Jedro

Določba v pogodbi o zaposlitvi, da se pavšalna odškodnina ali ugotovljena škoda, ki je posledica kršitve pogodbe o zaposlitvi ali posledica povzročene škode, odmeri v višini šestih povprečnih mesečnih plač delavca in da se poplača iz plače, ki delavcu še ni bila izplačana, s čimer se slednji strinja in to izrecno dovoljuje s podpisom pogodbe o zaposlitvi, je nezakonito, saj lahko delodajalec zadrži izplačilo plače le v zakonsko določenih primerih, vse določbe pogodbe o zaposlitvi, ki bi določile drugi način zadržanja izplačila, pa so neveljavne.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se točka II/1 izreka v celoti glasi: „Tožena stranka po nasprotni tožbi je dolžna tožeči stranki po nasprotni tožbi obračunati regres za letni dopust za leto 2006 v bruto znesku 607,05 EUR in ji po plačilu akontacije dohodnine izplačati neto znesek ter ji obračunati in izplačati neizplačano plačo za mesec december, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2007 do plačila in ji v delovno knjižico vpisati delovno dobo do dne 28.12.2006, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Zahtevek po nasprotni tožbi za plačilo regresa za letni dopust nad dosojenim zneskom in v celoti zahtevek za plačilo razlike do minimalne plače za leto 2006 s e z a v r n e t a.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 85,74 EUR v 8 dneh od prejema pisnega odpravka te sodbe in sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka do plačila.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek po tožbi, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati 2.711,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.12.2006 do plačila (točka I izreka), ugodilo zahtevku po nasprotni tožbi za plačilo razlik do minimalne plače za leto 2006, regresa za letni dopust za leto 2006 v skupnem znesku 990,00 EUR, za obračun in izplačilo neizplačane plače za mesec december, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2007 do poplačila in vpis delovne dobe do 28.12.2006 v delovno knjižico (točka II/1 izreka), zavrnilo pa je zahtevek po nasprotni tožbi iz naslova plačila nadur (točka II/2 izreka).

Zoper sodbo, razen zavrnilnega dela iz nasprotne tožbe, se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Najprej se pritožuje zoper zavrnitev tožbe – pravilno zoper zavrnitev tožbenega zahtevka po tožbi. Navaja, da se sodišče ni opredelilo, ali je v mesecu decembru 2006 tožena stranka opravičeno izostala z dela, glede na to, da ji delovno razmerje pri tožeči stranki ni sporazumno prenehalo s 1.12.2006, kot je to tožena stranka želela. Tožene stranke namreč od 1.12. 2006 na delo ni bilo več. Od 5.12.2006 do 8.12.2006 je imela bolniški stalež. Ker ni izkazala opravičene odsotnosti z dela, je bila tako neopravičeno odsotna od 1.12.2006 do 4.12.2006 in od 9.12.2006 do 28.12.2006. Tožeča stranka meni, da je tožena stranka na podlagi 11. člena pogodbe o zaposlitvi odškodninsko odgovorna in se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je določba pogodbe o zaposlitvi, ki določa pavšalno odškodnino nezakonita, ker je v nasprotju s 185. členom ZDR. Ta člen ZDR določa, da se lahko v primeru povzročene škode le ta odmeri tudi v pavšalnem znesku, če bi ugotavljanje višine odškodnine povzročilo nesorazmerne stroške in pod pogojem, da so primeri škodnih dejanj delavca oz. delodajalca in višina pavšalne odškodnine določeni s kolektivno pogodbo. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine, ki velja za toženo stranko, v 28. členu določa, da se primeri škodnih dejanj delavca oz. delodajalca in višina pavšalne odškodnine za posamezne primere določijo v splošnem aktu delodajalca in je tako 11. člen pogodbe o zaposlitvi skladen s kolektivno pogodbo in s tem tudi z zakonom. Neutemeljen je tudi očitek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izvedla nobenega postopka, saj predhodni postopek za ugotavljanje škode, ki jo je povzročil delavec, po 182. in 185. členu ZDR ni procesna predpostavka, VDSS pa je tudi v sodbi opr. št. Pdp 637/98 odločilo, da se lahko delavec in delodajalec s pogodbo dogovorita, da delavec v primeru samovoljnega prenehanja z delom, plača delodajalcu odškodnino, vendar morajo biti podani vsi elementi odškodninskega delikta. Škoda, ki je zaradi neopravičenega izostanka tožnika z dela nastala toženi stranki, je težko ocenljiva in je iz tega razloga odmerjena na 6 povprečnih mesečnih plač toženca. Do nastanka škode je prišlo, ker se toženec od 1.12.2006 nepričakovano ni zglasil na delu pri tožeči stranki. Zaradi tega so morali toženčevo delo opraviti drugi delavci poleg svojega dela in so delali nadure, delo v trgovini je potekalo počasneje in manj organizirano, kar se je odrazilo tudi pri izpadu dohodka, poleg tega pa je tožeča stranka morala plačati tudi prispevke tožniku, ki je delal že drugje, saj ga je novi delodajalec prijavil v zavarovanje Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije že s 1.12.2006. V pritožbi zoper odločitev o nasprotni tožbi, kjer se pritožuje zoper ugodilni del sodbe, pa tožeča stranka navaja, da je izrek sodbe, s katero ji je sodišče naložilo plačilo razlike do minimalne plače za leto 2006, regresa za letni dopust v skupnem znesku 990,00 EUR in plače za mesec december 2006, nerazumljiv, saj iz njega ni razvidno, za kateri mesec je dolžna izplačati razliko do minimalne plače in v kakšni višini. Poleg tega je delavcu za mesec december 2006 plačala prispevke in davke, medtem ko mu plače ni izplačala, saj je samovoljno izostal z dela. Ves čas zaposlitve mu je izplačevala višjo plačo od minimalne. Ta je v času od junija do avgusta 2006 znašala 122.600,00 SIT, od avgusta do decembra 2006 pa 125.052,00 SIT. Sodišče je svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da je bil znesek osnovne plače določen v pogodbi o zaposlitvi nižji kot minimalna plača, iz plačilnih list, ki jih je v spis vložila pa izhaja, da je delavec prejemal višjo plačo od minimalne. Glede regresa za letni dopust pa je pritožba mnenja, da mora sodišče najprej ugotoviti, kdaj je tožencu pri njej prenehalo delovno razmerje, da bi lahko ugotovilo, da mu pripada tudi regres za letni dopust. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi v celoti oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo pošlje prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov, ki jih tudi priglaša. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne, saj so navedbe tožeče stranke nesmiselne, neutemeljene in nerazumljive.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in spremembe) in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev postopka, da pa je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje deloma napačno uporabilo materialno pravo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje v zvezi z odškodninskim zahtevkom po tožbi, da je določilo 11. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 30.9.2006 nerazumljivo in samo s sabo v nasprotju, v nasprotju pa je tudi z Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Ta v 185. členu določa, da se lahko v primeru povzročene škode ta odmeri tudi v pavšalnem znesku, če bi ugotavljanje višine škode povzročilo nesorazmerne stroške in da so primeri škodnih dejanj delavca oz. delodajalca in višina pavšalne odškodnine določeni s kolektivno pogodbo. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine (Ur. l. RS, št. 10/98 in 110/99) ni vsebovala določil o pavšalnem znesku odškodnine, medtem ko so pritožbena sklicevanja na 28. člen Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine (Ur. l. RS, št. 111/2006) neutemeljena, saj je ta kolektivna pogodba stopila v veljavo šele s 1.1.2007 in v letu 2006 še ni veljala. Tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je določba 2. odstavka 11. člena pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da se pavšalna odškodnina ali ugotovljena škoda, ki je posledica kršitve določil te pogodbe ali posledica povzročene škode, odmeri v višini šestih povprečnih mesečnih plač delavca, poplača pa se iz plače oz. plač delavca, ki se mu še niso izplačale, s čemer se delavec strinja in to izrecno dovoljuje s podpisom te pogodbe, delavčevo dovoljenje pa nadomešča posebno izjavo, nezakonita in se ne more uporabljati. Poleg tega pa je nezakonito tudi določilo, da se šteje za nadomestitev delavčeve posebne izjave, s katero dovoljuje, da lahko delodajalec zadrži oz. poplača svojo terjatev iz še neizplačanih plač delavca, že sam podpis pogodbe o zaposlitvi in sicer je v nasprotju s 136. členom ZDR, ki v 1. odstavku določa, da lahko delodajalec zadrži izplačevanje plač le v zakonsko določenem primeru, vsa določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadržanja izplačil, pa so neveljavna. V 3. odstavku tega člena je tudi določeno, da delavec ne more dati pisnega soglasja pred nastankom delodajalčeve terjatve. Zaradi vsega navedenega je pritožba v tem delu neutemeljena.

ZDR v 1. odstavku 126. člena določa, da mora pri plači delodajalec upoštevati minimum, določen z zakonom oz. kolektivno pogodbo, v 2. odstavku 126. člena pa med drugim tudi, da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine, ki je veljala v spornem obdobju, je v tretjem odstavku 44. člena določala, da osnovna plača delavca za poln delovni čas, vnaprej določene delovne rezultate in normalne delovne pogoje, s katerimi je bil delavec seznanjen pred sklenitvijo delovnega razmerja oz. pred razporeditvijo, ne more biti nižja od izhodiščne plače, določene v tarifni prilogi te pogodbe in ta je bila do 1.8.2006 določena v višini 76.262,00 SIT, od 1.8.2006 dalje pa v višini 77.878,00 SIT. Tako kolektivna pogodba določa minimalno osnovno bruto plačo. Ker Zakon o določitvi minimalne plače (Ur. l. RS, št. 114/2006) v 1. členu določa, da se s tem zakonom določa način usklajevanja minimalne plače, ki pripada zaposlenemu oziroma zaposleni za delo s polnim delovnim časom, in znesek minimalne plače za opravljeno delo ter da je minimalna plača določena v mesečnem znesku in se lahko izplačuje v nižjem sorazmernem znesku le pri zaposlitvi za krajši delovni čas, je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da mora biti osnovna bruto plača določena najmanj v višini minimalne plače. Zakon določa minimalno plačo, ki mora biti delavcu za opravljeno delo izplačana, ne pa minimalne osnove, do katere je delavec upravičen. Kot izhaja iz pogodb o zaposlitvi z dne 15.6.2006 in 30.9.2006, je bila v členu 4 v obeh pogodbah dogovorjena višja osnovna bruto plača kot izhodiščna (104.979,00 SIT in 108.292,00 SIT), iz plačilnih list za vtoževano obdobje pa, da je bila obračunana višja bruto plača od minimalne, ki je v juniju znašala 122.600,00 SIT, v avgustu pa 125.052,00 SIT. Ker iz plačilnih list izhaja, da je bila obračunana plača višja od minimalne plače, je potrebno zahtevek v višini 364,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2007 do plačila zavrniti in je tako pritožba v tem delu utemeljena.

Toženec je bil pri tožeči stranki zaposlen od 8.6.2006 in je tako, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pridobil pravico do izrabe celotnega letnega dopusta po šestih mesecih nepretrganega dela, kot to določa 161. člen ZDR in posledično temu, mu je bil delodajalec skladno s 131. členom istega zakona dolžan izplačati regres za letni dopust, ki je za leto 2006 po 12. členu Kolektivne pogodbe o načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in regresu za letni dopust (Ur. l. RS, št. 76/2006) znašal najmanj 145.000,00 SIT oz. 605,07 EUR. Ker tožnik vtožuje izplačilo regresa za letni dopust v bruto znesku 625,93 EUR, je pritožba v tem delu delno utemeljena, saj je tožnik upravičen le do zneska 607,05 EUR bruto in je potrebno zahtevek v presežku nad dosojenim zneskom zavrniti.

Tožeča stranka je že sama ugotovila, da je tožencu pri njej delovno razmerje prenehalo z iztekom odpovednega roka t.j. 28.12.2006. Tako je bil pri njej v delovnem razmerju do tega datuma in mu je tožena stranka dolžna izplačati tudi plačo za mesec december 2006 in ne le prispevke, kot je pravilno odločilo že sodišče prve stopnje in je pritožba v tem delu neutemeljena.

Ker je pritožba v delu, ki se nanaša na plačilo razlike do minimalne plače za leto 2006 in v delu, ki se nanaša na višino regresa za letni dopust za leto 2006, utemeljena, je pritožbeno sodišče skladno 4. točko 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v točki II/1 spremenilo tako, da je zahtevek za plačilo razlike do minimalne plače za leto 2006 in zahtevek za izplačilo regresa za letni dopust za leto 2006 nad dosojenim zneskom zavrnilo, v preostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka I in II/2 izreka), za kar je imelo podlago v 353. členu ZPP.

Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela in ji je tožena stranka dolžna povrniti sorazmerni del pritožbenih stroškov. Ker se tožeča stranka pritožuje zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje odločilo tako o zahtevku po tožbi kot tudi o zahtevku po nasprotni tožbi in je tožeča stranka s pritožbo uspela v delu, ki se nanaša na plačilo razlike do minimalne plače za leto 2006 in delno glede zahtevka za regres za letni dopust za leto 2006, je to 20 % uspeh. Tako ji je tožena stranka skladno s 154. členom v povezavi s 165. členom ZPP povrniti 20 % potrebnih pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče je kot potrebne stroške štelo stroške za sestavo pritožbe – 500 točk, 2 % za materialne stroške in 20 % DDV na odvetniške storitve, kar ob vrednosti točke po Odvetniški tarifi 0,459 EUR za točko znese 280,90 EUR in stroške sodne takse za pritožbo v višini 147,78 EUR. Tako je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 85,74 EUR pritožbenih stroškov.

Ker izpodbijani zneski ne dosegajo revizijskega minimuma (2. odstavek 367. člena ZPP), je bilo potrebno skladno z določbo 5. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) in določbo 32. člena istega zakona, v zvezi z 2. odstavkom 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008) odločati tudi o tem, ali se revizija dopusti. Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V obravnavani zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.