 31. 5. 2013 je nedvomno, da je že pred tem datumom vedela za zatrjevano kršitev, saj sama navaja, da se aplikacija za dne 29. 5. 2013 ni popravljala zaradi suma hujše kršitve delovnih obveznosti. Sodišče prve stopnje pri ocenjevanju verodostojnosti zaslišanih prič ni v ničemer upoštevalo njihove naklonjenosti toženi stranki in zainteresiranosti, da se postopek konča za tožnika neugodno. Zaslišane priče so se določenim odgovorom izmikale (npr. glede vprašanja o tetra zvezah). Tožnik se nadalje ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ni potrebno, da se v sklepu navede opis konkretne kršitve. Obrazložitev sklepa ne more nadomestiti vsebine izreka sklepa, pri čemer tudi iz obrazložitve sklepa ni jasno razvidno, kaj sploh sodi v opis hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti, ki se tožniku očitajo. Navedbe sodišča prve stopnje, da kršitev onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, je v izrecnem nasprotju s postopanjem tožene stranke, ki je tožniku tako po 29. 5. 2013 kot tudi po 3. 6. 2013 vse do nastopa njegovega bolniškega staleža dne 25. 6. 2013 odrejala prav tisto delo, za katerega je v okviru odpovedi in tekom sodnega postopka trdila, da ga tožnik ne more nadaljevati do izteka odpovednega roka. Opozarja na okoliščino, da ni bil pravosodni policist spremljevalec, pač pa je bilo njegovo običajno delo v C. (torej znotraj zavoda). Nadalje navaja, da je moral zaradi stikov prevzeti svojo pet let staro hčer, ki od 18. ure ni imela varstva, zato ni imel nobene druge možnosti. Poleg tega je imel še bistveno več kot 20 nadur, zato kritičnega dne sploh ne bi smel delati po 15. uri. Nesprejemljivo je stališče sodišča prve stopnje, da ni bistveno, kakšne obveznosti je tožnik imel. Bistvenega pomena je tudi to, da se je večkrat obračal na svoje nadrejene in si poskušal zagotoviti zamenjavo, ki bi mu nedvomno morala biti zagotovljena. Navaja še, da je bil obsojenec izjemno slabega zdravstvenega stanja, da se je komajda premikal, da je bil sicer neproblematičen. Sodišče prve stopnje je tožniku onemogočilo dokazovanje okoliščin v zvezi z navedenim. Sodišče prve stopnje ni sledilo tožnikovim navedbam, da v zavod ni mogel poklicati nikogar. V zvezi s tem je tožnik predložil dokazila, tožena stranka pa ni predložila nobenega dokazila, da se klic ni zgodil. Na centralo je klical ob 16.17 uri, kar izhaja iz fotografije št. 5, kjer se mu prav tako ni nihče javil. Večkrat in na različne telefonske številke je poskušal priklicati toženo stranko, da mu zagotovi zamenjavo. D.D. je delovno mesto zapustil, čeprav bi moral biti tam do 15. ure, in tožnika o tem ni obvestil, čeprav je vedel, da ima tožnik predvidene obveznosti. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo tožnika odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku s sklepom z dne 2. 7. 2013 po 2. alineji prvega odstavka Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Ta določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka je tožniku v odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je dne 29. 5. 2013, ko je opravljal svoje delo pravosodnega policista, opustil varovanje obsojenca E.E., ki ga je na podlagi pisne odredbe spremljal v interno bolnišnico v F. na pregled.

Tožnik v pritožbi vztraja na stališču, da bi morala tožena stranka zagovor, ki je bil predviden za 1. 7. 2013, preložiti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (9. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da je tožnik vabilo na zagovor prejel dne 21. 6. 2013 in tega dne toženi stranki po pooblaščencu sporočil, da se zagovora ne bo mogel udeležiti (A6), zraven pa je priložil zdravniško potrdilo (A7). Ker niti iz sporočila niti iz zdravniškega potrdila ne izhajajo opravičljivi razlogi, zaradi katerih se zagovora ne bi mogel udeležiti, je sodišče prve stopnje zaključilo, da izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga ni nezakonita. V pritožbi tožnik neutemeljeno navaja, da je svojo odsotnost opravičil z zdravniškim potrdilom, ki je javna listina. Zdravniško potrdilo je sicer res javna listina, kot ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, kar pomeni, da dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena ZPP), torej v konkretnem primeru obstoj tožnikove bolezni. Vendar sam obstoj zdravstvenih težav (bolezni) še ne pomeni, da je bila tožena stranka zagovor tudi dolžna preložiti. To bi bila dolžna storiti samo v primeru, da bi bile zdravstvene težave takšne, da bi tožniku onemogočale podajo zagovora, zato je bil navedeno tožnik toženi stranki dolžan pojasniti. Iz tega razloga tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da obrazec zdravniškega potrdila ne predvideva rubrike za opis zdravstvenih težav ali navedbo diagnoze. Tožnik je bil okoliščine svojih zdravstvenih težav, ki so mu onemogočale podajo zagovora, toženi stranki dolžan pojasniti, kar bi nenazadnje lahko storil tudi v dopisu, ki ga je poslal toženi stranki. Zgolj odsotnost rubrike za opis zdravstvenih težav v zdravniškem potrdilu tožnika še ne opravičuje, da svoje obveznosti ni izpolnil. Tožena stranka pa ni bila dolžna, kot zmotno navaja pritožba, tožnika pozvati na dopolnitev predloga, saj delodajalcu tega ne nalaga noben predpis. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da opravičljivost tožnikove odsotnosti z zagovora ni bistvena. Navedba razlogov, ki delavcu onemogočajo, da se zagovora udeleži, je pomembna z vidika položaja delodajalca, da lahko presodi, ali so razlogi, ki jih delavec navaja, takšne narave, da opravičujejo preložitev zagovora. Zato je nepomembno, ali so bili delavčevi razlogi v resnici takšni, da so mu onemogočali podajo zagovora, pomembno je le, da to delodajalcu navede in pojasni. Če tega ne stori, ne more pričakovati, da bo delodajalec zagovor preložil. Ker torej tožnik toženi stranki ni sporočil opravičljivih razlogov, njegova pravica do obrambe ni bila kršena in izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga ni nezakonita.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podana prepozno. V skladu z drugim odstavkom 109. člena ZDR-1 mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pogodbena stranka (v konkretnem primeru tožena stranka) podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Očitano kršitev je tožnik storil dne 29. 5. 2013. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da se je z odpovednim razlogom tožena stranka seznanila na sestanku 3. 6. 2013, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. Po navedenem datumu kršitve je tožena stranka zbirala informacije o dogodku, kar izhaja iz uradnih zaznamkov (B18 - B22). Iz nekaterih uradnih zaznamkov (B18, B20 in B22) je razvidno, da so bili sestavljeni šele dne 3. 6. 2013, zato pred tem datumom tožena stranka zagotovo ni vedela za vse okoliščine očitanega dogodka. Pri tem pa ni bistveno, kdaj je bila sestava uradnih zaznamkov odrejena, kot zmotno meni pritožba. Tudi iz izpovedb zaslišanih prič izhaja, da so se na sestanku dne 3. 6. 2013 pogovarjali o dogodku z dne 29. 5. 2013. Pritožba opozarja na izpovedbo priče A.A., vendar iz nje ne izhaja, da bi bil s kršitvijo seznanjen že 3. 6. 2013. Priča je izpovedala le, da je obstajal sum, da se je zgodilo nekaj, kar se ne bi smelo, zato je želela razčistiti, kaj se je zgodilo in to je bil tudi namen sestanka 3. 6. 2013. Iz navedenega je jasno, da je tožena stranka šele dne 3. 6. 2013 izvedela za vse okoliščine in zbrala vse informacije, ki se tičejo tožniku očitane kršitve dne 29. 5. 2013. Nasprotnega ne potrjuje niti poročilo o dogodkih ... (A10), na katerega se tožnik sklicuje v pritožbi. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožniku podana dne 2. 7. 2013, podana znotraj 30-dnevnega prekluzivnega roka.

Tožnik se ne strinja z dokazno oceno zaslišanih prič. Ker zgolj pavšalno navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njihove naklonjenosti toženi stranki, se pritožbeno sodišče do te pritožbene navedbe ne more opredeliti. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da so se zaslišane priče izmikale vprašanjem o tetra zvezah, saj obstoj in delovanje tetra zvez v konkretnem primeru ni relevantno dejstvo. Drugih konkretnih navedb o tem, da bi se priče izmikale še kakšnim drugim vprašanjem, pa pritožba nima.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi morala biti očitana kršitev navedena v izreku sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ne le v njegovi obrazložitvi. Za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kadar je podana v obliki sklepa, se ne zahteva, da bi bil odpovedni razlog naveden in tudi obrazložen v izreku sklepa. Pomembno je le, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v pisni obliki, da je v njej naveden odpovedni razlog in da je ta razlog tudi obrazložen (prvi in drugi odstavek 87. člena ZDR-1). To velja za vsako odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne glede na njeno obliko (sklep). Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da iz obrazložitve sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni jasno razvidno, kaj sodi v opis hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti, ki se tožniku očitajo. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je očitana kršitev v sklepu o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi jasno navedena in natančno opisana, navedeno pa je tudi, katere delovnopravne obveznosti je tožnik s svojim ravnanjem huje kršil. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da je odpovedni razlog za podano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 utemeljen. Ugotovilo je, da je tožnik dne 29. 5. 2013 pustil obsojenca E.E. nenadzorovanega v interni bolnišnici v F., saj zamenjave ni uspel dobiti. Še pred tem pa je G.G., ki je obsojenca E.E. odpeljal nazaj v Zavod ..., rekel, da je dobil odobritev vodje izmene H.H., čeprav to ni bilo res. Pri tem je kot nebistveno sodišče prve stopnje štelo, da je tožnik poskusil stopiti v kontakt s toženo stranko, da je bil obsojenec E.E. slabega zdravstvenega stanja, da ni pobegnil, zakaj tožnik tega dne s seboj ni vzel tetra zveza in koliko je bilo tetra zvez, kakšne obveznosti je tožnik imel tega dne v popoldanskem času in koliko nadur je tožnik imel opravljenih v tekočem mesecu. Pritožbeno sodišče se z zaključki sodišča prve stopnje v celoti strinja.

Za presojo utemeljenosti odpovednega razloga v konkretnem primeru je pomembno le to, ali je tožnik uspel urediti zamenjavo za varovanje obsojenca E.E., ki ga je tožnik spremljal v bolnišnici v F.. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, pritožba pa temu ne nasprotuje, da tožnik zamenjave ni uspel dobiti. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je opustitev varovanja obsojenca izven zavoda za prestajanje zaporne kazni tako huda kršitev, da okoliščine, ki jih navaja tožnik (obveznosti v popoldanskem času, nadure, nenevarnost obsojenca, poskusi stopiti v kontakt s toženo stranko) ne morejo vplivati na utemeljenost odpovednega razloga. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo tiste dokazne predloge, ki so bili predlagani za ugotavljanje navedenih okoliščin. Tudi prizadevanje tožnika, da bi poklical toženo stranko in uredil zamenjavo, še ne pomeni zadostne skrbnosti tožnika, na podlagi katere bi bilo mogoče zaključiti, da njegova kršitev ni bila tako huda, da bi opravičevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Še posebej, ker je v dokaznem postopku izkazano, da je tožnik toženo stranko poskušal priklicati le štirikrat, pri tem pa je ves čas klical le D.D., le enkrat (šele ob 16.17 uri) pa je poklical centralo. Na mestu je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi toženo stranko lahko poklical G.G., s katerim je tožnik govoril in ki je imel pri sebi tetra zvezo.

Na utemeljenost odpovednega razloga in zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne vpliva dejstvo, da je tožnik vse do 25. 6. 2013, ko je nastopil bolniški stalež, opravljal svoje delo, ki je obsegalo tudi spremljanje obsojencev. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, se kot pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne zahteva, da bi delodajalec delavcu za čas postopka odpovedi prepovedal opravljanje dela. Ker ZDR-1 v tretjem odstavku 110. člena ureja prepoved opravljanja dela za čas trajanja postopka izredne odpovedi zgolj kot delodajalčevo možnost, že iz tega izhaja, da delavčevo opravljanje dela v času odpovednega postopka ne more biti razlog za nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zgolj zato, ker tožena stranka tožniku ni prepovedala opravljati delo, tudi ni mogoče zaključiti, da očitana kršitev ni bila tako huda, da bi opravičevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o stroških odgovora na pritožbo je odpadla, ker jih tožena stranka ni priglasila (prvi odstavek 163. člena ZPP).